Jedro

Tožnica v tožbi nasprotuje poteku trase ceste po zemljiščih, določenih v uredbi, ker bo po njenem mnenju zaradi posega oteženo odvodnjavanje zemljišč. Navedeni ugovor pa v postopku uvedbe razlastitve ni več relevanten, saj je to stvar postopka, povezanega z načrtovanjem poteka trase ceste in s tem sprejema prostorskega načrta, v katerem se opredelijo zemljišča, na katerih bo izveden predvideni poseg.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ptuj ugotovila, da je izkazana javna korist Republike Slovenije za razlastitev nepremičnin parc. št. 472/4, 481/2, 482/1 in 484/8, vse k.o. ..., ki so v lasti tožnice (1. točka izreka); da se uvede postopek razlastitve navedenih nepremičnin v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije (2. točka izreka); da se uvedba razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi z zaznambo prepovedi prometa z nepremičninami (3. točka izreka). V obrazložitvi sklepa navaja, da je Republika Slovenija vložila zahtevo za razlastitev navedenih zemljišč za potrebe izgradnje načrtovanega odseka avtoceste Draženci – mednarodni mejni prehod Gruškovje, ki je del avtoceste A4 Slivnica – Hajdina – Gruškovje. Navedene parcele so opredeljene za potrebe gradnje avtocestnega odseka in spremljajočih objektov v skladu z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za odsek avtoceste Draženci – mejni prehod Gruškovje (Ur. list RS, št. 75/2010, v nadaljevanju Uredba). V 4. členu Uredbe, ki določa obseg območja predvidene gradnje, so navedene parcele št. 472/1, 481 in 482, iz katerih so po parcelaciji nastale parcele št. 472/4, 481/2 in 482/1. V Uredbi je navedena tudi parcela, št. *32/2, iz katere je nastala izbrisana parcela št. 484/6 k.o. ... Namesto izbrisane parcele pa sta nato nastali parceli št. 484/7 in 484/8 k.o. ... Razlastitvena upravičenka je k zahtevi za razlastitev priložila tudi razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi ter ponudbo za odkup spornih nepremičnin s cenitvenim poročilom sodnega cenilca. Ker do sporazuma s tožnico oz. do sklenitve pogodbe o odkupu nepremičnin ni prišlo, je tako izpolnjen pogoj iz 97. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) za uvedbo razlastitvenega postopka.

Tožnica v tožbi navaja, da že ves čas, od kar je izvedela za nameravano gradnjo, opozarja, da bo poseg na njenih parcelah imel težke posledice zaradi pogostih poplav potoka Rogatnica, ki bi ga bilo treba nizvodno regulirati. Na to je opozarjala že v pripombah dne 29. 1. 2009, vendar je nanje Ministrstvo za okolje in prostor le pavšalno odgovorilo v sklopu skupnega odgovora. Odgovor pa se ni v ničemer nanašal na njeno konkretno pripombo glede poplavljanja Rogatnice in pritokov. Tožnica izrecno nasprotuje razlastitvi vseh predlaganih zemljišč. Potok Rogatnica prevzema vodo manjšega vodotoka, ki teče ob celotni meji njenih parcel. Ko potok zaradi padavin ne more več odvajati vode pritokov, ti poplavijo njena zemljišča. Z gradnjo pa se bo ta pretok še otežil, poplavne vode bodo na tem področju ostale, saj ne bodo mogle odtekati v Rogatnico. Posledično bo nastalo zamočvirjeno, zamuljeno in povsem neuporabno območje. Tožnica tako zaradi razlastitve ne bo izgubila samo nepremičnin, na katere se nanaša razlastitev, temveč tudi ne bo mogla uporabljati svojih ostalih zemljišč, ki bodo postala neuporabna zaradi nemožnosti normalnega odtekanja vode. Navedenemu se bi lahko investitor izognil s spremembo poteka trase ceste, kar bi tudi sicer bistveno pocenilo gradnjo. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da se DARS-u naloži sprememba projekta v delu, ki se nanaša na potok Rogatnica, tako da se potok regulira, da ne bo več poplavljal. Zahteva tudi plačilo odškodnine za materialno in imaterialno škodo ter povrnitev stroškov postopka.

Upravna enota je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Postopek razlastitve ureja ZUreP-1, ki dopušča razlastitev le v javno korist in pod pogojem, da je ta za dosego javne koristi nujno potrebna, in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Ob navedenih pogojih se nepremičnina med drugim lahko razlastit za namene gradnje gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1). Šteje se, da je javna korist izkazana pri nepremičninah, ki so v državnem oz. občinskem lokacijskem načrtu predvidene za gradnjo gospodarske javne infrastrukture (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1). V takšnem primeru upravni organ izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1). Izjemo od navedenega predstavlja Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), ki določa tudi posebne določbe glede razlastitve in omejitve lastninske pravice. Tako se poleg razlastitvenih namenov, določenih v prvem in drugem odstavku 93. člena ZureP-1, lahko razlasti tudi nepremičnino oz. omeji lastninsko pravico na njej, če je potrebna za izvedbo omilitvenih ali izravnalnih ukrepov po predpisih o ohranjanju narave, pod pogojem, da so bili ti ukrepi določeni zaradi izvedbe prostorskih ureditev, za katere je v skladu z določbami ZUreP-1 opredeljen razlastitveni namen. V takšnem primeru pristojni organ po prejemu popolne zahteve za razlastitev izda sklep o začetku razlastitvenega postopka, zoper katerega pritožba ni dovoljena. Sklep o začetku razlastitvenega postopka se pošlje zemljiškoknjižnemu sodišču, da odloči o zaznambi razlastitvenega postopka.

Sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem primeru navedeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka izpolnjeni, temu pa tudi tožnica v tožbi ne ugovarja. Tožnica v tožbi v bistvu nasprotuje poteku trase ceste po zemljiščih, določenih v Uredbi, ker bo po njenem mnenju zaradi posega oteženo odvodnjavanje zemljišč, ki ležijo ob potoku Rogatnica in njegovih pritokih. Navedeni ugovor pa v postopku uvedbe razlastitve ni več relevanten, saj je to stvar postopka povezanega z načrtovanjem poteka trase ceste in s tem sprejema prostorskega načrta, v katerem se opredelijo zemljišča, na katerih bo izveden predvideni poseg. Iz spisa je razvidno, da je Ministrstvo za okolje in prostor tožničine pripombe po javni razgrnitvi državnega prostorskega načrta obravnavalo, vendar jih v pretežnem delu ni upoštevalo. S tem pa so bile izčrpane tožničine pravne možnosti za uveljavljanje navedenih ugovorov.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ugovori tožnice pa v tem postopku neupoštevni, je njeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.