Jedro

Pobotanje med drugim ni dopustno, če terjatev izvira iz pravnega posla, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Sodna praksa smiselno pritrjuje stališču, da navedeno velja tudi za primere pobota terjatev bank do njenih dolžnikov, ki izvirajo iz kreditnih pogodb, s terjatvami, ki jih imajo dolžniki do banke na podlagi pogodb o depozitu.

Presoje, ali terjatve obstajajo, ne omogoča zgolj sklicevanje na obvestilo o pobotu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna denarna sredstva po Pogodbi o denarnem depozitu št. 571470/2 z dne 20. 6. 2007 in na podlagi Pogodbe o denarnem depozitu št. 596868/2 z dne 30. 9. 2009 v višini 94.377,89 EUR vrniti na depozitni račun tožeče stranke (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati 94.377,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2012 do plačila (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da je pobotna izjava tožene stranke z dne 17. 12. 2012 nična (točka III. izreka izpodbijane sodbe). Prav tako je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.073,90 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (točka IV. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je v celoti pritožila tožena stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in razveljavi oziroma spremeni izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od tožene stranke zahtevala plačilo oziroma vračilo zneska 94.337,89 EUR na njen depozitni račun.

6. Med pravdnima strankama niso bila sporna naslednja dejstva: - da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila Pogodbo o denarnem depozitu št. 571470/2 z dne 20. 6. 2007 (v nadaljevanju tudi Pogodba 1), s katero je pri toženi stranki deponirala sredstva v višini 4.477,37 EUR z rokom vezave 16. 5. 2022 in 4,10 % obrestno mero, pri čemer gre za namensko vezan depozit, ki ga je tožeča stranka zastavila za zavarovanje svojih obveznosti po Pogodbi o izdaji evrske garancije št. 0903817 z dne 15. 6. 2007, - da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila tudi Pogodbo o denarnem depozitu št. 596868/2 z dne 30. 9. 2009 (v nadaljevanju tudi Pogodba 2), na podlagi katere je pri toženi stranki položila sredstva v višini 80.440,00 EUR z vezavo do 23. 6. 2014 in 3,80 % obrestno mero, in sicer za zavarovanje terjatev tožene stranke iz Pogodbe o izdaji garancije za odpravo napak reg. št. 1168827 z dne 31. 7. 2007, - da se je nad tožečo stranko dne 12. 10. 2012 začel stečajni postopek, - da je tožena stranka tožečo stranko dne 17. 12. 2012 obvestila, da je pobotala terjatve, ki jih je imela tožeča stranka do tožene stranke na podlagi prej navedenih depozitnih pogodb, s terjatvami, ki jih je imela do tožeče stranke stranke iz naslova sklenjenih kreditnih pogodb.

Tožena stranka je ta s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva priznala v odgovoru na tožbo (druga stran odgovora na tožbo, točka I.).

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bil veljaven pobot, o katerem je tožena stranka dne 17. 12. 2012 obvestila tožečo stranko. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je odločilo, da navedeni pobot na podlagi določbe 2. točke 316. člena OZ ni bil veljaven.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da ne drži obrazložitev sodišča, da iz obeh depozitnih pogodb izhaja, da so bila sredstva vezana namensko kot zavarovanje samo za unovčenje bančne garancije. Tožena stranka je v tem delu v pritožbi ponovno navajala, da so bile obveznosti oziroma terjatve pobotane vsaj v višini 14.297,22 EUR, in sicer bi naj šlo za pobotanje terjatev tožene stranke iz garancijskih pogodb, v zavarovanje katerih sta bila depozita dana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s terjatvijo tožene stranke iz garancijskih pogodb v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP (1) pravilno presodilo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da te terjatve tožene stranke v dokaznem postopku ni bilo mogoče preizkusiti, saj tožena stranka ni podala zadosti konkretnih trditev in tudi ne dokaznih predlogov.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala (l. št. 16, prvi odstavek), da je pobot veljaven v delu, ki se nanaša na terjatve iz garancijskih pogodb, v zavarovanje katerih sta depozita bila dana. Pri tem je opredelila, na katero garancijsko pogodbo se nanaša kateri depozit (garancija 0903817 in depozit 571470 ter garancija 1168827 in depozit 596868). Sklicevala se je na pobotno izjavo (priloga A3) in opredelila, da iz nje izhaja, da se na garancijo 0903817 nanaša znesek 561,62 EUR, na garancijo 1168827 pa znesek 13.735,60 EUR, skupaj torej 14.297,22 EUR. Vendar je tožeča stranka zatrjevala (l. št. 23, zadnji odstavek), da pravkar navedeno stališče nima podlage v predloženih dokazih. Trdila je še, da tožena stranka ni predložila zahtevkov za odpravo napak s strani upravičencev v garancijskem roku, zato pobot tudi za prej navedeni znesek ni upravičen. Tožena stranka kljub ugovorom tožene stranke temelja in višine svojih terjatev, ki bi jih naj pobotala, ni ustrezno pojasnila in tudi izkazala. Pred sodiščem prve stopnje je v pripravljalni vlogi zgolj zatrjevala, da drugega odstavka 4. člena depozitnih pogodb ni mogoče tolmačiti kot omejevanje toženkinega upravičenja do pobota zgolj na terjatve iz naslova unovčenja garancije, ne pa tudi pripadkov (l. št. 23, zadnji odstavek). Podrobneje pa teh pripadkov nikoli ni opredelila.

