Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se zato z očitki, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ne ukvarja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obdolžene M. L., D. I., K. Š., M. D., S. B. in B. B. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ in poskusa storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. in 22. členom KZ. Obdolžene M. L., D. I., M. D., S. B. in B. B. je spoznalo za krive storitve še enega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Po določitvi kazni za posamezno kaznivo dejanje je sodišče M. L. izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, S. B. dve leti in tri mesece zapora, B. B. pa eno leto in devet mesecev zapora. D. I., K. Š. in M. D. je izreklo pogojne obsodbe, nato pa po določitvi kazni za posamezno kaznivo dejanje D. I. določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let, K. Š. enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, M. D. pa enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Obsojencem je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in jih oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Obsojenima D. I. in M. D. je na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ odvzelo predmete, navedene v izreku sodbe, oškodovani družbi N. d. d. pa je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 19.236,00 EUR. Z isto sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolžene zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, opisanih v točki B izreka prvostopenjske sodbe.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojenega M. L. delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je M. L. ob nespremenjenih kaznih zapora, določenih za posamezna kazniva dejanja, izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. V preostalem delu je pritožbo zagovornika obsojenega M. L. zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbi obsojenega S. B. in njegovega zagovornika ter pritožbi zagovornikov obsojenih K. Š. in B. B. 3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega M. L. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o izrečeni kazni in premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in oprostitev obsojenca ali vsaj izrek pogojne obsodbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavah z dne 15. 3. 2013 in 21. 3. 2013 vztrajata pri navedbah iz zahteve.

B.

6. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato se Vrhovno sodišče z očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč ni ukvarjalo. Tako ni presojalo trditev, s katerimi zagovornik drugače vrednoti zagovore obsojencev in izpovedbe nekaterih prič (zlasti policistov) ter trditev, s katerimi skuša zagovornik ponovno utemeljiti, da je bil obsojenec k storitvi prvih dveh tatvin prisiljen, pri tretji tatvini pa udeležen le kot pomočnik (sodelavec) policije. Iz enakega razloga ni mogoče upoštevati tudi trditev, s katerimi zagovornik izpodbija dokazno vrednost izpiska materiala, ki je bil odtujen oškodovani družbi N., d. d., in s tem posledično višino škode, ki je nastala zaradi kaznivega dejanja, opisanega v I. točki izreka prvostopenjske sodbe.

7. Neutemeljen je očitek zagovornika, da poškodovanje cilindrične ključavnice ne predstavlja konkretizacije vlomnega načina izvršitve tatvine, ki je kot zakonski znak predviden v 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Ker sta na vsebinsko enak ugovor pravilno odgovorili že sodišči nižjih stopenj, se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 23. in 24. strani sodbe prvostopenjskega sodišča oziroma na 7. strani sodbe višjega sodišča. S sodbo višjega sodišča je bilo pravilno odgovorjeno tudi na očitek, ki ga zagovornik ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti in ki se nanaša na neobrazloženost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovno sodišče se zato tudi v tem delu sklicuje na razloge, ki jih je navedlo višje sodišče (str. 7 in 8).

8. Tudi z nadaljnjimi navedbami, ki se nanašajo na uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, zagovornik ne more uspeti. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne opravlja uradnega preizkusa (prvi odstavek 424. člena ZKP), temveč se omeji le na substancirane in ustrezno konkretizirane navedbe zahteve. Temu standardu pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zadosti, saj le našteva stalne in variabilne kriterije, ki jih je glede navedenega konstrukta v času prej veljavnega KZ izoblikovala sodna praksa, ne pojasni pa konkretneje, katera dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi, bi lahko utemeljila uporabo navedenega konstrukta. Očitek zagovornika je tako presplošen, da bi se Vrhovno sodišče lahko z njim vsebinsko ukvarjalo.

9. Zagovornik v nadaljevanju zahteve opozarja na pomanjkljivo obrazloženost sodbe višjega sodišča glede znižanja enotne zaporne kazni pri obsojenemu M. L. Višje sodišče je po presoji zagovornika poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča, ne da bi pri tem navedlo in ovrednotilo olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri znižanju kazni.

10. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče pri izbiri in odmeri kazni za obsojenega M. L. upoštevalo zlasti njegovo osebnost, podatke o njegovi predhodni kaznovanosti (specialno povratništvo in vrste kazni, ki so bile že izrečene obsojencu), izpostavilo pa je tudi časovno odmaknjenost dejanja in dejstvo, da nobeden od obsojencev še ni povrnil škode oškodovancem. Zagovornik je v pritožbi poleg kršitve pravila asperacije opozoril, da prvostopenjsko sodišče pri izreku in odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, zlasti obsojenčeve mladosti (nepremišljenosti), dejstva, da je oče mladoletnega otroka, za katerega plačuje preživnino, njegove skrbi za bolno mater (pritožbi je priloženo zdravniško potrdilo – B9), časovne odmaknjenosti dogodka in dejstva, da po prestani zaporni kazni ni storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče je pritožbi v tem delu ugodilo in znižalo enotno zaporno kazen, ki je bila izrečena obsojencu. V obrazložitvi je pojasnilo, da je v odločitev o izrečeni zaporni kazni poseglo, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo asperacijskega pravila, pri odmeri kazni pa je upoštevalo tudi okoliščine, ki jih je še dodatno navedel oziroma dokazal obsojenčev zagovornik v pritožbi. Poudarilo je tudi, da glede na podatke iz kazenske evidence pri obsojencu ni izkazana prognozna, ki bi utemeljila izrek pogojne obsodbe (51. člen KZ). Obrazložitev višjega sodišča je glede povzetega pritožbenega očitka sicer res skopa, a po presoji Vrhovnega sodišča vendarle zadostna. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da so po presoji višjega sodišča poseg v izrečeno kazen poleg asperacijskega pravila utemeljile tudi v pritožbi dodatno izkazane olajševalne okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče sicer spregledalo. Ob upoštevanju obrazložitve prvostopenjskega sodišča in navedb v pritožbi je torej jasno, da je višje sodišče kot odločilni okoliščini, ki sta utemeljili znižanje zaporne kazni, štelo obsojenčevo skrb za bolno mater (priloga B9) ter glede na podatke v spisu nesporno dejstvo, da je obsojenec oče mladoletnega otroka, za katerega plačuje preživnino. V zahtevi očitana pomanjkljivost obrazložitve drugostopenjske sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) tako ni podana. Pravno neupoštevne pa so navedbe zagovornika, s katerimi daje drugačno težo posameznim okoliščinam, ki sta jih sodišči upoštevali pri izbiri in odmeri sankcije. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč odločbo o kazenski sankciji mogoče izpodbijati le, če je sodišče pri tem prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Tega pa zagovornik ne zatrjuje, pač pa v zahtevi izraža le nestrinjanje z izbiro sankcije oziroma z vrednotenjem posameznih okoliščin.

C.

11. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.