Jedro

Glede na to, da do samovžiga ob rednem teku dogodkov ne pride, je resničnost vzročnega pripisovanja precej verjetna. Tožena stranka je na drugi strani postavila dejansko tezo, da je do samovžiga prišlo zaradi tožnikovega padca z motorjem. S to svojo dejansko tezo tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni uspela. Vsaka od strank je torej zatrjevala svojo dejansko podlago. Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave terja, da sodišče stranke enako obravnava. Načelo enakega varstva pravic se mora odražati tudi v dokaznem pravu in torej tudi v uporabi pravila iz 215. člena ZPP. Novejša teorija in tudi novejša praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odstopila od kategoričnega dokaznega standarda, znanega kot prepričanje ali kot standard onkraj razumnega dvoma. To velja še posebej tedaj, ko je stranka v dokazni stiski. Procesna stiska tožnika pa v resnici ni le dokazna, marveč tudi trditvena (saj zaradi objektivnih razlogov svoje trditve o skriti napaki ne more konkretizirati bolj, kot jo je).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo 2.004,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 340,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje je nepravilno razlagalo določbe materialnega prava (tretji odstavek 37. člena ZVPot), ko je celotno dokazno breme prevalilo na tožečo stranko. Če domneva iz tretjega odstavka 37. člena ZVPot, po kateri se šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku šest mesecev od izročitve, ni podana, to še ne pomeni, da je celotno dokazno breme na tožeči stranki, še manj pa, da tožena stranka zaradi odpada zakonske domneve ne odgovarja za stvarne napake na motornem kolesu. Motorno kolo tožnika se je vžgalo. Tožnik je trdil, da je do samovžiga prišlo zaradi zaradi skrite stvarne napake na električni napeljavi, medtem ko je toženka trdila, da je vžig povzročil padec tožnika z motorjem. Tezo toženke je izvedenec, ki vzroka za samovžig zaradi oddaljenosti od dogodka, ni mogel ugotoviti, izrecno izključil, medtem ko teze tožbe, da je do samovžiga lahko prišlo zaradi kratkega stika v električni napeljavi, ni izključil. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo, saj je štelo, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, pri čemer ni presojalo, ali so trditve tožnika glede skrite stvarne napake izkazane z večjo verjetnostjo kot trditve toženke, kar pa je odločilno za presojo v položaju, ko ugotavljanje določenega dejstva ni možno (215. člen ZPP v zvezi z 8. členom ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 215. člena ZPP, je zagrešilo bistveno kršitev postopka, zaradi katere je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je v tožbi trdil, da je imelo motorno kolo, ki ga je kupil pri toženki (prodajalki), skrito stvarno napako na električni napeljavi, zaradi česar je prišlo do samovžiga motornega kolesa. Da je do samovžiga prišlo, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Toženka pa je v postopku trdila, da je do samovžiga motornega kolesa prišlo zaradi tožnikovega padca z motorjem, o čemer pričajo praske na motorju ter da do samovžiga, ko je motor ugasnjen, sploh ne more priti, ker motor, ko je izklopljen, ni pod električno napetostjo.

6. Zaradi dokazovanja obstoja skrite stvarne napake je tožnik predlagal dokaz s sodnim izvedencem avtomobilske stroke. Sodni izvedenec pa je v svojem mnenju navedel, da zaradi predolge časovne oddaljenosti od dogodka vzroka samovžiga ne more ugotoviti, zavrnil pa je trditve toženke, da je do vžiga prišlo zaradi tožnikovega padca z motorjem in navedel, da praske na motorju z vžigom motorja niso v vzročni zvezi. Ugotovil je še, da so določeni deli električne instalacije pod stalnim električnim tokom, tudi takrat, ko je motorno kolo izključeno in ni puščeno pod kontaktom, zaradi česar bi do samovžiga motorja lahko prišlo v primeru kratkega stika ene izmed električnih žic.

7. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ko izvedenec vzroka za samovžig ni mogel ugotoviti, je sodišče prve stopnje v spoznavni krizi, kot pravilno opozarja pritožba, zmotno uporabilo določilo 215. člena ZPP, saj je za odločanje o obstoju zatrjevane skrite stvarne napake uporabilo prestrog dokazni standard.

8. Iz razpoložljivih okoliščin primera ni videti, da bi tožeča stranka lahko storila še kaj več, kot je storila. Tožeča stranka je trdila, da je prišlo do samovžiga. To je pripisala skriti napaki na motorju. Glede na to, da do samovžiga ob rednem teku dogodkov ne pride, je resničnost takšnega vzročnega pripisovanja precej verjetna. Tožena stranka je na drugi strani postavila dejansko tezo, da je do samovžiga prišlo zaradi tožnikovega padca z motorjem. S to svojo dejansko tezo tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni uspela. Vsaka od strank je torej zatrjevala svojo dejansko podlago. Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave terja, da sodišče stranke enako obravnava. Načelo enakega varstva pravic se mora odražati tudi v dokaznem pravu in torej tudi v uporabi pravila iz 215. člena ZPP. Novejša teorija(1) in tudi novejša praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije(2) je odstopila od kategoričnega dokaznega standarda, znanega kot prepričanje ali kot standard onkraj razumnega dvoma. To velja še posebej tedaj, ko je stranka v dokazni stiski. Procesna stiska tožnika pa v resnici ni le dokazna, marveč tudi trditvena (saj zaradi objektivnih razlogov svoje trditve o skriti napaki ne more konkretizirati bolj, kot jo je).

9. Zaradi prestrogega dokaznega standarda je torej sodišče prve stopnje tožniku naložilo nepremagljivo dokazno breme. Ker je navedena kršitev postopka vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče ponovno odloči o zahtevku, tokrat upoštevaje nižji dokazni standard, in sicer naj presodi, čigave trditve v postopku so bolj verjetne. Ali je tožnik z večjo verjetnostjo izkazal utemeljenost svojih trditev glede skrite stvarne napake na motornem kolesu (kar je izvedenec z ugotovitvijo, da bi do samovžiga lahko prišlo v primeru kratkega stika električne žice, kot možno potrdil) ali pa so verjetnejše toženkine trditve o vzroku za samovžig, ki je izven sfere tožene stranke (pri čemer je izvedenec tezo toženke za samovžig motornega kolesa izrecno izključil).

10. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na njih ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

(1) Glej Jan Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 337 in naslednje, ter Alan Uzelac, Teret dokazivanja, Pravni fakultet Vseučilišta v Zagrebu, 2003, strani 381 in 386. (2) Primerjaj odočbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 674/2003, II Ips 402/2007, II Ips 125/2008, II Ips 515/2009 in npr. še II Ips 436/2005.