Jedro

Po splošnem pravilu o odškodninski odgovornosti, ki določa kot temeljno krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza). V zvezi s temi predpostavkami pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti oziroma dopolnjevati z izvedenimi dokazi. To pomeni, da bi moral tožnik konkretno navesti, v čem je bilo nedopustno ravnanje tožene stranke (v čem ni zadostila pogojem za varno delo), ne zadošča, da se je v tem okviru le skliceval na izpovedi prič oziroma na ugotovitve sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku znesek 7.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je v znesku 13.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvo toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.619,97 EUR, drugo toženi pa stroške pravdnega postopka v višini 2.066,94 EUR, oboje v roku 15 dni po vročitvi sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnik in navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju z navedenimi dokazi oziroma z listinami v spisu. Ne drži, da se je tožnik poškodoval v dopoldanskem času, temveč iz listin v spisu izhaja, da se je nezgoda pripetila v nočnem času, ko še ni bilo naravne svetlobe. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja, da ni podana njegova odgovornost za nastanek nezgode. Do nezgode je prišlo v času, ko ni bilo naravne svetlobe, iz izvedenskega mnenja pa je razvidno, da niso bile opravljene ustrezne meritve. Glede na slabo osvetljenost bi morala prvo tožena stranka poskrbeti za primerno svetlobo oziroma za takšno podlago, da ne bi bilo možnosti poškodb. Tako sta vzrok nezgode slaba osvetlitev in neprimerna podlaga, na ta dva dejavnika pa tožnik ne more vplivati. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, saj sam ni prispeval k nastanku škode. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je z vlogo skrčil tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode na znesek 500,00 EUR, to pripravljalno vlogo je sodišče tudi prebralo na zadnjem naroku. Sodišče je glede na navedeno nepravilno ugotavljalo tožnikov uspeh in v posledici nepravilno ugotovilo višino stroškov. Tudi sicer pa bi mu moralo sodišče priznati stroške v zvezi z zdravljenjem v pavšalnem znesku, saj je le-te nedvomno imel. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženima strankama pa v plačilo naloži tudi vse ostale stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti navaja, da je tožnikova nezgoda izključno posledica nepazljivosti in neupoštevanja navodil s strani prvo tožene stranke. V dokaznem postopku ni bilo dokazano, da bi do nesreče prišlo zaradi prevelikega tolčenca. Tožnik navaja, da mu je spodrsnilo, kar pomeni, da je razlog za poškodbo v dežju ali v mokroti in ne v morebitni nepravilni velikosti tolčenca. Poleg tega je bil tolčenec običajne velikosti, tožniku pa je bilo stanje dobro poznano, saj delo opravlja vsak dan. Iz izpovedi priče E.M. izhaja, da je bil granulat primerne velikosti in da je bil tožnik seznanjam s pogoji dela in razmerami na delovišču. Navedeno je potrdil tudi B.O.. Kakršnihkoli konkretnih pisnih zahtev glede samega sekanca s strani delavcev ni bilo, prav tako ne odklonitev dela, kar je na zaslišanju potrdil tudi izvedenec za varnost in zdravje pri delu J.N.. Izvedenec je sicer poudaril, da ni razvidno, da bi bil tožnik seznanjen z oceno tveganja, česar sicer tožnik ni nikoli prerekal, poleg tega je prvo tožena stranka dokazala, da je bila ocena za navedeno delovno mesto izdelana ob sodelovanju in soglasju predstavnikov zaposlenih ter je bila po sprejetju v celoti v elektronski obliki objavljena na intranetu prvo tožene stranke v aplikaciji Predpisi. Izjava o varnosti pa je sestavni del tega programa. Končni zaključek izvedenca je bil povsem pavšalen, saj je zgolj na podlagi navedenega zaključil, da bi tožnik utrpel manjšo poškodbo ali vsaj omilil posledice padca, če bi bil ob tirih tolčenec manjših dimenzij, za kar pa ni ponudil nobene argumentacije. Poudarja, da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju svojega dela ali med samim opravljanjem delovnih nalog, temveč na poti v pisarno. Tožnik je povsem neupravičeno hodil med tiri, česar dejansko ne bi smel početi in česar mu na za opravljanje delovnih nalog ni potrebno početi. Teh navedb sodišče ni upoštevalo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je sekanec debelejših dimenzij le med tiri oziroma na območju tik ob njih, v širini, ki je enaka širini vagonov. Tožnik pa svojega dela ne opravlja med tiri ali tik ob njih. Navedeno je razvidno iz fotografij, priloženih k izvedenskemu mnenju. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik ob nastanku poškodbe ni opravljal svojega dela, hodil je po tirih, kjer tudi sicer ob opravljanju svojega dela ne hodi, zaradi česar 2. odstavka 10. člena Pravilnika o varstvu pri delu na železnicah ni mogoče uporabiti. Prav tako pri tolčencu ne gre za ovire v smislu navedene določbe. Nadalje navaja, da je bila glede na primerljivo sodno prakso odškodnina odmerjena previsoko. V zvezi s telesnimi bolečinami navaja, da celotno trajanje telesnih bolečin ni v neposredni zvezi s poškodbo in je povezano z napačnim zdravljenjem. Pa tudi sicer je prisojena odškodnina previsoka, saj je tožnik hude bolečine trpel zgolj 6 dni, srednje hude bolečine pa naslednjih 10 dni. Tudi v zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je le-ta previsoka. Naveden odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pretiran, saj iz dokazov ne izhaja, da bi dejansko prišlo do trajnega zmanjšanja. Tožnik opravlja svojo obveznost s polnim delovnim časom, prav tako je sposoben normalnega športnega udejstvovanja, razen ekstremnih obremenitev in vrhunskih športnih rezultatov, česar pa tožnik že prej ni počel. Neustrezna je tudi odškodnina za strah. Meni, da je tožnik utrpel sekundarni strah, ker je bilo prvotno zdravljenje neprimerno oziroma neučinkovito. Za zdravniške napake pa ne more odgovarjati prvo tožena stranka, saj je bila vzročna zveza prekinjena. Prav tako ne gre za hudo poškodbo in je bil zato strah zaradi zdravljenja povsem odveč. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tudi drugo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo nastalih stroškov postopka. Navaja, da iz sodbe ni razvidno, v čem je podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Poudarja, da tožnika pri delu niso ovirali nobeni predmeti, iz fotografij pa je razvidno, da je na področju, kjer je hodil tožnik, ob vagonih zelo droben sekanec, vendar pa tisti večji sekanec ustreza vsem ustreznim predpisom, saj izvedenec nikjer ni navedel, da gre za sekanec neustrezne velikosti. Manjka torej eden izmed elementov za odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke, in sicer protipravnost njenega dejanja. Prvo tožena je namreč poskrbela za varno delo tožnika, do padca pa je prišlo le po njegovi krivdi. Priglaša pritožbene stroške.

Prvo tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika in drugo tožene stranke, v kateri navaja, da pritrjuje pritožbenim razlogom drugo tožene stranke, pritožbenim razlogom tožnika pa v celoti oporeka. Navaja, da tožnik ni podal relevantnih tožbenih navedb, da je do nezgode prišlo zaradi slabe vidljivosti, temveč je izpostavljal le velikost tolčenca. V kolikor bi menil, da je problem v osvetljenosti, bi moral to navesti in predlagati ustrezne dokaze, saj je na njemu dokazno breme. Sicer pa je imel tožnik na razpolago tudi svetilo, s katero bi si moral osvetljevati pot. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Drugo tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v kateri v celoti oporeka pritožbenim razlogom tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, in sicer 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

V tem sporu tožnik s tožbo solidarno od prvo tožene stranke in drugo tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode dne 18. 5. 2007, ko se je poškodoval pri opravljanju dela pri prvo toženi stranki, kjer je bil v delovnem razmerju. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in na podlagi zaslišanja tožnika, prič D.F., D.H., E.M., B.O. in A.P., pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu var. inž. J.N. in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, asist. B.V., dr. med. spec. kirurgije, katera je v postopku tudi zaslišalo, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini delno utemeljen.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, ko je tožnikovo nezgodo z dne 18. 5. 2007 presojalo po načelu krivdne odgovornosti prvo tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, ko se je tožnik poškodoval pri padcu, ko mu je pri tehničnem pregledu vlaka na železniški postaji spodrsnilo na gramozu v medtirju, ni mogoče uporabiti pravil o objektivni odgovornosti prvo tožene stranke, saj v obravnavanem primeru ne gre za škodni dogodek v železniškem prometu, za katerega bi prvo tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede pravno odločilnega vprašanja o odgovornosti prvo tožene stranke za nastalo škodo zgolj zaključilo, da prvo tožena stranka, kljub temu, da so bile že pred nezgodo tožnika dve nezgodi preglednikov vlakov, kateri sta nastali zaradi nepravilnega delovišča, ni napravila vsega, kar izhaja tudi iz ocene tveganja iz leta 2005, kot tudi iz določil Pravilnika o varstvu pri delu na železnicah. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa po mnenju pritožbenega sodišča ne omogoča sklepa o obstoju odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke za nastalo škodo, ki jo je potrebno presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti. V skladu s citirano določbo 131. člena OZ, morajo biti za ugotovitev krivdne odgovornosti prvotožene stranke podani vsi štirje elementi (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povrzočitevlja škode) kumulativno, kar pomeni, da se mora sodišče do vsakega elementa odškodninske odgovornosti jasno in argumentirano opredeliti oziroma se mora v sodbi v zvezi z ugotavljanjem obstoja vsakega elementa odškodninske odgovornosti opredeliti do vseh pravnorelavantih dejstev, katere, v skladu s pravico, da se v postopku izjavita, zatrjujeta stranki v postopku in ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodna praksa je že večkrat sprejela stališče, da mora biti obrazložitev sodbe takšna, da omogoča strankam in višjemu sodišču, da le na njeni podlagi ugotovi, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe.

Pritožbeno sodišče opozarja na splošno pravilo o odškodninski odgovornosti, ki določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Navedeno pomeni, da je oškodovanec (v konkretnem primeru delavec) tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo). V konkretnem primeru to pomeni, da mora tožnik, ki je dolžan navesti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo, natančno opredeliti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih moral ta opraviti, da bi zagotovil varno delo. Tožnik je prvo toženi stranki očital, da ta ni zagotovila primerne podlage za hojo, torej da je bil sekanec neprimerne velikosti, zaradi česar je tudi prišlo do delovne nezgode. Očitek, da je bil vzrok nezgode tudi slaba osvetlitev pa je tožnik podal šele po ugotovitah postavljenega izvedenca v izvedenskem mnenju, ko je le-ta po opravljenem ogledu kraja nezgode podal ugotovitve, da tožena stranka prav tako ni zagotovila ustrezne osvetlitve. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je oškodovanec tisti, ki mora podati trditveno podlago v zvezi z obstojem prvih treh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti in da pomanjkljive trditvene podlage stranka ne more nadomestiti oziroma dopolnjevati z izvedenim dokazom.

Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca, to je prvo tožene stranke. Prvo tožena stranka je v postopku zatrjevala, da tožnik ob nastanku poškodbe ni opravljal svojega dela in da je hodil po tirih, kjer tudi sicer ob opravljanju svojega dela ne hodi, da je tožnik med tiri neupravičeno hodil in da je tolčenec na območju ob tirih, kjer tožnik opravlja svoje delo, primerne velikosti. Sodišče prve stopnje se do navedenih ugovorov ni opredelilo. Navedene okoliščine pa so za presojo odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke bistvene, zaradi česar sodišče prve stopnje, s tem, ko se do teh navedb ni opredelilo, ni zadostilo standardu dolžnosti sodišča, da sodišče navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

V obravnavani zadevi, ko sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z ugotavljanjem obstoja posameznega elementa odškodninske odgovornosti, sodbe že v zvezi s podanim temeljem odškodninske odgovornosti ni mogoče preizkusiti, saj iz sodbe ni razvidno, katere okoliščine je sodišče štelo za bistvene za ugotovitev odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke. Pritožbeno sodišče ob tem še opozarja, da sodba prav tako nima razlogov glede odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke za nastalo škodo. Glede na obrazloženo je zato sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene kršitve, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to določa 354. člen ZPP.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev pravil postopka oziroma izdati takšno sodbo, da bo mogoč njen preizkus. Sodbo bo moralo ustrezno obrazložiti tako, da bo iz sodbe jasno razvidno, katera so tista pravnorelavantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo za podlago odločitve in na podlagi katerih dokazov šteje ta dejstva za dokazana. V zvezi s presojo obstoja odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zgoraj navedenih navedb tožnika glede okoliščin nezgode in navedb prvo tožene stranke, s katerimi se ta poskuša razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo. Nadalje pa bo moralo, v primeru, da bo sodišče tudi v ponovljenem sojenju zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, navesti tudi razloge v zvezi z odgovornostjo drugo tožene stranke za nastalo škodo. Sodišče bo glede na to, da gre za specialna znanja, moralo ponovno angažirati izvedenca za varnost in zdravje pri delu, ki bo moral podati dopolnilno mnenje. Nato bo o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zmanjšanja tožbenega zahtevka iz naslova materialne škode na znesek 500,00 EUR s pripravljalno vlogo z dne 23. 2. 2011 (prvotno je iz tega naslova uveljavljal 5.000,00 EUR), kar je posledično vplivalo na odločitev o povrnitvi stroškov postopka, ki se prisodijo glede na uspeh v postopku. Iz vložene tožbe je namreč razvidno, da je tožnik uveljavljal povračilo odškodnine za materialno škodo v višini 5.000,00 EUR in povračilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 12.000,00 EUR, za strah v višini 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 7.000,00 EUR. V pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2011 (v spisu pod št. 143) je tožnik modificiral tožbeni zahtevek tako, da je iz naslova materialne škode zahteval 500,00 EUR, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 3.000,00 EUR, iz naslova strahu 1.500,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR. Navedeni tožbeni zahtevek pa je tožnik na glavni obravnavi dne 1. 3. 2011 ponovno modificiral tako, da je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zahteval 5.000,00 EUR in iz naslova strahu 3.000,00 EUR, medtem ko je v preostalem ostal tožbeni zahtevek nespremenjen (glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in glede povrnitve premoženjske škode). Pritožbeno sodišče opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju upoštevati zmanjšanje tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve materialne škode oziroma zahtevati od tožnika, da postavi nedvoumen in jasen tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.