Jedro

1. Novi dokazi v pritožbi so po presoji pritožbenega sodišča relevantni in tako kažejo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odst. 355. čl. ZPP/77). 2. Predlog za oprostitev plačila takse za pritožbo zoper sodbo, podan potem ko stranka prejme že opomin za plačilo te takse, je prepozen. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju takšnega predloga je torej pravilna.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 15.4.1999 razsodilo, da izdani sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo RTV naročnine v skupni višini 13.584,00 SIT z zakonimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka ostane v veljavi ter toženi stranki naložilo še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 9.000,00 SIT. S sklepom z dne 2.6.1999 je sodišče predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo kot prepozen. Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil. Navaja, da nikoli ni bil posestnik oziroma lastnik televizijskega sprejemnika, ki bi ga nanj prepisala Zdenka S., kar je že ugotovilo Okrajno sodišče V Kranju v postopku pod opr. št. P 179/97. Živi v skupnem gospodinjstvu s sinom Juretom V. in mamo Jelko K., ki je redno plačevala RTV naročnino. Ko je odšla v dom starejših občanov, je v dogovoru s sinom obvestil tožečo stranko, da se plačevanje naročnine prenese na sinovo ime, kar je razvidno iz dopisa, ki ga prilaga kot dokaz. Sporni TV je očitno Zdenka S. prepisala na njegovo ime, ker je pač lastnik hiše, poklonila pa ga je sinu Juretu, na da bi bil tožnik o tem obveščen. Njene izjave je prvič videl na sodišču in so popolnoma brezpredmetne, kar je ugotovilo tudi sodišče v že omenjenem postopku. Predlaga, da se za ugotovitev dejanskega stanja zasliši Zdenko S., Jureta V. pregleda sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 179/97 in ponovno zakonito odloči. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. V pritožbi zoper sklep pa toženec navaja, da je pritožbo osebno vložil v vložišču sodišča dne 19.5.1999. Delavec, ki je pritožbo sprejel, ni niti omenil, da je treba plačati tudi sodne takse. Ker je prava neuk, odvetnika pa si iz materialnih razlogov ne more privoščiti, sploh ni vedel, da mora plačati takso oziroma, da obstoji možnost oprostitve plačila. Da mora plačati takso, je zvedel šele iz opomina, na kar je takoj odreagiral z vložitvijo prošnje za oprostitev plačila sodnih taks. Predlaga, da se njegovemu predlogu ugodi, obenem pa prosi za oprostitev plačila takse tudi za to pritožbo. Pritožba zoper sodbo je utemeljena. Toženec izrecno pritožbenih razlogov ne navaja. Kolikor bi bilo mogoče iz njegovih pritožbenih navedb šteti, da meni, da je bilo o zahtevku že odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju pod opr. št. P 179/97, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za identičen zahtevek. To je razvidno že iz vtoževanega zneska in obrazložitve sodbe P 179/97, s katero je bilo odločeno o plačevanju naročnine pred januarjem 1996, medtem ko se obravnavani spor tiče plačevanja naročnine za obdobje od januarja do avgusta 1996. Tožbeni predlog je torej različen tako po višini (plačilu določenega denarnega zneska) kot po obdobju, na katerega se nanaša. Odločitev v zadevi P 179/97 torej ne pomeni že razsojene zadeve za obravnavano zadevo. V okviru preizkusa obstoja pritožbenga razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane niti druge kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Pretežna toženčeva pritožbena graja pa je usmerjena v grajo ugotovljenega dejanskega stanja in ta je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena. Toženec v dokaz svojih, že med postopkom prve stopnje podanih dejanskih trditev, ponuja tudi nove dokaze (1. odst. 352. čl. ZPP/77). TV sprejemnik naj bi na njegovo ime prijavila Zdenka S. dne 27.1.1995. Na podlagi te prijave je tožeča stranka toženca evidentirala kot svojega naročnika (A2 levo), toženec pa prijave ni podpisal. Toženec je očitno takoj nasprotoval plačevanju najemnine, kar je mogoče sklepati iz odgovora tožeče stranke z dne 17.2.1995 (A3). Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da toženec ni dokazal, da je Jelka K. živela v skupnem gospodinjstvu s tožencem v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva naročnino, ker je v fotokopiji knjige RTV naročnikov naveden drug naslov. Toženec je pritožbi predložil potrdilo Krajevnega urada C... na Gorenjskem, iz katerega izhaja, da ima Jelka K. prijavljeno bivališče na naslovu C..., T... 47, torej na istem naslovu kot toženec, vse od 28.6.1990. Na ta naslov je po toženčevih trditvah njegova mati tudi prejemala položnice za plačevanje RTV naročnine za svoj sprejemnik. Toženec pa je med postopkom trdil ne le, da drugi člani družine v okviru enodružinske stanovanjske enote že plačujejo naročnino za TV sprejemnik, temveč tudi (in zlasti), da sam sploh ni imetnik TV sprejemnika in zato tudi ne zavezanec za plačevanje RTV naročnine. Tudi v dokaz tega dejstva v pritožbi ponuja nove dokaze in sicer zaslišanje svojega sina Jureta V., s katerim skupaj živi in kateremu naj bi Zdenka S. izročila TV sprejemnik, ter Zdenke S., na podlagi katere je bil toženec pri tožeči stranki evidentiran kot imetnik TV sprejemnika. Novi dokazi so po presoji pritožbenega sodišča relevantni in tako kažejo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odst. 355. čl. ZPP/77). Na podlagi določila 3. odst. 370. čl. ZPP/77 je torej pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stonje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z izvedbo dokazov, ki jih toženec predlaga v pritožbi, te dokaze dokazno oceniti (8. čl. ZPP) ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pritožba zoper sklep ni utemeljena. Po določilu 4. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, kar je za vlogo ob njeni izročitvi. Tudi sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev (14. čl. ZST). Navedena materialnopravna določila ZST je pravilno citiralo in uporabilo že sodišče prve stopnje. Predlog za oprostitev plačila takse za pritožbo zoper sodbo, podan potem, ko stranka prejme že opomin za plačilo te takse, je prepozen, predhodno pa toženec ni dal predloga, da se ga oprosti plačila vseh taks v postopku. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju takšnega predloga je torej pravilna. Nevednost toženca oziroma nepoznavanje prava na takšno odločitev nima nobenega vpliva, dolžnost sodišča pa ni, da vlagatelje vlog, za katere je treba plačati sodno takso, seznanja z možnostjo predlaganja oprostitve plačila sodnih taks. V pritožbi toženec predlaga, da ga sodišče oprosti tudi plačila takse za to pritožbo. Gre za nov predlog, za odločanje o njem pa je pristojno sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP/77).