Jedro

Če v pogodbi rok za izvršitev dejanja ni določen, ne pomeni to kadarkoli, ali v primernem roku, ampak takoj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožene stranke na vrnitev njenih stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke plačilo zavarovalnine po pogodbi o zavarovanju terjatev, ki so ji nastale iz leasing pogodbe do jemalca leasinga, ta pa jih ne poravna.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo navajajoč, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožeča stranka samo okoliščino, da je bila poročevalka v tej zadevi sodnica, ki je v enakem sporu med istima strankama že sodila na prvi stopnji. Ta okoliščina pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila samo, če bi sodnica poročevalka v prav tej zadevi sodelovala pri izdaji sodbe sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 5. točko 71. člena ZPP). To pa ni.

Kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo (primerjaj: 386. člen ZPP).

Glede na navedeno tožeča stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more uspeti. Uspeti pa tudi ne more z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava. Upoštevajoč tudi (vendar ne samo) določbo 386. člena ZPP, da pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava, je revizijsko sodišče ugotovilo, da je materialnopravno pravilno odločeno, in sicer iz sledečih razlogov.

Po 7. členu pogodbe o zavarovanju terjatev (v nadaljevanju: pogodba) mora zavarovanec prijavi škodnega primera priložiti (med drugim) kopije opominov s povratnico ter drugo korespondenco v zvezi s plačili oziroma odgovori jemalca leasinga, rekapitulacijo odškodninskega zahtevka, izjavo, za kakšno škodo gre v smislu določil 7. člena (glede na besedili 7. in 6. člena je očitno mišljen 6. člen) in v primeru prekinitve pogodbe tudi zapisnik o prevzemu vrnjene opreme.

Splošna obveznost zavarovancev v vseh zavarovalnih pogodbah je prijava zavarovalnega primera. Tej je treba priložiti (tudi) dokazila o nastanku zavarovalnega primera. Glede na obveznost tožeče stranke, kaj vse mora priložiti prijavi škodnega primera (glej prejšnji odstavek), je očitno pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je zavarovalni primer nastal šele potem, ko tožeča stranka ni prišla do plačila neplačanih obrokov zakupnine za računalniško opremo, dano v leasing, kljub izčrpanju vseh v pogodbi navedenih sredstev za njihovo izterjavo. Če naj bi zavarovalni primer nastal že s tem, da jemalec leasinga obroka zakupnine ni plačal v pogodbenem roku, stranki spora ne bi v 7. členu pogodbe določili, da mora zavarovanec prijavi škodnega primera priložiti opomine in zapisnik o prevzemu opreme, če se je odločil za uveljavljanje zavarovalnine po b.) točki drugega odstavka 6. člena pogodbe, torej dokumentacije, ki se ne nanaša na nastanek zavarovalnega primera, ampak na poznejše ravnanje jemalca leasinga.

S pogodbo sta stranki spora določili, kako mora tožeča stranka (zavarovanec) ravnati, da bi se nastanku zavarovalnega primera po možnosti izognila. Opustitev takšnega ravnanja sta sankcionirali v 12. členu pogodbe. Tožeča stranka trdi, da so bile opustitve njenih pogodbenih obveznosti tako majhne, da je sankcija odklonitve plačila zavarovalnine neustrezno stroga. Upoštevajoč dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga sojenju pritožbenega sodišča in materialno pravo, ki ga je treba uporabiti pa revizijsko sodišče meni, da ni tako.

Pritožbeno sodišče je sprejelo trditev tožeče stranke, da pogodba ne določa roka, v katerem bi morala tožeča stranka poslati jemalcu leasinga drugi opomin, oziroma predložiti instrumente zavarovanja zaradi vnovčenja. Menilo pa je, da bi tožeča stranka to vendarle morala storiti v primernem roku. Takšno stališče napada tožeča stranka v reviziji, češ da pritožbeno sodišče z njim predpisuje tožeči stranki njene obveznosti skozi uporabo ohlapnih in nedoločnih pravnih standardov, ne da bi povedalo, kdaj pa bi tožeča stranka vendarle ukrepala v primernem roku.

