Jedro

Sodišče skladno z določili 8. člena ZPP odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, vendar mora pri svoji odločitvi upoštevati vse relevantne izvedene dokaze obeh strank. Pritožbeno sodišče je preverilo zapisnike glavnih obravnav in ugotovilo, da iz zapisnikov v določenih delih dejansko izhajajo izpovedbe prič, kot jih navaja tožena stranka v pritožbi. Navedene priče pa so izpovedale bistveno drugače, kot je njihove izpovedbe ocenilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki del plače iz naslova delovne uspešnosti - stimulacijo za mesec maj 2015 v bruto znesku 119,66 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost, pripadajoči neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 16. 6. 2015 dalje do dne plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zavrne se za 14,96 EUR višji zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki del plače iz naslova delovne uspešnosti - stimulacijo za mesec avgust 2016 v bruto znesku 137,14 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost, pripadajoči neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 16. 9. 2016 dalje do dne plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zavrne se za 17,14 EUR višji zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka v znesku 700,57 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka izpodbija sodbo v II. in III. točki zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek iz naslova stimulacije za avgust 2016 in naloži tožniku povrnitev stroškov postopka tožene stranke v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje oziroma podredno predlaga, da sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se tožena stranka glede stimulacije za avgust 2016 ne strinja. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi zmotno navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnik v avgustu 2016 delo opravljal manj gospodarno, manj kvalitetno ali v manjšem obsegu kot v preostalih mesecih, za katere je prejel dodatek za delovno uspešnost. Tožnik je svoje delo opravljal nestrokovno in manj kakovostno, kar je povzročilo celo nastanek škode. Tožnik ni zavaroval jame, ki jo je izkopal na cestišču, zaradi česar je prišlo do škode na vozilu tretji osebi, ki je svoje vozilo zapeljala v jamo. Tožena stranka je morala navedeno škodo poravnati.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da bi tožnik moral kraj izkopa zavarovati tako, da bi pustil vozilo, ki ga uporablja, pred luknjo in da bi prižgal rotacijsko luč. Navedeno so potrdile tudi zaslišane priče. A.A. je navedel, da je tožnik naredil hudo napako, se pravi kršitev svojih dolžnosti, ker je zapustil gradbišče z odprto gradbeno jamo na cesti, potrdil je, da bi moral tožnik počakati do prihoda asfalterjev s strojem in pa obeležiti gradbišče, ne pa da je zapustil praktično nezavarovano gradbišče in odšel. Prav tako je priča izpovedal, da je tožnik imel opravljen izpit iz varstva pri delu in da je vedel, da ne sme povzročati škode in možnosti nesreč na delovišču. Podobno je izpovedal priča B.B., ki je potrdil, da bi tožnik moral zavarovati gradbeno jamo tako, da bi moral pustiti ob jami svoj stroj, če je zmanjkalo stožcev in znakov, ter prižgati vse 4 smernike in rotacijsko luč. Prav tako C.C. potrjuje, da bi tožnik moral pustiti stroj z rotacijsko lučjo in tako opozarjati ljudi na nevarnost. Priča D.D. je tudi izpovedal, da so vsi trije delavci gradbišče zapustili približno istočasno, ne da bi ga zaščitili. Priča E.E. je izpovedal, da sta on in F.F. prva odpeljala iz gradbišča in je tožnik s strojem prišel za njima. Priča E.E. je tudi potrdil, da tožnik ni mogel sproti odvažati gradbenega materiala, saj tega ni bilo veliko. Priča G.G. je potrdil, da so vsi delavci imeli navodila, da zavarujejo cestišče, kar pomeni, da je bilo vsem delavcem jasno, da je cestišče potrebno zavarovati. Priča H.H. je potrdil, da so vsi delavci bili izobraženi iz varstva pri delu. Enako je potrdil priča I.I., ki je potrdil, da so imeli navodilo, da pustijo stroj na jami in prižgejo luč, če niso imeli ničesar drugega na razpolago.

Tako sodišče navedenih prič ni dokazno ocenilo oziroma jih je ocenilo napačno. Zaradi navedenega je sodišče storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično je podana tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o prepisih zvočnih posnetkov in med samimi prepisi. Sodišče namreč v nasprotju z izjavami navaja v obrazložitvi, da nobena priča ni zanikala, da bi se stroj z rotacijskimi lučmi uporabljal kot način zavarovanja gradbišča. Glede izjave G.G. je sodišče spregledalo kontekst, v katerem je bila izrečena izpovedba, saj je priča predhodno pojasnila, da ni običajno, da zavarujejo jame, ki so na travniku oddaljene 5, 10 metrov od ceste. Posledično je pojasnil, da je od presoje posameznika odvisno, ali je izkop na takšnem mestu, ki ga je potrebno označiti ali ne. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izjavam H.H. in I.I. glede uporabe rotacijske luči. Prav tako je sodišče zmotno navedlo, da delavci niso imeli na razpolago potrebnih prometnih znakov. Iz pričanja D.D. izhaja, da ko je bilo potrebno več znakov, kot jih je bilo v skladišču tožene stranke, so si le-te izposodili pri J.. Enako je potrdil priča B.B.. Priča A.A. je potrdil, da je za njegove pojme bilo to nevestno opravljeno delo in po tistem mora dobiti ničlo, tako kot je odločila tožena stranka. Količina oziroma obseg ni bila povečana, kvaliteta dela ni bila nikakršna, če ti zapustiš gradbišče in pustiš jamo. On pa je dobil 100 % plačo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami oziroma prepisi.

