Jedro

Presoja višine pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil v času od 24.5.1994 do 26.7.1995 v priporu zaradi ponovitvene nevarnosti. Po štirih letih je bil pravnomočno oproščen obtožbe, da naj bi v skupini storil kaznivo dejanje ropa. Zato je za duševne bolečine zaradi posega v osebno svobodo (14 mesecev neutemeljenega pripora) in s tem povezane duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zahteval plačilo odškodnine v zneskih 8,000.000 SIT in 7,000.000 SIT, pa tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Ob nespornem temelju odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo enotno odškodnino 4,500.000 SIT in presežni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o odškodnini za premoženjsko škodo in o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede presežno zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo še 10,500.000 SIT) potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Revizija povzema razloge pritožbenega sodišča, da v tožnikovem primeru ni mogoče ločiti duševnih bolečin zaradi neutemeljenega odvzema prostosti od duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, vendar meni, da je prisojena enotna satisfakcija 4,500.000 SIT prenizka glede na trajanje pripora, težave z okoljem, predvsem pa zdravstvene posledice. Zatrjuje bistveno zmanjšanje življenjske aktivnosti, se sklicuje na izvedensko mnenje, nato pa zaključi, da naj bi se tožnik iz obetavnega policista specialca spremenil v duševnega bolnika, ki za delo policista ni več sposoben. S svojo specifično izobrazbo ne more dobiti enakovrednega dela. Poudarja tudi, da bo sedaj star 30 let. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o višini odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja zaradi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, saj je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo novega zakona. Pri odmeri višine odškodnine zaradi neutemeljenega posega v svobodo sodišče upošteva konkretne okoliščine primera, kot so trajanje neutemeljenega pripora, okoliščine prestajanja pripora, ugled oškodovanca v okolju, morebitne zdravstvene posledice in podobno.

V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da je bil takrat 20 let star tožnik policist specialec, da je med 14-mesečnim priporom čutil določen pritisk s strani ostalih pripornikov, pa tudi paznikov, imel pa je tudi določene psihične težave. Nespečnost, slabo počutje, občutek tesnobe in pomanjkanje koncentracije so se nadaljevali tudi po prihodu iz pripora. Izgubil je krog prijateljev policistov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so v priporu akutna stresna reakcija, neuspeli poskusi prilagajanja in depresivna nihanja tudi kasneje zaradi dolgotrajnega vpliva rezultirali v trajni osebnostni spremenjenosti, kar je vplivalo na tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnik je razdražljiv, nezaupljiv do ljudi, tudi do bližnjih, z dekletom se je po šestih letih razšel, umika se v socialno osamo in se čuti ogroženega. Po mnenju zdravstvene komisije policije je nezmožen za delo policista, v obdobju od jeseni 2000 do 2002 je bil v bolniškem staležu zaradi depresivno anksiozne simptomatike in se ambulantno zdravil. Po presoji revizijskega sodišča je pretirana revizijska trditev, da naj bi se tožnik spremenil v duševnega bolnika. Ugotovitve izvedenca o vsebini anksiozno depresivne simptomatike ne potrjujejo take ocene. Res je, da se je tožnik osebnostno spremenil in da je zelo prizadet, ker ne more opravljati dela policista specialca, prav to delo in s tem tudi sebe pa je visoko vrednotil. Vendar pa tožnik v reviziji prezre tisti del razlogov prvostopenjskega sodišča, ki tudi izhajajo iz izvedenskega mnenja, da je dolžina nesposobnosti za (siceršnje) delo odvisna od tega, ali se bo tožnik uspel sprijazniti, da ne bo več delal kot policist in si dobil delo, ki bi ga zanimalo in mu vrnilo samozavest. Izvedenec ugotavlja, da bi bil takrat sposoben za vsako delo, ki je primerno njegovi izobrazbi.

Ob upoštevanju povzetih dejanskih ugotovitev obeh sodišč in po opravljeni primerjavi s prisojami odškodnin v podobnih primerih neutemeljenega odvzema prostosti revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojeni znesek 4,500.000 SIT ustrezno umeščen v razpon prisoj odškodnin za podobne škode. Zato sta pri taki prisoji obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).