Jedro

Izvajalec je odgovoren za odpravo napak, zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost, pa le v skladu z zavarovalno pogodbo.

Izrek

1. Pritožba prve tožene stranke se zavrne.

2. Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodiš č

a prve stopnje v: - II. točki izreka spremeni tako, da je druga tožena stranka dolžna solidarno s prvo toženo stranko pla č

ati tože č

ima strankama znesek 3.134,22 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.10.2008 dalje do pla č

ila. Kar zahteva tožeča stranka več zoper drugotoženo stranko, se zavrne.

- III. točki izreka spremeni tako, da je dolžna prva tožena stranka tože č

ima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.802,46 EUR v roku 15 dni od vro č

itve te sodbe, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki te č

ejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do pla č

ila.

V preostalem delu se pritožba zavrne.

3. Tože ča

stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 184,78 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Prva tožena stranka je dolžna tože č

i stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 329,08 EUR.

Obrazložitev

: Sodiš

č e prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tože č

e stranke. Razsodilo je, da morata toženi stranki tože č

i stranki solidarno pla č

ati znesek 7.553,04 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.10.2008 dalje do pla č

ila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.553,04 EUR od dne 30.5.2008 do dne 7.10.2008. Toženima strankama je solidarno naložilo tudi pla č

ilo pravdnih stroškov tože č

e stranke.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. č

lena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007

in spremembe, v nadaljevanju: ZPP).

Prva tožena stranka predlaga, da sodiš č

e druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodiš č

u prve stopnje v ponovno sojenje, tože č

i stranki pa naloži pla č

ilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi ugovarja navedbi sodiš č

a prve stopnje, da se je strinjala s spremembo tožbe. Navaja, da se je njeni spremembi uprla s pripravljalno vlogo z dne 12.10.2006, saj je bila skozi pripravljena ugotovljene napake na stanovanju tožnikov odpraviti. Prva tožena stranka meni, da iz 1. odstavka 618. č

lena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju: ZOR), ki ga je pri razsoji uporabilo sodiš č

e prve stopnje, izhaja, da mora naro č

nik dopustiti podjemniku, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, č

e jih je mogo č

e odpraviti brez nesorazmernih težav. Naro č

nik ima torej pravico zahtevati znižanje pla č

ila ali razvezo pogodbe le, č

e bi popravilo terjalo nesorazmerne stroške in zaradi tega podjemnik popravilo zavrne. Do takšne situacije pa v obravnavani zadevi ni prišlo, zato tožbeni zahtevek za pla č

ilo denarnega zneska ni utemeljen. Zmotna je tudi ugotovitev sodiš č

a prve stopnje, da prva tožena stranka ni ponudila odpravo napak. Iz dokumentov v spisu namre č

izhaja, da je bila napake pripravljena sanirati, vendar je najprej želela odkriti njihov vzrok. S tem namenom je prva tožena stranka angažirala tudi izvedenca gradbene stroke, specializiranega za pode, vendar tože č

i stranki posegov za ugotovitev vzroka nista dovolili. Aktivnosti v smeri ugotovitve vzroka napak sta prepovedali z navedbami, da bi njima sondaža tal povzro č

ila nepotrebne nevše č

nosti, č

eprav imata nevše č

nosti že zdaj. Sploh pa nevše č

nosti glede na navedbe izvedenca Š. ne bi imeli, še posebej ne z upoštevanjem dejstva, da sta sprva zahtevali celotno odstranitev obstoje č

ega parketa in položitev novega. Ker sta tože č

i stranki zahtevek za odpravo napak umaknili, njun tožbeni zahtevek na pla č

ilo denarnega zneska ni utemeljen. Poleg tega sta tože č

i stranki odgovornost prve tožene stranke gradili na podlagi jam č

evanja za stvarne napake prodajalca, sodiš č

e prve stopnje pa je svojo odlo č

itev oprlo na dolo č

ila pogodbe o delu.

Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da bi tože č

i stranki po 618. č

lenu ZOR morali zahtevati odpravo napake od prve tožene stranke in ji zato dolo č

iti primeren rok. Po 620. č

lenu ZOR pa bi tože č

i stranki morali dovoliti prvi toženi stranki, da napako odpravi, saj napaka ni bila takšna, da bi bilo stanovanje neuporabno. Ugotovitev sodiš č

a prve stopnje, da prva tožena stranka ni ponudila odprave napake je protispisna. Tože č

i stranki se namre č

z na č

inom napake, kot ga je ponudila prva tožena stranka, nista strinjali in prepovedali sondiranje, zato do povra č

ila v obliki denarnega zneska nista upravi č

eni. Sicer pa je odlo č

itev sodiš č

a prve stopnje napa č

na tudi iz razloga napa č

ne razlage zavarovalne pogodbe in njenih sestavnih delov. Druga tožena stranka vztraja pri ugovoru dogovorjene odbitne franšize v višini 10% od izra č

unane zavarovalnine, saj to izhaja iz 3. to č

ke obra č

una premije, ki je priloga spisa. Vztraja tudi pri dejstvu, da vsi stroški, ki jih zahtevata tože č

i stranki, niso kriti, kar izhaja iz splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje. Krita ni posredna škoda (2. to č

ka 5. odstavka 1. č

lena pogojev), v celoti pa druga tožena stranka tudi ne odgovarja v celoti za stroške č

iš č

enja, ampak najve č

do višine 3% od vrednosti zavarovane stvari, za stroške, ki so potrebni pred za č

etkom odstranjevanja škode pa najve č

do višine 1% vrednosti zavarovane stvari. 4. odstavek 16. č

lena splošnih pogojev tudi dolo č

a, da se stroški za odstranitev napak samih ne povrnejo (torej sanacija posedenega betonskega estriha) in je zato tudi ta strošek treba odšteti. Napa č

no je obra č

unan tudi uspeh v pravdi (saj ob pravilni uporabi materialnega prava tožnika nista upravi č

ena do celotnega zahtevanega zneska) in posledi č

no pravdni stroški, pri katerih je treba upoštevati 10% odbitno franšizo.

Tože

č i stranki sta odgovorili na pritožbo. Menita, da sta pritožbi toženih strank neutemeljeni. Sodiš č

u druge stopnje predlagata, da ju zavrne ter njima naloži še pla č

ilo pritožbenih stroškov tože č

ih strank z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tože č

i stranki navajata, da sta zavarovalno pogodbo sklenili toženi stranki in ne tože č

i z drugo toženo stranko. Zato ne more nositi bremena odbitne franšize tože č

a stranka. Poleg tega je bila omejitev zavarovalnega kritja med toženima strankama dogovorjena v č

asu, ko je bila gradnja že zaklju č

ena, kot je ugotovilo že sodiš č

e prve stopnje. Prav tako je izvedenec v zvezi s sondiranjem pojasnil, da bi lahko tožena stranka vzrok za nastale napake (odstopanje parketa) ugotovila na drug na č

in (z detajlnimi meritvami). Zato sondiranje, ki povzro č

ilo dodatne poškodbe na parketu in bi onemogo č

ilo normalno bivanje v stanovanju, ni bilo potrebno. Upoštevati je treba tudi, da sanacije prva tožena stranka tože č

ima nikoli ni ponudila.

Pritožba prve tožene stranke ni utemeljena. Pritožba druge tožene stranke je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi sta tože č

i stranki kmalu po vselitvi v stanovanje, kjer živita, za č

eli opažati napake, in sicer odstopanje lamelnega parketa in razpoke predelne stene v stanovanju. Kot izhaja iz dopisov v spisu sta sprva zahtevali odpravo teh napak. Po pregledu napak je prva tožena stranka angažirala izvedenca, ki je v svojem mnenju navedel, da je treba najprej ugotoviti vzrok napak s sondiranje tal. Tože č

i stranki se s tem nista strinjali in sondiranja nista dopustili. Z vložitvijo tožbe sta kot primarno še vedno zahtevali odpravo napak, kasneje pa sta tožbeni zahtevek spremenili. Sedaj v skladu z izvedenskim mnenjem zahtevata denarni znesek kot povra č

ilo ocenjene škode v višini 7.553,04 EUR. Sodiš č

e prve stopnje je njunemu zahtevku ugodilo.

