Jedro

ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno in kompleksno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti prošnje za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve nima možnosti za uspeh.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije Bpp 79/2025 z dne 8. 9. 2025 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v upravnem sporu in za oprostitev vseh stroškov postopka. Tožnik je zanjo zaprosil, ker je v upravnem sporu vložil tožbo zoper sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju AKOS) št. 38260-28/2023/12 z dne 1. 4. 2025.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za BPP, v kateri je kot pravno zadevo navedel "

za vložitev tožbe na upravno sodišče v Ljubljani zoper AKOS, za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, oprostitev plačila vseh stroškov postopka".

2.Toženka je po uradni dolžnosti vpogledala v U vpisnik tega sodišča in ugotovila, da se tožnikov spor vodi pod I U 771/2025.

3.Toženka se nato sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in pojasni, da morajo biti pri dodelitvi BPP izpolnjeni ne le materialni pogoji, ampak tudi objektivni (t. i. postopkovni). Tako je pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP med drugim treba upoštevati tudi kriterij razumnosti zadeve. V nobenem primeru ni namen odobritev BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

4.Glede tožnikove zadeve toženka ugotavlja, da je AKOS z izpodbijanim sklepom zavrgla njegovo zahtevo, da naj mu družba A., d. o. o., vzpostavi mobilni signal v njegovem bivalnem prostoru. Ugotovila je, da je bilo o enakem zahtevku že vsebinsko odločeno z odločbo št. 38260-106/2023 z dne 23. 5. 2023. Tožnik je v obeh primerih navajal isto, tj., da od junija 2022 dalje ne more opravljati telefonskih klicev v notranjosti bivalnega prostora. Zoper navedeno zavrnilno odločbo je sprožil upravni spor, ki se pred tem sodiščem vodi pod opr. št. I U 957/2023. Organ za BPP je tožnika zato pozval, da naj v dodeljenem roku pojasni, iz katerih razlogov želi vložiti tožbo zoper izpodbijani sklep.

5.Tožnik se je v odgovoru skliceval na tožbo, v tej pa navaja, da je AKOS sprejela odločitev, ne da bi mu dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. S tem je kršila 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 22. člen Ustave. Sklep mu je bil tudi nepravilno vročen, saj je imel v postopku pooblaščenca. Odločitev o zavrženju je napačna. Zahtevek o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, je bil vložen pred zahtevkom, o katerem je bilo odločeno z odločbo z dne 23. 5. 2025. Zahtevka nista popolnoma identična. Podana sta bila v različnem časovnem obdobju, odločitve so se sprejemale v različnem časovnem obdobju, toženka pa ni preverjala, ali je bilo dejansko stanje res enako, ali pa je morda v vmesnem času prišlo do kakšnih sprememb.

6.Toženka je na podlagi navedenega ocenila, da tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh v upravnem sporu. Pravna podlaga za zavrženje tožnikove zahteve je bila določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da se zahteva s sklepom zavrže med drugim tudi takrat, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. AKOS je namreč ugotovila, da je o enakem zahtevku prosilca že odločila z zavrnilno odločbo. Zoper to je tožnik sprožil upravni spor, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 957/2023, relevantno dejansko stanje pa se v času od odločanja o prvem zahtevku ni spremenilo. Toženka še ugotavlja, da tožnik v tožbi povsem ne konkretizirano navaja, da ne gre za isto zadevo. Vendar ne pojasni, v čem se je dejansko stanje spremenilo. Zgolj zatrjuje, da zahtevka očitno nista identična že zato, ker sta bila postavljena v različnem časovnem obdobju in ker sta bili odločitvi sprejeti v različnem časovnem obdobju. S takšnimi posplošenimi navedbami pa očitno ne more uspeti.

7.Toženka se v nadaljevanju vsebinsko opredeli še do ostalih ugovorov, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi v upravnem sporu I U 771/2025 in jih zavrne kot neutemeljene. Zaključi, da je zadeva očitno nerazumna. Pričakovanje tožnika, da bo s predmetno tožbo uspel, je namreč v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Ker tožnik ni izpolnil že objektivnega pogoja, je dodelitev BPP zato zavrnila.

