Jedro

Odločba organa druge stopnje, izdana po nadzorstveni pravici, je dokončna, njeno učinkovanje pa ni bilo odloženo, zato tožba v upravnem sporu, ki praviloma na izvršljivost upravnih odločb ne vpliva, tudi v konkretnem primeru ne učinkuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2007 v znesku 20.122,07 EUR ter ji, ob upoštevanju doplačila po odpravljeni odločbi št. 01-04445 z dne 31. 3. 2008 v višini 37,30 EUR, naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 13.476,05 EUR v znesku 6.608,72 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil po pravnomočnosti zgoraj navedene odločbe o odmeri dohodnine za leto 2007 v višini 663,31 EUR opravljen davčni inšpekcijski nadzor pri družbi A. d.o.o., pri katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnica v obdobju od 1. 1. do 31. 12 2007 prejela s strani omenjene družbe sredstva v skupni višini 51.398,98 EUR ter na ta način pridobila drug dohodek, ki je obdavčljiv po določbah Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ker tožnici dohodek ni bil upoštevan pri odmeri dohodnine, ji je bil izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine, ki pa ga je organ druge stopnje na pritožbo tožnice odpravil, po nadzorstveni pravici pa je odpravil tudi odmerno odločbo, ker je bil pri izdaji odločbe prekršen materialni predpis.

V tem (ponovnem) odmernem postopku je bila tožnica pozvana, da se izreče o ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora, vročen pa ji je bil tudi del inšpekcijske odločbe, izdane inšpicirani družbi. Tožeča stranka je v odgovoru navedla, da očitanega zneska ni prejela ter odgovoru priložila izjavo direktorja družbe B. d.o.o. C.C., potrdilo direktorja družbe A. d.o.o. D.D. in kopijo elektronskega sporočila z dne 29. 4. 2008 o verižni kompenzaciji z dne 15. 1. 2007 v znesku 17.923,66 EUR. Predlagala je tudi zaslišanje C.C. in E.E. Po presoji prvostopnega organa tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazil in tudi ni navedla novih dejstev, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev davčnega organa, zato je potrebno pri odmeri dohodnine za leto 2007 upoštevati tudi dohodek, ugotovljen pri davčnem inšpekcijskem nadzoru družbe A. d.o.o. v znesku 51.398,98 EUR. Meni namreč, da z ozirom na 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem ima pri dokazovanju prednost pisna dokumentacija, in glede na to, da se poslovne dogodke v poslovnih knjigah in davčnih obračunih utemeljuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, le-teh ni mogoče nadomestiti zgolj z izjavami strank v postopku. Navaja še, da je poslovne dogodke v davčnem postopku treba dokazati s pisnimi dokazili ali v obliki elektronskih zapisov, ki morajo kazati poslovne dogodke verodostojno in pošteno in ki morajo biti evidentirani v poslovnih knjigah in evidencah, le-te pa morajo zagotavljati dovolj podrobne podatke, ki so potrebni za pravilen in pravočasen izračun davčne obveznosti.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih oceni izpodbijano odločbo kot pravilno, pomanjkljivosti v obrazložitvi pa popravi s svojo obrazložitvijo. Tako ugotavlja, da gre pri navedbi polnega imena krajevno pristojnega urada, ki je izdal prvo odmerno odločbo za očitno pomoto, ki jo je mogoče vsak čas odpraviti z učinkom za nazaj, kar je bilo tudi storjeno s sklepom organa druge stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša na odpravo odločbe po nadzorstveni pravici poudari, da se v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost odmerne odločbe in da se zato glede odprave po nadzorstveni pravici ne more opredeljevati. V zvezi s spornim dohodkom pa navaja, da je bilo pri davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. d.o.o. nedvoumno ugotovljeno, da je tožnica za zneske v višini 15.724,63 EUR, 9.560,00 EUR in 26.113,57 EUR, ki naj bi jih prejela od E.E. kot posojilo, podpisala blagajniške prejemke, kar je potrdila tudi sama ter na ta način prejela skupni znesek 51.398,98 EUR. V inšpekcijskem postopku je bilo poleg tega ugotovljeno, da je tožnica za navedene zneske podpisala tudi blagajniške izdatke. Kot posledica omenjenih blagajniških prejemkov in izdatkov, bi morali biti navedeni zneski na transakcijskem računu družbe A. d.o.o.., do česar pa po ugotovitvi inšpekcijskega organa ni prišlo. Tožnica, ki je že v inšpekcijskem postopku sodelovala kot direktorica pravne osebe, je bila seznanjena s temi ugotovitvami tako v inšpekcijskem postopku kot v postopku odmere dohodnine, s čimer ji je bila dana možnost, da se o ugotovitvah izjavi in predloži dokazila. Navedbe in dokazila, ki jih je predložila oziroma predlagala njihovo izvedbo v odmernem postopku, pa po presoji organa druge stopnje ne potrjujejo trditve tožnice, da je sporni znesek (51.398,98 EUR) položila na račun inšpicirane družbe, tako kot se je smiselno enako do tega opredelil prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Knjigovodsko stanje, ki ga je tožnica na podlagi predloženih dokazil izkazovala kot nepravilno, v danem primeru ni relevantno, saj bi tudi v tem primeru (če knjigovodsko stanje ni pravilno) imela veliko možnosti, da izkaže, kam je šel denar, pa tega ni izkazala.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je o odmeri dohodnine za leto 2007 že izdana pravnomočna odločba Davčnega urada Ljubljana, Izpostave Bežigrad št. 01 04445 0. Navedba tožene stranke, da je bila odločba odpravljena po nadzorstveni pravici, ne drži, saj je bila proti odločbi o odpravi po nadzorstveni pravici vložena tožba na naslovno sodišče, o kateri še ni odločeno. Po navedbah tožeče stranke sta obe določbi nezakoniti, ker je napačno uporabljeno materialno pravo, nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in ker so kršena pravila postopka, predvsem pa zato, ker je ponovno odločeno v zadevi, v kateri je že bilo drugače pravnomočno odločeno. Izpodbijani odločbi pa sta nezakoniti tudi zato, ker se prvostopni organ ni izrekel o trditvah in dokazih, ki jih je tožnica predložila skupaj z izjasnitvijo o dejstvih z dne 28. 5. 2013. Do pisnih dokazov se ne opredeli in ne pojasni, zakaj meni, da niso ustrezni. Tožnica je nedvomno predložila nove dokaze in navajala nova dejstva, zato bi se moral davčni organ do njih opredeliti in navesti, zakaj jih ni upošteval, predvsem se ni izjavil o listinah, ki jih je tožnica priložila svoji izjavi. Drugostopni organ pa se do pritožbenih trditev v tej zvezi sploh ni izjasnil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je bila o odmeri dohodnine tožnici za leto 2007 res že izdana pravnomočna odločba (št. 01 04445 0), vendar pa obenem iz spisov sledi tudi, da je bila ta odločba po nadzorstveni pravici z odločbo davčnega organa druge stopnje odpravljena. Prav ima tožeča stranka tudi, ko navaja, da je bil zoper odločbo druge stopnje sprožen upravni spor, vendar pa samo to dejstvo ne ovira (ponovne) odmere dohodnine in s tem izdaje izpodbijane odločbe. Odločba organa druge stopnje, izdana po nadzorstveni pravici, je namreč dokončna, njeno učinkovanje pa ni bilo odloženo, zato tožba v upravnem sporu, ki praviloma na izvršljivost upravnih odločb ne vpliva, tudi v konkretnem primeru tozadevno ne učinkuje.

Prav ima tožeča stranka tudi, ko navaja, da je obrazložitev prvostopne odmerne odločbe pomanjkljiva, ker se ne opredeli v zadostni meri do tožničinih pojasnil in dokazil, ki jih je predložila v odmernem postopku. Nima pa prav, ko trdi, da se o pritožbenih trditvah tudi drugostopni organ ni izjasnil. Iz obrazložitve druge stopnje namreč povsem jasno sledi, da se je drugostopni organ izrekel in zavzel stališče do vseh pojasnil in dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka v odmernem postopku ter na ta način v celoti odpravil pomanjkljivost prvostopne odločbe. Zato tožbeni očitek, da sta odločbi prve in druge stopnje nezakoniti, ker se nista izrekli o trditvah in dokazih tožeče stranke, ni drži in ga sodišče v celoti zavrača. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dokazni oceni, ki sta jo naredila davčna organa, pa tožeča stranka ne nasprotuje. Sodišče zato njene pravilnosti ni presojalo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.