Glede plačila denarnega zneska Pritožbi obeh toženih strank grajata odlo č

itev sodiš č

a prve stopnje glede pla č

ila denarnega zneska tože č

ima strankama za sanacijo škode v stanovanju, v katerem živita. Menita, da v skladu z 1. odstavkom 620. č

lena ZOR do tega nista upravi č

eni, saj bi mogli primarno dopustiti odpravo napake prvi toženi stranki, tako pa sta jo prepovedali. Sodiš č

e druge stopnje ugotavlja, da sta tože č

i stranki izkazali interes za odpravo napake. To izhaja iz dopisov (priloge od A4 – A16), v katerih sta ve č

krat pozivali prvo toženo stranko za odpravo napake in tudi iz njune izpovedbe. Ni sporno, da je njima prva tožena stranka na podlagi izvedenskega mnenja Š., ki ga je sama angažirala za ogled stanovanja (priloga A12), predlagala sondiranje tal (odkritje parketa na površini 60x60 cm). Vendar bi, kot izhaja iz navedenega mnenja, s tem ugotovili le vzrok napak, ne bi pa napak odpravili (1). Zato tože č

i stranki sondiranja nista dopustili, to pa ne pomeni, da sta prepovedali odpravo napak. Le s sondiranjem parketa se nista strinjali, saj se škoda s tem ne bi odpravila. Če bi prva tožena stranka dejansko imela interes napake odpraviti, bi jih brez dvoma lahko odpravila brez tega, da bi ugotavljala vzrok s sondiranjem. Vzrok in na č

in saniranja bi lahko izvedla na drug na č

in, kar izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga je postavilo sodiš č

e prve stopnje (list. št. 77) in tudi iz izvedenskega mnenja, ki sta ga v spis predložili tože č

i stranki (priloga A3). Sondiranje tal za ugotovitev vzroka in posledi č

no sanacijo ni bilo potrebno. Kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, ki ga je postavilo sodiš č

e prve stopnje, bi bilo vzrok napak mogo č

e odkriti z detajlnimi meritvami. Izvedenec je v svojem mnenju po postavkah natan č

no ocenil škodo sanacije (neposredno kot posredno). Neupravi č

eno se prva tožena stranka sklicuje na to, da sta tože č

i stranki prepovedali aktivnosti v smeri ugotovitve vzroka napak in posledi č

no njihove odprave. Ker tože č

i stranki roka za odpravo napak nista dolo č

ili, bi morala prva tožena stranka najmanj ponuditi primerni na č

in odprave napak v razumnem roku. Tega pa ni storila. Ponudila njima je le na č

in ugotovitve vzroka na podlagi katerih bi (po navedbah prve tožene stranke) te napake odpravila. S takšnim na č

inom pa se tože č

i stranki nista strinjali, ker ni bil primeren, v postopku pred sodiš č

em prve stopnje se je izkazal kot nepotreben (2). Na podlagi navedenega sta tože č

i stranki upravi č

eni namesto odprave napak kot primarnega zahtevka uveljavljati sekundarni zahtevek, to je pla č

ilo denarnega zneska za sanacijo v višini ocenjene škode (primerjaj 3. odstavek 620. č

lena ZOR). V tem delu je bilo zato treba pritožbi toženih strank zavrniti.

V zvezi z ugovorom o spremembi tožbe sodiš č

e druge stopnje ugotavlja, da je sodiš č

e prve stopnje pravilno ravnalo, ko jo je dopustilo. Ne glede na ugovor tožene stranke, sme sodiš č

e dovoliti spremembo tožbe, č

e misli, da bi bilo to smotrno za dokon č

no ureditev razmerij med strankama. Tože č

i stranki sta tožbeni zahtevek pove č

ali zaradi ugotovljenih stroškov v zvezi s sanacijo škode, kar je nedvomno utemeljen razlog za dopustitev spremembe (1. odstavek 185. č

lena ZPP).

Glede ugovora pravne kvalifikacije tožbenega zahtevka prve tožene stranke sodiš č

e druge stopnje pripominja, da nanjo ni vezano. Naloga sodiš č

a je, da glede na postavljen tožbeni zahtevek in na ugotovljeno dejansko stanje uporabi pravilno pravno normo. Pri tem ni pomembno na kateri pravni podlagi tože č

a stranka uveljavlja tožbeni zahtevek, č

e jo sploh navede (3. odstavek 180. č

lena ZPP).