Tožba

8.Tožnik je zoper odločitev toženke vložil tožbo. Pritrjuje navedbam toženke, da je treba preveriti, ali stranka v skladu s 24. členom ZBPP izpolnjuje procesne pogoje za BPP. Vendar to ne pomeni, da toženka že v okviru presoje prošnje za BPP vsebinsko odloča o tožbi. Vsebinsko odločanje je v pristojnosti razpravljajočega sodnika in je nedopustno, da bi o tem odločala služba za BPP. Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso naslovnega sodišča, ki govori o tem, da organ, ki odloča o BPP nima pooblastil v določbah ZBPP, da zadevo vsebinsko presoja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

9.Toženka na tožbo ni odgovorila.

Presoja sodišča

10.Tožba je utemeljena.

11.Med strankama ni sporno, da je tožnik 18. 1. 2023 pri AKOS vložil predlog za rešitev spora zoper družbo A., d. o. o., ker od junija 2022 dalje ne more opravljati telefonskih pogovorov v notranjosti svojega bivalnega prostora. AKOS je 2. 2. 2023 njegov zahtevek zavrgla, tožnik pa je zoper to odločitev vložil tožbo na naslovno sodišče. Spor se je vodil pod opr. št. I U 310/2023.

12.Prav tako ni sporno, da je tožnik zatem, 13. 3. 2023, vložil drugi predlog za rešitev spora zoper družbo A., d. o. o. Navajal je isti razlog kot prvič - od junija 2022 dalje ne more opravljati telefonskih pogovorov v notranjosti svojega bivalnega prostora. Tokrat je AKOS njegov predlog zavrnila z odločbo z dne 23. 5. 2023. Tožnik je zoper odločitev sprožil upravni spor, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 957/2023.

13.Tudi ni sporno, da je Upravno sodišče v zadevi I U 310/2023 odločilo 19. 2. 2025 in sklep AKOS o zavrženju prvega predloga tožnika odpravilo. AKOS je v ponovljenem postopku tožnikov predlog z zgoraj navedenim sklepom št. 38260-28/2023/12 z dne 1. 4. 2025 zavrgel. Kot je navedel, je o istem zahtevku tožnika že odločil z odločbo z dne 23. 5. 2023. Dejanska podlaga v obeh zadevah je identična - tožnik je v obeh zadevah navajal, da od junija 2022 dalje ne more opravljati telefonskih pogovorov v notranjosti svojega bivalnega prostora.

14.V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek 24. člena ZBPP določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

15.Povzeta zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, v katerih je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za BPP zavrne. Iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča

1

izhaja, da je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti z uporabo kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti. S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na tej podlagi morajo biti očitni. Očiten po razlagi Ustavnega sodišča pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.

2

Glej na primer razlago pojma očiten v sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up‑62/96 z dne 11. 4. 1996.

3

Tako na primer Upravno sodišče v zadevi I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019.

4

Sodišče v upravnem sporu bo šele presojalo pravilnost take odločitve, pri čemer npr. tožnik opozarja, da je bil zahtevek z 18. 1. 2025 prvi.

16.Glede na obrazloženo torej organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo sklepa, ki ga želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z Ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, zaradi česar je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati v skladu s načelom sorazmernosti tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že opisanega standarda očitnosti. To pomeni, da organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.

17.V obravnavani zadevi je toženka storila prav to, saj je izpodbijano odločitev podrobno vsebinsko presojala. Tako je ugotavljala, da je AKOS pravilno zavrgla tožnikov predlog zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kar pa je v pristojnosti sodišča. Podrobno vsebinsko se je opredelila tudi do tožbenih ugovorov tožnika glede zatrjevanih kršitev 9. člena ZUP, 22. člena Ustave in domnevno napačne vročitve. Na ta način je poglobljeno analizirala vsebino sklepa AKOS z dne 1. 4. 2025 in presodila, da je glede na neutemeljeno vsebino tožbe zadeva očitno nerazumna. Vendar ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za tako podrobno in kompleksno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti prošnje za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločbe nima možnosti za uspeh. Toženka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.

18.Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba nezakonita zaradi napačno uporabljenega materialnega prava. Zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijani akt izdal. Organ bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne BPP, upoštevajoč tudi vse ostale pogoje iz ZBPP.

19.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo očitno treba že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov tožbi ugoditi in odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Stroški

20.Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

21.Ker je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Toženka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

22.Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

-------------------------------