10. Presoje, ali terjatve obstajajo, ne omogoča zgolj sklicevanje na obvestilo o pobotu. Tožena stranka bi morala glede na trditve tožeče stranke, terjatve, ki bi ji naj nastale iz garancijskih pogodb natančno opredeliti po temelju in višini. Tega tožena stranka ni storila. Že iz tega razloga torej sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno presojati, katere terjatve iz garancijskih pogodb so bile zavarovane z depoziti (zgolj tiste, ki nastanejo iz naslova unovčenja, ali morebiti tudi terjatve iz naslova pripadkov). V tem delu sodišče druge stopnje tudi poudarja, da je tožena stranka šele v pritožbi prvič zatrjevala, da iz garancijskih pogodb ne nastane zgolj terjatev iz morebitnega unovčenja bančne garancije, ampak med tovrstne terjatve sodijo tudi stroški, nadomestila za vodenje … (drugi odstavek obrazložitve pritožbe). Navedena dejstva, ki jih je tožena stranka zatrjevala šele v pritožbi, zato sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo.

11. Sodišče prve stopnje je torej glede na zatrjevana dejstva in predložene dokaze pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z (ne)obstojem terjatve tožene stranke.

12. Prav tako pa ni utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ki sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 2. točke 316. člena OZ (2). Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma zavzela materialnopravno stališče, da uporaba 2. točke 316. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Navedeno stališče tožena stranka z vsebinsko istimi trditvami podaja tudi v pritožbi. Stališče sodišča prve stopnje glede veljavnosti obravnavanega pobota po 2. točki 316. člena OZ, ki izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je pravilno. Tudi pri pobotu terjatev v stečaju je namreč potrebno upoštevati splošne določbe civilnega prava (3). Ena izmed tovrstnih določb je tudi 2. točka 316. člena OZ. Ta določa, da s pobotom ne more prenehati terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo. Pobotanje namreč med drugim ni dopustno, če terjatev izvira iz pravnega posla, ki temelji na medsebojnem zaupanju. To potrjuje tudi sodna praksa. Več odločb namreč smiselno pritrjuje stališču, da navedena določba OZ velja tudi za primere pobota terjatev bank do njenih dolžnikov, ki izvirajo iz kreditnih pogodb, s terjatvami, ki jih imajo dolžniki do banke na podlagi pogodb o depozitu (4). Stališče, ki ga je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, tej sodni praksi sledi. Materialnopravno stališče tožene stranke glede na navedeno torej ni pravilno.

13. Stališču sodišča prve stopnje in sodne prakse pritrjuje tudi komentar OZ, na katerega se je, sicer zaradi utemeljevanja pravilnosti svojega stališča, sklicevala tožena stranka v pritožbi (5). Določba 2. točke 316. člena OZ sicer je dispozitivna in stranke njeno uporabo lahko izključijo (6). V obravnavanem primeru sta očitno stranki njeno uporabo izključili v zvezi s terjatvami iz garancijskih pogodb. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, so namreč bili depoziti namenski. Služili so zavarovanju terjatev iz garancijskih pogodb. Slednjih terjatev pa, kot že navedeno, tožena stranka niti ni opredelila, niti izkazala. Glede na neprerekano dejstvo, ki ga je povzelo v svoji sodbi tudi sodišče prve stopnje (zadnja poved 5. točke izpodbijane sodbe), da je tožena stranka terjatve tožeče stranke pobotala s svojimi terjatvami iz naslova kreditnih pogodb, terjatev tožeče stranke na vračilo deponiranih sredstev torej ni prenehala s pobotom. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo uporabilo pravilno.

14. Dejansko stanje je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno pravilno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je tudi odločilo, da je tožena stranka deponirana sredstva po sklenjenih depozitnih pogodbah dolžna vrniti na depozitni račun tožeče stranke. V trenutku glavne obravnave, to je dne 27. 5. 2014, namreč terjatve tožeče stranke iz sklenjenih depozitnih pogodb še niso zapadle.

15. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka torej niso podani. Sodišče druge stopnje tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo nobene kršitve (drugi odstavek 350. člena OZ). Zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14).

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo).

(3) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011. (4) Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 24/2013 z dne 10. 9. 2013 in II Ips 310/2011 z dne 16. 2. 2011. (5) Dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, stran 407. zadnji odstavek. V tem delu je pomembno predvsem stališče, da je pobotanje iz naslova posodbene pogodbe in hrambe v praksi redko, saj gre največkrat za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. Zato je zelo pomembno, da sodna praksa pravilo utemeljeno razširja tudi na druge pravne posle, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, kot so na primer bančni in komisijski posli.

(6) Dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, stran 407.