Jedro

Če je iz zdravniških spričeval, enako pa tudi iz izjave revidentove izbrane zdravnice razvidno, da v spornem obdobju ni bilo potrebe po bolniškem staležu, kar je potrdila v izpodbijani odločbi tudi zdravniška komisija II. stopnje, je sodišče imelo dejansko in pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do bolniškega staleža v letu 1995, zavrne.

2. V ostalem se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe št. 072-1907/4-96 z dne 2.12.1996 in s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno zavrglo tožbo v delu...), da se tožniku izplača boleznina za januar 1992. Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je vložil laično revizijo tožnik. Navajal je, da je upošteval mnenja zdravniške komisije, pa so mu bile kljub temu kratene pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ni mu bila priznana boleznina, bil je pa tudi malomarno zdravljen. Popravljen je bil zdravstven karton, prepisana mnenja Z.K. in bolniški listi, tako da mu je bila povzročena velika gospodarska škoda, za katero zahteva odškodnino 18.000.000,00 SIT. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o odškodninskem zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 91/94 - v nadaljevanju: ZPP-77), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostranko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Čeprav revidentova tožba nima določenega zahtevka, revizijsko sodišče glede na izrek sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ugotavlja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno samo priznanje revidentove začasne nezmožnosti za delo v zvezi z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 2.12.1996 in izplačilo boleznin, na podlagi predhodno priznanih bolniških staležev, v januarju 1992. Priznanja pravice do bolniškega staleža v letih 1990, 1991, 1992 in 1993 revident v tem postopku ni uveljavljal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, tudi revizijsko sodišče zaključuje, da v spornem obdobju, med 31.8.1995 in 26.9.1995, revidentovo zdravstveno stanje ni bilo tako, da bi opravičevalo priznanje pravice do bolniškega staleža oziroma do ugotovitve začasne nezmožnosti za delo. To nezmožnost na podlagi (če je nad 30 dni) 2. odstavka 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 12/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99 in 56/99) in na podlagi pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94, 73/95, 39/96, 73/98 - drugi odstavek 236. člena) ugotavlja zdravniška komisija I. stopnje, ki mnenje poda kot izvedenski organ po proučitvi celotne dokumentacije. Ker je iz zdravniških spričeval, enako pa tudi iz izjave revidentove izbrane zdravnice, razvidno, da v spornem obdobju ni bilo potrebe po bolniškem staležu, kar je potrdila v izpodbijani odločbi tudi zdravniška komisija II. stopnje, je sodišče imelo dejansko in pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo, v skladu z določbo 393. člena ZPP-77, kot neutemeljeno zavrnilo.

Dovoljenost revizije v zvezi z izplačilom boleznin oziroma odškodninskega zahtevka je treba ugotavljati glede na določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča Zakon o pravdnem postopku (ZPP).

V prvem odstavku 400. člena ZPP-77 je določba, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

V prvem odstavku 382. člena ZPP-77 je določba, da lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, pri čemer je v naslednjih odstavkih za dopustnost določena vrednost spora v višini, ki presega 80.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da revident ni nikoli postavil denarne terjatve v določenem znesku, čeprav bi ga moral tako opredeliti. Zato ni znana vrednosti spornega predmeta in zato revizijsko sodišče revizije v tem delu ne more obravnavati, saj ni jasno, če presega v zakonu določen znesek. Dalje je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bil odškodninski zahtevek postavljen šele v reviziji, kar pomeni, da o njem ni pravnomočno odločeno in zato tudi v tem delu revizija ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče zaključilo, da revizija tožeče stranke glede izplačila boleznine (ni določene vrednosti spornega predmeta) in glede odškodnine (o njej ni bilo pravnomočno razsojeno) ni dovoljena in jo je zato v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Določbe ZPP-77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, šr. 1/91-I in 54/I/94).