Jedro

O pritožbi je pritožbeno sodišče odloča drugič. S sklepom je pritožbi ugodilo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj iz sodbe ni jasno razvidno, ali je bil sporni dokaz (USB ključek) izveden ali ne. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da ga je vpogledalo, poslušalo pa ne. Pri tem je pritožbeno sodišče nakazalo, naj se v ponovljenem postopku ta dokaz jasno izvede s poslušanjem in ga oceni. Zlasti zaradi slednjega, češ da gre za pomanjkljivost, ki jo je na pritožbeni stopnji mogoče odpraviti, je Vrhovno sodišče RS s sklepom pritožbi tožene stranke ugodilo, sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo odločanje, da samo izvede sporni dokaz.

Pritožbeno sodišče je zato opravilo pritožbeno obravnavo (348. člen ZPP), na kateri je dopolnilo dokazni postopek z izvedbo spornega dokaza, sicer pa je ponovilo izvedbo in zavrnitev dokazov iz prvostopenjskega postopka, pri čemer se strinja z razlogi za zavrnitev ostalih dokazih predlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 11. 2016 nezakonita, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2016 za delovno mesto "konfekcija plaščev", da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto "konfekcija plaščev", ga za čas od 20. 1. 2017 dalje prijaviti v zavarovanja ter mu izplačati zaostale neto plače, ustreznim institucijam pripadajoče prispevke in davščine od osnovne mesečne bruto plače 724,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dneva v mesecu do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se pogodba o zaposlitvi z dne 27. 9. 2016 razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 20. 1. 2017 do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanj ter mu obračunati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 19.944,66 EUR bruto, odvesti in plačati davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče ni izvedlo dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa, shranjenega na USB ključku, iz katerega izhaja, da je dejanski razlog odpovedi v tem, da se tožena stranka tožnika znebi, kar pomeni, da je bil krivdni razlog odpovedi prirejen. Tožnik je svojo odsotnost vnaprej napovedal nadrejenemu A.A., skladno z ustaljeno prakso pri uporabniku. Navedeni je tožniku odsotnost sprva odobril, kasneje pa izjavo spremenil. Tudi po sodni praksi uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti) v pravdnem postopku ali delovnem sporu ni nujno nezakonita. Upoštevati je treba načelo sorazmernosti in vse okoliščine primera in pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost. Uporaba spornega dokaza je dovoljena, če zanjo obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Na tak način pridobljen dokaz mora imeti poseben pomen za izvrševanje drugih ustavno varovanih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da ga razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbeni obravnavi je vztrajal pri teh navedbah.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo in v vlogi, vloženi v pritožbenem postopku, predlagala zavrnitev pritožbe ter vztrajala, da izvedba spornega dokaza ni dopustna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. O navedeni pritožbi pritožbeno sodišče odloča drugič. S sklepom Pdp 94/2018 z dne 5. 4. 2018 je pritožbi ugodilo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj iz sodbe ni jasno razvidno, ali je bil sporni dokaz (USB ključek pod A7) izveden ali ne. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da ga je vpogledalo, poslušalo pa ne. Pri tem je pritožbeno sodišče nakazalo, naj se v ponovljenem postopku ta dokaz jasno izvede s poslušanjem in ga oceni. Zlasti zaradi slednjega, češ da gre za pomanjkljivost, ki jo je na pritožbeni stopnji mogoče odpraviti, je Vrhovno sodišče RS s sklepom Dsp 2/2018 23. 8. 2018 pritožbi tožene stranke ugodilo, sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo odločanje, da samo izvede sporni dokaz.

7. Pritožbeno sodišče je zato opravilo pritožbeno obravnavo (348. člen ZPP), na kateri je dopolnilo dokazni postopek z izvedbo spornega dokaza pod A7, sicer pa je ponovilo izvedbo in zavrnitev dokazov iz prvostopenjskega postopka, pri čemer se strinja z razlogi za zavrnitev ostalih dokazih predlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče na podlagi seznanitve z vsebino spornega pogovora med tožnikom in njegovim nadrejenim (ki niti ni bil zaposlen pri toženi stranki, pač pa pri uporabniku njenih storitev, kar pomeni, da strankina pravica do zasebnosti niti ni mogla biti kršena) ni prišlo do drugačnih dokaznih zaključkov o odločilnih dejstvih kot sodišče prve stopnje, ki je imelo sicer tudi pravilna materialnopravna izhodišča za presojo izpodbijane redne odpovedi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se torej (razen glede spornega dokaza) strinja z ostalim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

9. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede utemeljenosti pisnega opozorila pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga (85. člen ZDR-1). Bistvo pritožbenega zavzemanja je v pričakovanju, da bo vsebina USB ključka vplivala na spremembo dokazne ocene iz izpodbijane sodbe ter privedla do ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, kar pa ne drži. 10. Sporni pogovor se ni nanašal na aktualni čas odobritve koriščenja dopusta, temveč gre za kasnejši pogovor, ki pa tudi sicer ne potrjuje ostalih trditev tožnika glede neupravičenih izostankov 29. 9. 2016 in 30. 9. 2016, kar je bistveni očitek odpovednega razloga iz obravnavane odpovedi. Ne gre za odločilni dokaz v zvezi z tožnikovim dokazovanjem tega, da mu je bil dopust odobren, ter da dejanski razlog odpovedi ni bil krivdni, ampak prirejen za to, da se ga tožena stranka znebi. Iz posnetega pogovora ne izhaja, da je tožnik nadrejenemu naznanil svojo odsotnost, ki naj bi bila odobrena, ter da je nadrejeni tožnika seznanil s tem, da so pravi razlog za odpoved tožnikove zdravstvene težave, ne pa neopravičeni izostanek. Upoštevanje pogovora tožnika z A.A. ne privede do drugačnega zaključka, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje – da tožniku koriščenje letnega dopusta za sporna dva dneva ni bilo odobreno ter da izostanka ni opravičil. Tožnik letnega dopusta ni nastopil po običajnem postopku, saj niti ni napovedal koriščenja letnega dopusta, pač pa napovedal nastop bolniškega staleža, ki ga ni izkazal, kar pomeni, da odsotnosti za 29. 9. in 30. 9. 2016 ni opravičil. 11. Tožnik se je torej neutemeljeno skliceval na dogovor z nadrejenim, češ da bo dva dneva na dopustu, kar naj bi se dogovoril par dni prej, na delovnem mestu v proizvodnji, nato pa še 30. 9. 2016. Temu pogovoru naj bi prisostvovala njegova partnerka, pogovor naj bi tudi posnel. Kot že pojasnjeno pa sporni pogovor ni bil posnet takrat, ampak kasneje, že v fazi pred podajo odpovedi, saj tožnik A.A. v posnetem pogovoru potoži o tem, da se mu obeta odpoved. Že sodišče prve stopnje ni verjelo tožnikovi priči B.B., ki niti ni skladna s tožnikovo izpovedjo. Tožnik je izpovedal, da je dopust napovedal A.A. v službi, B.B. pa, da je slišala telefonski pogovor med njima, ko je tožnik prosil za dopust, sogovornika pa naj bi slišala to potrditi. Iz izpovedi prič A.A., C.C., D.D. in E.E. izhaja, da je problem nastal šele po 30. 9. 2016, ko tožnik ni prinesel bolniškega lista za 29. 9. 2016 in 30. 9. 2016. A.A. je izpovedal, da mu je tožnik rekel, da bo na bolniški, delavci se namreč z njim dogovorijo o koriščenju dopusta ali pa mu naznanijo bolniško. Pojasnil je, da ga je tožnik v zvezi s tema dnevoma klical še dvakrat, kakšen mesec po tem pa mu je tudi poslal sms, naj mu za ta dva dneva piše neplačan dopust, ker ne bo dal bolniške (B9). Iz izvedenih dokazov tako ne izhaja, kar neutemeljeno trdi pritožba, da naj bi nadrejeni tožniku odsotnost sprva odobril, kasneje pa izjavo spremenil. 12. Tožnik je sicer napovedal svoj izostanek zaradi bolezni, a svoje odsotnosti nato ni opravičil, kar pomeni kršitev delovnih obveznosti in s tem razlog za redno odpoved iz krivdnega razloga (89. člen ZDR-1).

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka tudi, če v sporu uspe (154., 165. člen ZPP, peti odstavek 41. člena ZDSS-1).