Jedro

Pravno pomembno za odškodnino za strah je tudi strah, ki ga je tožnica po nezgodi doživljala, zlasti kot nosečnica v preostalih mesecih nosečnosti (do poroda).

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita tako, da sta toženki dolžni plačati tožnikom še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer - prvemu tožniku še 1.000.000,00 SIT za telesne bolečine in 200.000,00 SIT za skaženost; - drugi tožnici še 200.000,00 SIT za strah; - tretjemu tožniku še 200.000,00 SIT za skaženost, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.03.1999 dalje v petnajstih dneh.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Tožniki so oškodovanci iz prometne nezgode z dne 14.11.1991, ki jo je povzročil pri drugi toženki zaposlen šofer, katera ima civilno odgovornost zavarovano pri prvi toženki. Prva dva tožnika sta zakonca, tretji tožnik pa je njun otrok, ki je bil ob nezgodi star tri leta.

Sodišče prve stopnje je s sodbo 01.02.1999 dosodilo naslednjo odškodnino za nepremoženjsko škodo: prvemu tožniku 9.300.000,00 SIT, drugi tožnici 2.400.000,00 SIT in tretjemu tožniku 4.000.000,00 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam tožnikov ter je drugi tožnici dosojeno odškodnino zvišalo za 600.000,00 SIT, tretjemu tožniku je zvišalo za 1.100.000,00 SIT, na pritožbo prvega tožnika pa je razveljavilo zavrnilni del zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 10.200.000,00 SIT. V celoti je razveljavilo tudi stroškovno odločbo in stroške pritožbenega postopka pridržalo končni odločbi.

Pravnomočno je sedaj priznana naslednja odškodnina: - prvemu tožniku: za telesne bolečine 3.000.000,00 SIT, za strah 1.200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 4.800.000,00 SIT in skaženost 300.000,00 SIT to je skupaj 9.300.000,00 SIT (ob še odprti postavki za zmanjšanje življenjske sposobnosti); - drugi tožnici: za telesne bolečine celotni zahtevek 1.000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.000.000,00 SIT in za skaženost 500.000,00 SIT; - tretjemu tožniku: za telesne bolečine 1.100.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.000.000,00 SIT in za skaženost 500.000,00 SIT.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili vsi tožniki, ki so uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da se jim priznajo višje odškodnine za vse oblike škode, kolikor so bili zahtevki zavrnjeni. Po njihovih izvajanjih odmerjene odškodnine niso pravične. V izogib ponavljanju se sklicujejo na pritožbena izvajanja ter posebej poudarjajo določene okolnosti. Tako prvi tožnik opozori na stalno vročino, ki da jo ima, in stranske učinke zdravila Interferon. Strah še vedno trpi zaradi možnosti, da bi okužil druge s hepatitisom. V zvezi z zahtevkom za skaženost pa opozarja, da živi z družino v Dalmaciji, kjer se večji del leta nosijo letna oblačila. Druga tožnica meni, da je dobila premalo odškodnine za strah. V času nezgode je bila noseča in strah glede izida poroda je trajal vse do otrokovega rojstva marca meseca. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je premalo upoštevana okrnitev njene poklicne poti. Zaradi posledic nezgode se je morala preusmeriti v drugo specializacijo. Pri skaženosti pa je potrebno upoštevati njeno mladost ter delovno in bivalno okolje. Po mnenju tretjega tožnika je potrebno pri odškodnini za telesne bolečine upoštevati, da je bil poškodovan v otroški dobi in da je moral telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja prenašati kot otrok. Ugotovljeno dejansko stanje pa utemeljuje tudi višji odškodnini za strah in za skaženost. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženkama, ki nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravnem postopku iz leta 1977 naprej ZPP 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijski preizkus izpodbijane sodbe v smeri uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava pa je pokazal, da je revizija na tej podlagi delno utemeljena. Navedena kršitev se kaže kot delno zmotna uporaba 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v procesu odmere odškodnin za nekatere oblike nepremoženjske škode pri posameznih tožnikih, kot bo pojasnjeno spodaj za vsakega tožnika posebej.

