Jedro

Napačno opozorilo na pravno varstvo v odpovedi PZ ni razlog za podaljšanje prekluzivnega roka za sodno varstvo iz 3. odstavka

204. člena ZDR. Če je tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ vložena po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, jo je potrebno zavreči, čeprav je odpoved PZ vsebovala napačno opozorilo, da lahko delavec uveljavlja varstvo pravic najprej pri delodajalcu in vloži pritožbo v osmih dneh od prejema odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Revizija v zvezi z ustavitvijo postopka zaradi umika dela tožbe, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in vtoževala reintegracijo ter izplačilo neizplačanih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V 2. tč. izreka pa je zaradi umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se je nanašal na plačilo regresa za letni dopust. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oz.

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je tožnica ravnala v skladu s pravnim poukom na izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je pri toženi stranki vložila pritožbo zoper to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zaprosila tudi za brezplačno pravno pomoč, ki pa ji je bila odobrena šele 18.1.2005. Odločbo o odobreni pravni pomoči je tožničin pooblaščenec prejel šele

20.1.2005, torej že dan po poteku roka, ki ga sodišče šteje kot odločilnega. Tožnica dela tožbe v zvezi z izplačilom regresa ni umaknila, zato je ustrezni del izreka v izpodbijanem sklepu napačen. Tožnica je že v vlogi 4.3.2005 predlagala oprostitev plačila sodnih taks. Ta vloga je bila sodišču poslana z navadno pošto, vendar pa ne more biti nobenega dvoma o tem, da jo je sodišče prejelo. V nasprotnem primeru bi bila namreč ta vloga vrnjena pošiljatelju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnici 20.12.2004 vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožbo na ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila šele 2.2.2005. Tretji odstavek 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Rok iz 3. odst. 204. čl. ZDR je materialni rok prekluzivne narave, ki je pričel teči z dnem, ko je bila tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena. Ker je tožnica tožbo za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v okviru tega pa tudi tožbo v zvezi z reintegracijo in reparacijo, vložila po izteku roka 30 dni od dneva, ko ji je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, je potrebno ugotoviti, da je tožbo vložila prepozno. Na tek prekluzivnega roka ne vpliva dejstvo, da tožena stranka tožnice v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opozorila na ustrezno pravno varstvo (na direktno sodno varstvo po 3. odst. 204. čl. ZDR), temveč jo je napotila na pravno varstvo pri toženi stranki. Bistveno je, da je bila tožba za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena na sodišču prve stopnje po izteku 30 dnevnega roka od vročitve te odpovedi tožnici. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo tožnice v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reparacijo in reintegracijo, utemeljeno zavrglo (274. čl. ZPP).

Neutemeljena je pritožba tožnice v zvezi z sklepom o ustavitvi postopka zaradi umika dela tožbe, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da tožnica za del tožbe, v okviru katerega je vtoževala izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004, ni plačala predpisane sodne takse, obenem pa v tožbi tudi ni predlagala oprostitve plačila sodne takse. Glede na to je sodišče prve stopnje tožnico na podlagi 105. a čl. ZPP s sklepom opr. št. Pd 46/2005 z dne 29.3.2005 pozvalo, da plača dolžno takso za tožbo ter taksni opomin in jo v tem sklepu tudi opozorilo, da se bo štelo, da je tožba umaknjena, če v roku 15 dni od vročitve tega sklepa ne bo predložila dokazila o plačilu dolžne takse. Ker se tožnica po citiranem sklepu ni ravnala, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 2. odst. 105. a čl. ZPP utemeljeno štelo, da je tožnica ta del tožbe umaknila in z ozirom na določbo

3. odst. 188. čl. ZPP v tem delu postopek ustavilo.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je zaprosila za oprostitev plačila sodne takse. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi tožnica v spis vložila vlogo z dne 4.3.2005, na katero se sklicuje v pritožbi (ki jo je s pritožbo tudi vložila v spis - A 9). Navedena vloga se namreč ne nahaja med pisanji, ki so sestavni del tega spisa, tožnica pa tudi ni dokazala, da je navedeno vlogo v spis dejansko vložila. Ob tem je potrebno dodati, da tudi v primeru, če bi bila ta vloga vložena v spis takrat, kot to zatrjuje tožnica, bi bila tožnica še vedno dolžna plačati sodno takso za tožbo. 1. odst. 14. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 30/78 in nadalj., Ur. l. RS, št. 34/90 in nadalj.) namreč določa, da učinkuje sklep o oprostitvi plačila sodne takse od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. čl. ZST nastala obveznost ob dnevu vložitve predloga ali pozneje. Glede na to, da je bila tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena 2.2.2005, zatrjevani predlog za oprostitev plačila sodne takse pa je datiran z dne 4.3.2005, bi bila tožnica tudi v primeru vložitve tega predloga dolžna plačati sodno takso za tožbo. Ob tem je potrebno še dodati, da iz listin, ki jih je v spis vložila tožnica in na katere se v zvezi z oprostitvijo plačila sodne takse tudi sklicuje, ne izhaja utemeljenost njenega predloga za oprostitev plačila sodne takse. Tožnica namreč v spis ni vložila listin, ki jih za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse predvideva 3. odst. 13. čl. ZST.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker glavnična denarna terjatev tožnice iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004 ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP), je bilo potrebno v skladu z 5. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.

l. RS, št. 2/2004) in 32. čl. ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.