6. Sodišče skladno z določili 8. člena ZPP odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, vendar mora pri svoji odločitvi upoštevati vse relevantne izvedene dokaze obeh strank. Pritožbeno sodišče je preverilo zapisnike glavnih obravnav in ugotovilo, da iz zapisnikov v določenih delih dejansko izhajajo izpovedbe prič, kot jih navaja tožena stranka v pritožbi. Navedene priče pa so izpovedale bistveno drugače, kot je njihove izpovedbe ocenilo sodišče prve stopnje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče izrecno opredeliti do izpovedb navedenih v pritožbi in sicer A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., G.G., H.H., I.I., saj tožena stranka pravilno opozarja, da se sodišče ni opredelilo oziroma se je nepravilno opredelilo do izpovedb posameznih prič. Ob tem pritožbeno sodišče posebej navaja, da mesečno priznavanje delovne uspešnosti v določenih odstotkih ni obvezno, pač pa je stimulacija odvisna od gospodarnosti, obsega in kvalitete opravljenega dela, kot to sicer pravilno navaja sodišče. Veljavna Podjetniška kolektivna pogodba z dne 30. 12. 2015 v 45. členu določa, da delavec prejme -3 % delovne uspešnosti, če planirane naloge običajno niso realizirane v potrebni količini, delo pa se kopiči in delavec potrebuje pomoč; da je delavec upravičen do 0 % delovne uspešnosti, če so planirane naloge opravljene v potrebni količini in dokaj samostojno ter je pomoč le občasna; medtem ko je delavec upravičen do 3 % delovne uspešnosti, če so planirane naloge opravljene oziroma realizirane v krajših rokih od dogovorjenih, delavec opravlja še dodatna dela in pomaga na drugih področjih; in 5 % delovne uspešnosti, če so planirane naloge realizirane v bistveno krajših rokih od določenih, delavec pa samoiniciativno opravlja še vrsto drugih del. Podjetniška kolektivna pogodba v 48. členu prav tako določa kriterije ugotavljanja kvalitete in določa da delavcu pripada -3 %, če delo opravlja delavec pomanjkljivo in z napakami, ter je potreben stalen nadzor; 0 % če delo opravlja delavec v zahtevani kvaliteti in le občasni kontroli, eventualne napake popravlja delavec sam; 3 %, če delavec opravlja delo kvalitetno in samostojno, kontrola v bistvu ni potrebna, eventualne napake so nepomembne; 5 %, če delavec opravlja delo brezhibno, da napak ni in tudi kontrola ni potrebna. Delavcem na podlagi ugotavljanja delovne uspešnosti na osnovi gospodarnosti pripada -3 %, če delavec delovna sredstva slabo izkorišča in vzdržuje in ne upošteva navodil za gospodarnost; 0 %, če delavec dela racionalno, da so materialni stroški normalni, v okviru planiranih, delovna sredstva pa se izkoriščajo in vzdržujejo primerno; 3 %, če delavec dela racionalno, skrbi za znižanje materialnih stroškov, delovna sredstva vzorno izkorišča in vzdržuje; 5 % pa, če delavec dela racionalno, skrbi za znižanje materialnih stroškov, posreduje tudi sprejemljive in koristne predloge za gospodarnejše delo. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče izrecno opredeliti do izpovedb prič, ki so izpovedali, da v primeru, če delavci niso imeli dovolj varovalnih sredstev za zaščito, so vedno na kraju pustili delovno sredstvo in za zagotavljanje varnosti cestišča prižgali rotacijske luči in počakali do prihoda asfalterjev. Upoštevati bo moralo tudi, da je tožena stranka morala plačati škodo, ki jo je utrpel avtomobilist, ki je zapeljal v nezavarovano jamo na cesti. Nesprejemljiva je tudi dokazna ocena sodišča o tem, da delavci niso imeli posebnih navodil za varno delo, saj iz dokaznega postopka izhaja, da so vsi delavci imeli opravljena usposabljanja iz varstva pri delu. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da je za rešitev spora bistveno, ali je bil tožnik v maju 2015 in avgustu 2016 pri svojem delu enako uspešen kot v ostalih mesecih. Navedena okoliščina je nepomembna, saj tožena stranka ocenjuje delavce mesečno. Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje iz razloga, ker bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zgolj ponovilo že izvedene dokaze in bo tako lahko hitreje zaključilo postopek.

7. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v tem delu v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.