Prvi tožnik N. S. je v starosti 34 let utrpel naslednje poškodbe: pretres možganov, zlom nosne kosti, raztrganine jeter in vranice, zlom sedmega in osmega rebra levo, izpah desnega kolka z okrušitvijo roba ponvice, poškodbo peronealnega živca, odkrhnitev interkondilične eminence v desnem kolenu ter številne manjše poškodbe. Dobil je tudi kronični agresivni hepatitis. V bolnici se je zdravil do 04.01.1992 (en mesec in dvajset dni), zatem pa v domači oskrbi. Med zdravljenjem je trpel 14 dni hude telesne bolečine, 20 dni zmerne in 60 dni lažje, v bodoče pa bo imel občasne bolečine. Njegovo zdravljenje je spremljala vrsta nevšečnosti: dvakrat je bil operiran v splošni anesteziji (na eni so mu odstranili vranico), po odstranitvi vranice je nastopilo vnetje in nabiranje vnetne tekočine v predelu leve vranice, imel je levo bazalno pljučnico ter je prišlo do motnje v prebavi, visoke temperature in splošne slabosti. Neprijetno in boleče je bilo odstranjevanje trde drene iz trebušne votline in zaraščenih šivov z operativnih ran. Ležati je moral najmanj šest tednov, imel imobiliziran poškodovani kolk, dobival je transfuzijo krvi in krvnih derivatov in v posledici tega je dobil hepatitis C. Bergle je moral uporabljati vse do 15.04.1992. Navedene ugotovitve, ki so bile povzete iz sodb sodišč nižjih stopenj, utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča priznanje celotnega zahtevka za telesne bolečine, to je 4.000.000,00 SIT. Ugotovitve o naravi tožnikovih poškodb, dolžini zdravljenja, o vrsti, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter o nevšečnostih in zapletih med zdravljenjem, utemeljujejo po pravilni uporabi 200. in 203. člena ZOR priznanje celotnega zahtevka za telesne bolečine. Zato je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovi reviziji ugodilo in mu priznalo še nadaljnjo odškodnino 1.000.000,00 SIT za telesne bolečine.

Po presoji revizijskega sodišča je tudi zahtevek prvega tožnika za skaženost utemeljen v višini 500.000,00 SIT, zaradi česar je ob že priznani odškodnini iz tega naslova dosodilo še nadaljnjih 200.000,00 SIT odškodnine. Tožnik je bil ob nezgodi mlad, njegov poklic je tak, da se dnevno srečuje z ljudmi, vidne posledice pa se kot brazgotine kažejo na delih telesa, ki jih ni mogoče uspešno prikriti (v senčnem predelu desno, na zgornji veki desnega očesa z motnjo gibanja zrkla in astigmatizmom, na desni podlehti, na trebušni steni in na desnem kolku, premaknjen pa je tudi nosni pretin). Zvišanje odškodnine za nadaljnjih 200.000,00 SIT iz naslova skaženosti je tako utemeljeno v določbah 200. in 203. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je navedenemu tožniku zvišalo skupaj za 1.200.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Druga tožnica E. S.: kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja, je tožnica utrpela pretres možganov, udarec v levo stran prsnega koša in zlom desne ličnice (ki je povzročil prekinitev kontinuitete kosti v predelu desne ličnice s premikom ulomkov). Ta tožnica je bila ob poškodbi noseča ter je po štirih mesecih od nesreče rodila normalnega otroka. Ugotovljeni tožničin strah, ki ga je doživljala zlasti kot nosečnica in to v zadnjih štirih mesecih nosečnosti, utemeljuje za 200.000,00 SIT višjo odškodnino iz obravnavanega naslova, kar pomeni, da je skupna odškodnina za strah utemeljena v višini 700.000,00 SIT. Ugotovljene okolnosti o strahu in njegova intenzivnost višje odškodnine iz tega naslova po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje ter zato večje zvišanje tovrstne odškodnine ni utemeljeno.

Tretji tožnik A. S. je ob nezgodi utrpel pretres možganov, rano na jeziku, udarec v desno stran prsnega koša in zlom desne stegnenice. Po nezgodi so ostale trajne posledice, ki se kažejo kot škoda v obliki skaženosti v 18 cm dolgi in 1 cm široki keloidni brazgotini na zunanji strani desnega stegna ter v šepajoči hoji in posledično v nošnji ortopedskega vložka. Pravilno vrednotenje navedenih sprememb v izgledu in hoji tožnika, dejstva, da je občutljiv in da je navedeno škodo doživel v starosti komaj treh let (zaradi česar bo tovrstne posledice praktično trpel celo življenje), narekujejo zvišanje odškodnine za navedeno škodo v višini 200.000,00 SIT. Višja odškodnina iz tega naslova ki sedaj znaša skupaj 700.000,00 SIT, pa ni utemeljena, ker je priznana odškodnina ustrezna ugotovljenim okoliščinam.