Tako pritožbeno sodišče kot tudi tožeča stranka sta, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, prezrli, da pogodba natančno določa čas, v katerem bi morala tožeča stranka poslati jemalcu leasinga drugi opomin in predložiti akceptne naloge zaradi vnovčenja. Zato njenih obveznosti ni predpisalo pritožbeno sodišče, niti ne temeljijo na ohlapnih pravnih standardih, ampak sta jih določili stranki spora s pogodbo.

Po prvem odstavku 6. člena pogodbe je morala tožeča stranka poslati jemalcu leasinga v devetih dneh od zapadlosti obroka prvi opomin. Če jemalec leasinga obroka ni plačal v naslednjih devetih dneh, bi mu morala tožeča stranka takoj poslati drugi opomin. Rok za pošiljatev drugega opomina sicer res ni določen. To pa ne pomeni kadar koli, niti v primernem roku, ampak takoj (primerjaj: 314. člen ZOR). Isto velja tudi za obveznost predložitve akceptnih nalogov zaradi vnovčenja. Tožeča stranka bi jih morala predložiti takoj po preteku trideset dni od zapadlosti obroka.

Glede na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga sojenju pritožbenega sodišča, je drugi obrok zapadel v plačilo 15.9.1994, tretji pa 15.10.1994. Od vseh aktivnosti, ki bi jih morala opraviti tožeča stranka, je bil pravočasen samo prvi opomin, ki ga je tožeča stranka poslala jemalcu leasinga 20.10.1994, in še to samo z vidika zapadlosti tretjega obroka, ne pa tudi drugega. To pa ne velja več za drugi opomin. Tožeča stranka bi ga morala poslati jemalcu leasinga takoj po 29.10.1994, storila pa je to šele 21.12.1994. Velja pa tudi ne za predložitev akceptnih nalogov v realizacijo, kar bi morala tožeča stranka storiti (samo z vidika zapadlosti tretjega obroka) takoj po 14.11.1994, je pa to storila šele 24.2.1995. Največja možnost za preprečitev nastanka zavarovalnega primera bi bila takojšnja aktivnost tožeče stranke, kot jo določa 6. člen pogodbe. Tožeča stranka ni ravnala tako. Kot izhaja iz dejstev, povzetih v prejšnjem odstavku iz sodb sodišč prve in druge stopnje, njene opustitve niso tako neznatne, da bi bilo možno sankcijo iz 12. člena pogodbe opredeliti kot prestrogo. Kot prestrogo bi jo morda bilo možno opredeliti samo, če njene opustitve pogodbenih obveznosti na nastanek zavarovalnega primera ne bi nič vplivale. To pa bi morala zatrjevati in dokazovati tožeča stranka, ker je ona kršila pogodbene obveznosti. Tega pa ni storila.

Upoštevanje izostanka roka v pogodbi za pošiljatev drugega opomina jemalcu leasinga in za predložitev akceptnih nalogov v izplačilo tako, kot to določa 314. člen ZOR, izključuje uporabo 100. člena ZOR. Pogodbena določba je jasna. Določbe 12. člena pogodbe tudi ni mogoče opredeliti kot splošen pogoj, na katerega bi bilo možno uporabiti 143. člen ZOR. Gre za pogodbeno določbo, ki sta jo pogodbeni stranki vnesli v pogodbo v okviru in dopustnosti avtonomnega urejanja pogodbenih razmerij. Ne glede na drugi odstavek 899. člena ZOR pa 918. člena ZOR niti smiselno ni mogoče uporabiti, ker pogodbene obveznosti izterjevalnega postopka ne padejo v čas po nastanku zavarovalnega primera, ampak neuspešnost pravilno izvedenega izterjevalnega postopka zavarovalni primer dokončno šele oblikuje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP).