Jedro

Tožena stranka tožnici in ostalim delavkam ni izplačevala vseh ur, ki so jih le-te opravile. Pri toženi stranki se je delalo tudi ob sobotah in nedeljah, če je šlo za uvoz ali inventuro. Takrat je delala tudi tožnica. Nadur se ni izplačevalo, ampak jim je bilo rečeno, da bodo nadure koristile, pri čemer jih niso nikoli koristile, ker ni bilo dovolj zaposlenih. Zato je tožena stranka dolžna tožnici plačati vtoževani dodatek za nadurno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v nadomestilu plače v višini 36,39 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek v višini 23,89 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 19. 6. 2009, v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji zahtevek (v razliki med dosojenim zneskom s pp in zahtevanim zneskom 44,07 EUR bruto in 28,92 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 6. 2009 dalje) je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati dodatek za nadurno delo v višini 202,75 EUR bruto, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek 132,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 6. 2009 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati dodatek za delo v nedeljo in za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu v višini 113,60 EUR bruto, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek 79,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 6. 2009 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. (III. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko v stroških prevoza na delo in z dela v višini 115,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 6. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati del regresa za leto 2008 v višini 0,12 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 6. 2009 do plačila in na ta znesek plačati davek, obračunati regres za leto 2010 v višini 244,71 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek ter izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (iz naslova regresa za leto 2008 v razliki med dosojeno višino regresa in vtoževano višino 498,75 EUR s pp, za obračun in plačilo regresa za leto 2009 v višini 665,00 EUR bruto s pp in iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010, v razliki med dosojeno višino regresa in vtoževano višino 305,89 EUR s pp) je zavrnilo (V. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti plače do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (VI. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 328,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 15. 5. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (VII. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo namesto odpovednega roka v znesku 820,00 EUR, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 15. 5. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji zahtevek (v razliki med dosojenim zneskom in zahtevanim zneskom 1.230,00 EUR s pp) je zavrnilo (VIII. točka izreka sodbe).

V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi v delu za plačilo zneska v višini 206,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 14. 11. 2008 do plačila in zneska v višini 415,64 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 4. 2009 do plačila, za plačilo razlike v plači oziroma nadomestilu plače med dosojenim iz I. točke izreka sodbe in zahtevkom za plačilo zneska 700,00 EUR s pp in zahtevkom za obračun bruto plače za mesec marec 2009 in april 2009, vsakokrat v znesku 820,00 EUR ter polovico bruto plače za mesec maj 2009 v znesku 410,00 EUR s pp, za plačilo dodatka za nadurno delo v razliki med dosojenim zneskom iz II. točke izreka te sodbe in zneskom 290,00 EUR bruto s pp, za plačilo dodatka za delo v nedeljo in za delo na praznike in dela proste dneve za plačilo med dosojenim zneskom iz III. točke izreka te sodbe in zneskom 131,20 EUR bruto s pp, za plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela med dosojenim zneskom iz IV. točke izreka te sodbe in zneskom 536,97 EUR s pp (I. točka izreka sklepa). Odločilo je da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 959,39 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo, odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je tožena stranka prepričana, da je opravljena evidenca ur, ki jo je dostavila, pravilna, saj je sodišče napačno ocenilo izpovedi prič. Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo, pri čemer nikoli ni prišlo do nesoglasij. Tožena stranka je obračunavala plačo v skladu z dogovorom. Tožnica nikoli ni ugovarjala izplačilu in dostavljena evidenca tožene stranke vsebuje vse opravljene ure. Popolnoma je jasno, da je tožnica prihajala na delo ob 8.00 uri in odhajala ob 16.00 uri. Sicer je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izplačala del regresa za leto 2008 v bonih, te bone je tožnica izkoristila in zato ni upravičena do izplačila v denarju. To je sicer sodišče pravilno ugotovilo. Sodišče je posledično navedenemu nepravilno odločilo o stroških postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da sta sodba in sklep pravilna in zakonita. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbe prič, prav vse so potrdile, da je tožnica opravljala nadurno delo, kakor tudi delo ob nedeljah, praznikih in na dela proste dni, vendar tožena stranka tega ni izplačevala. Priča A.A. je potrdila, da se je delalo tudi v soboto in nedeljo, če je šlo za uvoz ali inventuro in da je takrat delala tudi tožnica. B.B. je izpovedala, da je direktor tožene stranke naročil, da se vedno vpiše delo le za 8 ur, kar pa je nadur, pa se ne izplača, ampak se bodo nadure koristile. Dejansko se potem nadure nikoli niso koristile. Če je bilo kaj viška ur se to v evidenco ni vpisovalo. Priča C.C. je izpovedala, da se ni smelo vpisati več kot 8 ur dnevno. Pritožba izpostavlja, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere zaslišanim pričam, ker se vse osebno poznajo s tožnico. Razen C.C. nobena od zaslišanih prič ni v sorodstvenem razmerju s tožnico, zato sploh niso zainteresirani za izid postopka. Poleg tega so priče dolžne govoriti resnico, saj je kriva izpovedba kaznivo dejanje. Ob tem je še dodati, da je zaslišanje prič A.A. in B.B. predlagala tudi sama tožena stranka, ki navedeni priči prav tako osebno pozna. Navedba, da tožnica nikoli ni ugovarjala plačilu dodatkov oziroma nadur je pritožbena novota in je sodišče ne sme upoštevati. Sodišče je pravilno naložilo toženi stranki, da povrne tožnici stroške postopka v višini 959,39 EUR, saj je tožnica s pretežnim delom zahtevka uspela, z zavrnjenim delom pa posebni stroški niso nastali. Takšna odločitev je materialnopravno pravilna in skladna z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišča prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek in poleg vpogleda v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter v dokumentacijo, ki jo je pridobilo sodišče ter po zaslišanju tožnice in prič A.A., D.D., B.B. in C.C. ter po prečitanju izjave E.E. ter po izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke z dne 3. 11. 2012 z dopolnitvijo z dne 6. 11. 2012, pravilno odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa. Ugotoviti je tudi, da je sodišče na zaslišanje vabilo tudi direktorja tožene stranke, ki pa se vabilu ni odzval, tako da ga sodišče utemeljeno ni zaslišalo. Druge dokaze je sodišče kot nepotrebne pravilno zavrnilo, saj njihova izvedba ne bi prispevala k drugačni rešitvi spora.

Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore navaja, da ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer se zaslišane priče vsebinsko enako izpovedovale, da tožena stranka tožnici oziroma tudi ostalim ni izplačevala vseh ur, ki so jih le-te opravile. Priče so tudi izpovedale, da se je delalo pri toženi stranki ob sobotah in nedeljah, če je šlo za uvoz ali inventuro in da je takrat delala tudi tožnica. Zaslišane priče so tudi izpovedale, da se nadur ni izplačevalo, ampak jim je bilo rečeno, da bodo nadure koristile, pri čemer jih niso nikoli koristile, ker ni bilo dovolj zaposlenih. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da naj bi priče izpovedovale na način kot so iz razloga, ker osebno poznajo tožnico, saj je to povsem jasno, ker sicer ne bi mogle izpovedati način poslovanja tožene stranke, pri čemer tudi priče niso v sorodstvenem razmerju z tožnico, razen C.C., kot to tudi navede odgovor na pritožbo. Tako priče niso zainteresirane za izid postopka, kot to poskuša prikazati tožena stranka.

Sodišče je tako pravilno upoštevalo, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 3. 2008 z določeno plačo 820,00 EUR bruto, iz navedene plače pa je postavljeni izvedenec finančne stroke F.F. izhajal pri izplačilu nadomestila plače, različnih dodatkov kot so nadure, dodatek na delo v nedeljo in za praznike. Poudariti je tudi, da tako tožnica kot tožena stranka nista imeli nikakršnih pripomb na podano izvedeniško mnenje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pravico do izplačila dodatkov določa 3. odstavek 127. člena in 128. člen ZDR, pri čemer za toženo stranko velja Kolektivna pogodba trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006), ki določa dodatke za nadurno delo, pri čemer pa tožena stranka evidenc nadur ni beležila v skladu z resnično opravljenimi urami, tudi ni predložila evidence skladno s kolektivno pogodbo. Sodišče je pravilo upoštevalo evidenco tožnice, ker je bila praksa pri toženi stranki, da se vodi evidenca takšna, kot je to pojasnila tožnica. Tožnici pripada tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, skladno z določili 130. člena ZDR, v višini 70 % cene javnega prevoza. Prav tako tožnici pripada regres za letni dopust, pri čemer je sodišče pravilno upoštevalo, da ji za leto 2010 pripada sorazmerni del regresa, sodišče pa je tudi upoštevalo izplačilo v nedenarni obliki in sicer v bonih, kot to tudi sicer navaja sama pritožba. Tožnici pripada odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določilih 109. člena ZDR. Prav tako tožnici pripada denarno povračilo namesto odpovednega roka, glede na to, da sta stranki sklenili pisni dogovor na podlagi 94. člena ZDR.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka in jih naložilo v plačilo toženi stranki, saj je tožnica s pretežnim delom zahtevka uspela, z zavrnjenim delom pa posebni stroški niso nastali. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo določila 3. odstavka 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.