Jedro

Dejansko stanje, na katero v smislu navedene zakonske določbe prosilec za BPP opira svoj zahtevek, so okoliščine o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP. Na podlagi teh podatkov mora organ ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki pomeni oceno, ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ob upoštevanju sorazmerja med pričakovanjem oziroma zahtevkom in dejanskim stanjem stvari in izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Da bi bilo mogoče šteti, da je dejansko stanje ob ponovni vložitvi prošnje drugačno, bi se morali torej spremeniti podatki, na katerih temelji ta ocena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) z dne 17. 5. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da se tožnikova prošnja nanaša na zastopanje v pravdnem postopku zaradi razveljavitve dednega dogovora, ki se obravnava pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 177/2015. Tožnik je prošnji navedel, da je za ta pravdni postopek že vložil prošnjo za BPP, ki jo je toženka zavrnila, vendar meni, da so se v vmesnem času okoliščine spremenile, pri čemer se sklicuje na obstoj oziroma nepotrebnost izkazovanja obnovitvenega razloga in na to, da je bila tožba sprejeta v vsebinsko obravnavo.

2. Toženka povzema razloge za zavrnitev tožnikove prošnje iz predhodne odločbe, ki se nanaša na isto pravdno zadevo (Bpp 413/2014) in meni, da to, da je sodišče tožbo sprejelo v obravnavo, pomeni le, da je ta prestala predhodni formalni preizkus procesnih predpostavk, v ničemer pa se ni spremenilo dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na kateri tožnik utemeljuje svoj zahtevek. Ker bi le slednje lahko bilo podlaga za ponovno odločanje o prošnji za BPP v smislu spremenjenih okoliščin, je bila vložitev ponovne (tokrat obravnavane) prošnje nedopustna. Toženka dodaja še, da v skladu s sodno prakso dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo, zato ga lahko stranke izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, a le na podlagi trditev, da je bila poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače ali iz drugih razlogov, navedenih v 392. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik česa takega ne zatrjuje, temveč navaja razloge, ki jih je mogoče uveljavljati le s pritožbo v zapuščinskem postopku.

3. Tudi okoliščina, da je drugotožena stranka v pravdni zadevi pripoznala tožbeni zahtevek, ne more spremeniti odločitve, saj mu prvotožena stranka v celoti nasprotuje in mu argumentirano ugovarja. Glede na naravo postopka sta obe toženki enotni sospornici, zato pripoznava tožbenega zahtevka ene od njiju za tožnika ne more pomeniti uspeha v postopku.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila njegova prejšnja prošnja za dodelitev BPP v zvezi z razveljavitvijo dednega dogovora zavrnjena z obrazložitvijo, da v njej ni navedel nobenega razloga, iz katerega je mogoče zahtevati razveljavitev sodne poravnave, kar je pravni značaj dednega dogovora. Dne 17. 5. 2016 je vložil novo prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je navedel razloge za izpodbijanje dednega dogovora, kot izhajajo iz tožbe, ki je bila vložena po prvi prošnji za dodelitev BPP. Gre torej za pomembno spremembo okoliščin, saj je tožbo dejansko vložil in v njej navedel razloge, poleg tega pa je sodišče v zadevi opravilo predhodni preizkus in pri tem tožbe ni zavrnilo, temveč je razpisalo prvi narok za glavno obravnavo.

5. Poleg tega je ena izmed toženih strank tožbeni zahtevek pripoznala, kar pomeni, da je potrdila tožnikove navedbe. Vse to so „prav gotovo“ nove okoliščine, zato je toženka kršila pravila upravnega postopka, ko je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila. Če bi sodišče namreč ob preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnik v njej ni navedel razlogov, zaradi katerih je mogoče izpodbijati dedni dogovor, bi jo zavrglo in naroka za glavno obravnavo sploh ne bi razpisalo, ker jo je sprejelo v vsebinsko obravnavo, pa to pomeni, da je tožnik navedel potrebne razloge. Nova prošnja za BPP je vsebovala tudi prošnjo za zastopanje na naroku, ki ga je sodišče že razpisalo, medtem ko ob vložitvi prve prošnje tožba še ni bila vložena.

6. Ne drži niti ugotovitev toženke, da naj bi tožnik v tožbi ne zatrjeval nobenega izmed razlogov po 392. členu ZPP, saj se tožnik v tožbi sklicuje na zvijačo in zmoto, smiselno pa tudi na to, da je A.A. nastopala kot njegova pooblaščenka, čeprav ni imela pooblastila. Toženka se je pri odločanju o prošnji za BPP očitno spustila v vsebinsko obravnavo tožbe in je presojala, ali so tožbeni razlogi utemeljeni ali ne, kar pa ni naloga organa za BPP, temveč mora biti ocena možnosti uspeha v tem postopku nebistvena, saj ni enaka standardu očitne nerazumnosti iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da se mora pojem „novih“ okoliščin nanašati na upravni postopek za dodelitev BPP, ne pa na pravdni postopek. Tožnik v upravnem postopku od takrat, ko je sodišče odločalo o identični prošnji za BPP, ni navedel nobene nove okoliščine, tako da tudi procesna dejanja v pravdnem postopku ne morejo predstavljati spremenjenih okoliščin. Za kaj takega bi moral tožbeni zahtevek temeljiti na spremenjeni dejanski podlagi oziroma bi moralo iti za drugačno vsebino ali pa bi morala biti ta utemeljena z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku vložitve prejšnje prošnje za BPP. Toženka zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Toženka kot primarni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP navaja, da je o enaki tožnikovi prošnji že odločala. Pravna podlaga za odločitev v takem primeru je prvi odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v četrti točki med drugim določa, da organ po preizkusu zadevo s sklepom zavrže, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V tem pogledu je odločitev toženke, ki je tožnikovo zahtevo zavrnila in ne zavrgla, sicer napačna, vendar pa ta kršitev upravnega postopka ne spada med tiste, ki se v vsakem primeru štejejo za bistvene (drugi odstavek 237. člena ZUP), tožnik pa ob tem ne navaja, da bi bil zaradi nje prikrajšan za kakšno svojo procesno pravico. Ta kršitev upravnega postopka zato ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

10. Bistvo tožbenih navedb je, da je sodišče tožnikovo tožbo, v zvezi s katero prosi za dodelitev BPP, vzelo v obravnavo ter da je ena od toženk pripoznala njegov zahtevek, kar po tožnikovem mnenju pomeni spremembo dejanskega stanja v smislu prej navedene četrte točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

11. Kaj je treba šteti za relevantno (pravno pomembno) dejansko stanje, izhaja iz materialne norme, ki jo je treba uporabiti pri odločanju. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, ki mu je priložena tudi prejšnja odločba v tej zadevi (tožnik pa temu v tožbi ne oporeka), so bile podlaga za prejšnjo odločitev določbe 24. člena ZBPP, po katerih se kot pogoj za dodelitev BPP upošteva tudi, da zadeva očitno ni nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

12. Dejansko stanje, na katero v smislu navedene zakonske določbe prosilec za BPP opira svoj zahtevek, so torej okoliščine o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP. Na podlagi teh podatkov mora organ ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki pomeni oceno, ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ob upoštevanju sorazmerja med pričakovanjem oziroma zahtevkom in dejanskim stanjem stvari in izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Da bi bilo mogoče šteti, da je dejansko stanje ob ponovni vložitvi prošnje drugačno, bi se morali torej spremeniti podatki, na katerih temelji ta ocena.

13. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik s prej povzetimi navedbami v ponovni prošnji za BPP ni izkazal take spremembe dejanskega stanja. Ocena verjetnosti njegovega uspeha je namreč že ob prvem odločanju temeljila na navedbah v tožbi, ki jo je vložil v pravdni zadevi, in jo še pred odločitvijo o njegovi tedanji prošnji za dodelitev BPP (na poziv organa) posredoval tudi organu za BPP (vloga z dne 24. 11. 2014 v zadevi Bpp 413/2014). Da bi prišlo do spremembe te tožbe – in s tem tudi do spremembe v dejanski in pravni podlagi, na katero opira svoj zahtevek – tožnik ne trdi, zato se sodišče strinja s toženko, da so dejanske okoliščine, na katere je že ob prvem odločanju oprla svojo oceno o verjetnosti tožnikovega uspeha, ostale nespremenjene.

14. Tega ne morejo spremeniti procesna dejanja drugih strank in sodišča, do katerih je prišlo v vmesnem času, saj tudi ta dejanja ne spreminjajo dejanske in pravne podlage za zahtevek, na katerih temelji ocena toženke. Ta ocena je tako po naravi stvari (saj je praviloma podana vnaprej, pred zaključkom postopka), kot po zakonskem besedilu (gre za oceno „sorazmernosti“ oziroma za primerjavo z dejansko in pravno „podobnimi“ zadevami), abstraktna oziroma posplošena. Povedano drugače: tudi če se v luči naknadnih procesnih dejanj oziroma izida postopka pokaže, da je bila ta ocena napačna, to pomeni kvečjemu zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa druge oziroma drugačne dejanske podlage, na katero prosilec opira svoj zahtevek. Kot je bilo že obrazloženo, namreč ocena izgledov za uspeh pomeni sklepanje o dejanskem stanju v postopku odločanja, ne pa tistega dejanskega stanja, na katero stranka opira svoj zahtevek in ki se mora spremeniti, da bi bilo v smislu četrte alineje prvega odstavka 129. člena ZUP v zadevi mogoče ponovno odločanje.

15. Glede na povedano so tako nadaljnji razlogi, ki jih v izpodbijani odločbi navaja toženka, kot tudi njihova presoja v upravnem sporu sicer nepotrebni, vendar sodišče glede na tožbene navedbe dodaja, da tožnik nima prav ko meni, da toženka ni imela zakonske podlage za oceno dokazov, na katere opira svoj zahtevek. Iz prej povzetega besedila tretjega odstavka 24. člena ZBPP namreč ne izhaja zgolj pooblastilo za presojo, ali morda obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva), temveč ta določba organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu, v skladu s pravnim standardom očitne nerazumnosti, opravi tudi vsebinski preizkus zadeve (tako tudi ustaljena in enotna sodna praksa tukajšnjega sodišča, od novejših odločb npr. II U 35/2016, I U 75/2016 in številne ostale).

16. Toženka je svojo oceno o tem, da tožnik v zadevi nima razumnih izgledov za uspeh, oprla tako na primerjavo njegovih navedb z zakonsko ureditvijo, kot na izid primerljivih postopkov, torej na okoliščine, določene v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, svoja stališča pa je tudi jasno in logično obrazložila. Sodišče njeno obrazložitev v celoti sprejema in razlogov ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožbene navedbe, ki po vsebini pomenijo le ponavljanje navedb iz tožbe, vložene v pravdni zadevi, pa zaradi svoje splošnosti sodišču ne omogočajo, da bi se do njih opredelilo podrobneje.

17. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar ni obrazložil, katera dejstva želi z njimi dokazati in kakšna naj bi bila relevantnost teh dejstev za odločitev v zadevi, niti kaj takega ne izhaja kot samoumevno iz vsebine tožbe. Poleg tega se vsi predlagani dokazi nanašajo na listine iz upravnega spisa, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, zato je sodišče v skladu s prvo in drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

18. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.