Glede omejitve zavarovalnega kritja Iz zavarovalne police št. 096029 z dne 4.4.1995 (priloga B4) izhaja temeljna franšiza 10% od izra č

unane zavarovalnine, vendar ne ve č

kot 760.000,00 sit in ne manj kot 12.000,00 sit. Izrecno je dolo č

eno, da franšiza ne velja za zavarovanje odgovornosti. V dodatku k polici št. 96029 z dne 21.8.1997 (priloga B5) sta prva in druga tožena stranka spremenili vrednost franšize, nista pa izklju č

ili dolo č

be iz prvotne police, da torej franšiza ne velja za zavarovanje odgovornosti. Dodatek k polici ne razveljavlja prejšnje police, ampak jo dopolnjuje oz. razveljavlja tiste dolo č

be v prvotni polici, ki jih nadomesti z novimi. Tako sta toženi stranki višino franšize omejili z novo dolo č

bo v dodatku (10% od izra č

unane zavarovalnine, vendar ne ve č

kot 850.000,00 sit in ne manj kot 14.500,00 sit). Nista pa druga č

e uredili dolo č

be glede zavarovanje odgovornosti ali je izklju č

ili. Zato velja torej takšna kot je zapisana.

Č

e je dolo č

ilo zapisano jasno in izrecno, se dolo č

be pogodbe (v tem primeru police) razlagajo tako kot se glasijo (primerjaj 1. odstavek 99. č

lena ZOR). Zato franšize za zavarovanje odgovornosti na tej podlagi ni mogo č

e uporabiti. V poštev prav tako ne pride obra č

un premij (priloga B6) na katerega se v pritožbi sklicuje druga tožena stranka. Kot je že ugotovilo sodiš č

e prve stopnje, velja obra č

un premij za obdobje po tem, ko je bila gradnja ve č

stanovanjske stavbe v kateri živita tože č

i stranki že kon č

ana (velja od 24.10.2001 do 30.9.2005, tože č

i stranki pa sta se v stanovanje preselili leta 2000).

Pri prostovoljnem zavarovanju lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, vendar le do višine zavarovalne vsote. Zato slednja tudi ni dolžna pla č

ati ve č

, č

e ima oškodovanec ve č

jo škodo in naperi tožbo direktno zoper njo (1. odstavek 941. č

lena ZOR) (3). Zato je sodiš č

e druge stopnje ugodilo pritožbi druge tožene stranke v delu, ki se nanaša na stroške č

iš č

enja, stroške, ki so potrebni pred odstranjevanjem škode, posredno škodo in stroške za odstranjevanje napak samih, ker gre za stroške, za katere druga tožena stranka ne odgovarja oz. ne odgovarja v celoti kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve sodbe.

Po 5. odstavku 1. člena in 4. odstavkom 16. č

lena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje (priloga B2, v nadaljevanju: splošni pogoji) zavarovanje ne krije posredne škode ali izgub zaradi nastanka zavarovalnega primera (izgubljene najemnine ipd.) in stroškov za odstranitev napak samih. Po 1. in 2. odstavku 28. č

lena splošnih pogojev se k škodi sicer prištejejo stroški za č

iš č

enje, ki je potrebno zaradi uni č

enja ali poškodbe zavarovanih stvari, vendar najve č

do 3% od vrednosti zavarovane stvari, ki je bila prizadeta ob škodi in stroški, potrebni pred za č

etkom odstranjevanja škode, vendar najve č

do 1% od vrednosti zavarovanje stvari, ki je bila prizadeta od škodi.

Sodiš

č e druge stopnje je pri ugotavljanju vrednosti zavarovanje stvari, ki je bila prizadeta ob škodi in vse ostale škode izhajalo iz izvedenskega mnenja (list. št. 77), saj ga ocenjuje kot verodostojnega in strokovnega. Pri ocenjevanju stroškov za č

iš č

enje (najve č

3%) in stroškov, potrebnih pred za č

etkom odstranjevanja škode (najve č

1%) je bilo po splošnih pogojih treba izhajati iz vrednosti zavarovane stvari, ki je bila prizadeta ob škodi. Vrednost dobave in polaganje klasi č

nega lamelnega parketa ter montaža obstoje č

ih kotnih letev znaša 1.722.92 EUR, vrednost saniranja razpoke z bandažiranjem, kitanjem in beljenjem stene z belo poldisperzijsko barvo pa znaša 160,47 EUR. Sodiš č

e druge stopnje je izra č

unalo najvišjo vrednost stroškov č

iš č

enja do katere odgovarja druga tožena stranka. Ugotovilo je, da znaša 56,49 EUR (4). Za preostanek škode č

iš č

enja v višini 226,63 EUR (5) druga tožena stranka v skladu s splošnimi pogoji ne odgovarja. Najvišja vrednost stroškov pred odstranjevanjem škode do katere odgovarja druga tožena stranka pa znaša 18,82 EUR (6). Za preostanek te škode v višini 426,64 EUR (7) ne odgovarja.