Revizijsko sodišče je na podlagi navedenih razlogov delno ugodilo reviziji tožnikov ter priznalo za obravnavane oblike nepremoženjske škode nadaljnjo odškodnino in sicer prvemu tožniku še 1.200.000,00 SIT, drugi tožnici še 200.000,00 SIT in tretjemu tožniku prav tako še 200.000,00 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma odločitve na prvi stopnji sojenja. Navedena sprememba izpodbijane sodbe temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP 1977 v zvezi s členoma 200 in 203 ZOR.

Revizijo tožnikov v preostalem delu pa je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Odškodnina za strah, ki je bila prisojena prvemu tožniku v višini 1.200.000,00 SIT, je ustrezna velikosti obravnavane škode in ni prenizka, kot meni ta revident. Temu tožniku je bila priznana zgolj odškodnina za sekundarni strah, ki se je kazal kot zaskrbljenost za izid zdravljenja po številnih poškodbah in v tehtnem obsegu kot zaskrbljenost v zvezi z ugotovitvijo kroničnega hepatitisa C. Pri tem je ugotoviti, da je bilo pri odmeri odškodnine za strah upoštevano vse to, kar poudarja revizija prvega tožnika in tudi po presoji revizijskega sodišča ni podlage za priznanje višje odškodnine. Prav tako ni utemeljena revizija v delu, kolikor terja prvi tožnik za skaženost višjo odškodnino kot 500.000 SIT in kar je pojasnjeno že v prvem delu obrazložitve.

Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je drugi tožnici zvišalo že sodišče druge stopnje na znesek 1.000.000,00 SIT ter višja odškodnina po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena. Za pravilno oceno škode iz navedenega naslova je pomembna ugotovitev, da je večji del težav, ki jih je druga tožnica imela po nesreči, delno izginil delno pa je kompenziran, škoda v zvezi s spremembo specializacije pa je bila ustrezno ovrednotena z zvišanjem odškodnine na pritožbeni stopnji. Tako je sedaj odškodnina za to obliko škode povsem ustrezna in v skladu z merili, ki jih določata 200. in 203. člen ZOR. Tudi niso utemeljena revizijska izvajanja druge tožnice, ki se nanašajo na prizadevanje, da se zviša odškodnina za skaženost. Obširne ugotovitve o tej obliki škode vsebuje sodba sodišča prve stopnje, ki jo je v celoti sprejelo pritožbeno sodišče ter tudi revizijsko sodišče deli pravno mnenje sodišč nižjih stopenj, da je odškodnina 500.000,00 SIT povsem primerna in da so v njej upoštevane vse posebnosti, ki so bile pravno pomembne. Pri tem velja še poudariti, da je obravnavana odškodnina po višini primerljiva tudi s sodno prakso na tem področju.

Končno revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila tudi tretjemu tožniku dosojena ustrezna odškodnina za vse preostale tri oblike nepremoženjske škode, da so bile upoštevane vse okolnosti njegovega primera in da ni utemeljena zahteva za zvišanje teh odškodnin.

Revizijsko sodišče zaključuje, da tožnikom prisojene odškodnine za vse oblike ugotovljene škode ustrezajo merilom 200. in 203. člena ZOR, da odgovarjajo pravnemu standardu pravične odškodnine in da so te po višini usklajene z obstoječo sodno prakso. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožnikov v delu, v katerem ni bila utemeljena, zavrnilo (393. člen ZPP 1977).

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo stroškovno odločbo sodišča prve stopnje in odločbo o stroških pritožbenega postopka pridržalo končni odločbi, je revizijsko sodišče iz razloga, ker bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati uspeh pravdnih strank, ki bo temeljnega pomena za odmero stroškov, je tudi revizijsko sodišče pridržalo odločbo o stroških revizijskega postopka končni odločbi.