Kot že navedeno, druga tožena stranka tudi ne odgovarja za posredno škodo v znesku 3.473,97 EUR (8) in za stroške za odstranjevanje napak samih v višini 291,58 EUR (9). Zato je od ocenjene škode v višini 7.553,04 EUR treba odšteti tudi navedena zneska. Glede na navedeno je sodiš č

e druge stopnje od zneska 7.553,04 EUR odštelo znesek v višini 4.418,82 EUR, ki vklju č

uje: 226,63 EUR za stroške č

iš č

enja, 426,64 EUR za stroške pred odstranjevanjem škode,

3.473,97 EUR za posredno škodo, 291,58 EUR za odstranjevanje napak samih.

Tako je druga tožena stranka solidarno odgovorna s prvo toženo stranko tože č

i stranki pla č

ati stroške za sanacijo v višini 3.134,22 EUR. Preostanek v višini 4.418,82 EUR pa mora pla č

ati tože č

i stranki prva tožena stranka, saj škoda v tem znesku ni predmet zavarovalnega kritja.

Sodiš

č e druge stopnje ugotavlja, da je sodiš č

e prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno presodilo splošne pogoje, po katerih je odgovornost druge tožene stranke omejena glede kritja dolo č

ene škode. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in razsoditi kot izhaja iz 2. to č

ke izreka sodbe (primerjaj z 1. odstavkom 358. č

lena ZPP). Sicer je sodiš č

e prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodiš č

e druge stopnje ni ugotovilo bistvene kršitve dolo č

b pravdnega postopka, na katero se sklicuje prva tožena stranka (185. č

len ZPP), pa tudi ne tistih dolo č

b pravdnega postopka, na katere mora sodiš č

e paziti po uradni dolžnosti (primerjaj z 1. in 2. odstavkom 350. č

lena ZPP).

Glede na doseženi uspeh druge tožene stranke v pravdnem postopku, je sodiš č

e druge stopnje odlo č

ilo, da krijeta tože č

a stranka in druga tožena stranka vsaka svoje stroške postopka pred sodiš č

em prve stopnje. Pritožbene stroške druge tožene stranke, ki je pred sodiš č

em druge stopnje v pretežnem delu uspela, ji morata v znesku 184,78 EUR solidarno povrniti tože č

i stranki (primerjaj 2. odstavek 165. č

lena ZPP z 2. odstavkom 154. č

lena ZPP).

Prva tožena stranka, ki v postopku ni uspela, je dolžna povrniti tože č

i stranki poleg pravdnih stroškov pred sodiš č

em prve stopnje v znesku 1.802,46 EUR še pritožbene stroške v znesku 329,08 EUR (primerjaj 1. odstavek 165. č

lena z 1. odstavkom 154. č

lena ZPP).

Tožeči stranki sta tudi skladno izpovedali, da njima prva tožena stranka nikoli ni zatrdila, da bi po ugotovitvi vzroka napako tudi odpravila. Kot sta navedli v pripravljalni vlogi, ju ni prva tožena stranka nikoli obvestila, da bo sanirala parket ali je seznanila s predvidenimi deli. Tožeči stranki sta tudi skladno izpovedali, da njima prva tožena stranka nikoli ni zatrdila, da bi po ugotovitvi vzroka napako tudi odpravila.

Primerjaj tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 395/1998 z dne 25.11.1999. Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 649/93 z dne 7.7.1994. 3 % od zneska 1.722,92 EUR znaša 51,68 EUR; 3 % od zneska 160,47 EUR znaša 4,81 EUR.

Skupna vrednost škode, ki predstavljajo stroške čiščenja je 283,12 EUR (glej postavke 35.1-6, 35.1-7 in 3.52.3).

1 % od zneska 1.722,92 EUR znaša 17,22 EUR; 1 % od zneska 160,47 EUR znaša 1,60 EUR.

Skupna vrednost škode, ki predstavljajo stroške pred odstranjevanjem škode je 445,46 EUR (glej postavke 35.1-1, 35.1-2, 35.2-1).

Posredno škodo predstavljajo stroški selitve pohištva, skladiščenja, beljenja, najema 2-sobnega stanovanja (glej postavke od 3.53 do 3.56).

Stroški za odstranjevanje napak samih predstavljajo odstranitve klasičnega parketa (glej postavko 3.51-3).