Jedro

Delo novinarja in izdajatelja časopisa, v katerem novinar objavlja, se presojata po dveh različnih pravnih temeljih. Novinar je odgovoren po 11. in 12. členu ZJO v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR, izdajatelj časopisa pa po 73. in 74. členu ZJO, prav tako v zvezi s 154. členom ZOR.

Začetek teka zastaralnega roka za odškodninski zahtevek zoper njiju je lahko različen. Odvisen je od trenutka, ko je oškodovanec izvedel za vsakega od njiju (prvi odstavek 376. člena ZOR).

Izrek

1. Reviziji prve tožene stranke Č. d.d. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje glede te stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka.

2. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede druge tožene stranke spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje glede te stranke odslej glasi: "Druga tožena stranka N. Š. mora tožeči stranki D. D. plačati odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1998 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 88.608,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1998 dalje, v 15 dneh."

3. Revizija tožeče stranke se v preostalem delu, revizija druge tožene stranke pa v celoti zavrneta.

4. Druga tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 24.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2001 dalje do plačila, v 15 dneh.

5. Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 124.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2001 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je drugi toženec N. Š. odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici z objavo članka v reviji "X" iz februarja 1990 in da mora zato tožnici plačati odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. V preostalem delu je tožničin zahtevek (zahtevala je 2,500.000,00 SIT) in v celoti zahtevek prve tožene stranke Č. d.d. (zaradi zastaranja) zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke. Ugotovilo je, da tožbeni zahtevek tudi zoper prvo toženo stranko ni zastaran, ter da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo prenizko odškodnino.

Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tako, da morata toženi stranki tožnici solidarno plačati odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo drugega toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, in sicer z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, podrejeno pa da odškodnino ustrezno zviša in prisodi zakonske zamudne obresti od prvostopenjske sodbe dalje. V reviziji opozarja, da sodišče druge stopnje ni "ničesar zapisalo o teku obresti" in sicer ne za glavnico, ne za stroške. Glede višine pa trdi, da bi sodišče moralo poleg ugotovljenih dejstev upoštevati še, da je tožnica depresivna, da je povsem druga oseba, da je trajno prizadeta. Upoštevati bi tudi moralo trpljenje sina, ki se je odrazilo tudi v trpljenju matere.

Tožena stranka uveljavlja vse revizijske razloge s predlogom, da revizijsko sodišče zavrne tožbeni zahtevek proti obema strankama in tožnici naloži plačilo stroškov celotnega postopka, podrejeno pa drugostopenjsko sodbo v ugoditvenem delu razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Pooblaščenka toženih strank vlaga formalno sicer dve reviziji, katerih besedilo pa je skoraj povsem enako (revidentka meni, da ima vsaka od toženih strank pravni interes za izpodbijanje odločitve, ki zavezuje drugo stranko). Tako revidentka v obeh revizijah ugotavlja, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Sodišči po njenem mnenju nista odločili o temelju tožbenega zahtevka. V obeh revizijah se sklicuje na teoretike - procesualiste, ki naj bi trdili, da mora civilno sodišče, če nima na razpolago pravnomočne kazenske sodbe, o zakonskih znakih kaznivega dejanja razžalitve odločiti kot o predhodnem vprašanju. Revidentka nadalje trdi, da tožnice na fotografijah ni bilo, da je ime D. zelo razširjeno, da v času objave ni bila zaposlena pri prvi toženi stranki ter da tudi sama ni izjavila, da je drugi toženec meril ravno nanjo. Zato za odgovornost drugega toženca po njenem mnenju ne zadošča zgolj izjava tožnice, temveč bi bili potrebni še drugi dokazi. Sodišču druge stopnje nato revidentka očita, da ni odgovorilo na vse njene pritožbene ugovore (kršitev drugega odstavka 365. člena ZPP). To sodišče naj bi tudi napačno povzelo tožničino strankino izpovedbo glede obsega škode. Zmotno je bilo nadalje uporabljeno materialno pravo. Sodišči uvajata objektivno odgovornost, ki je za takšne primere naše pravo ne pozna. Napačno je stališče, da ni treba ugotavljati namena razžalitve. Glede prve tožene stranke revidentka še trdi, da je zahtevek zoper njo zastaran, ker je tožnica izvedela za sporni tekst 3.2.1990. Sodišče druge stopnje se tudi zmotno sklicuje na 170. člen ZOR, ker ta govori samo o odgovornosti in ne o zastaranju. Sodišče druge stopnje je končno napačno ravnalo, ko je samo spremenilo identiteto prve tožene stranke (ko je v uvodu sodbe navedlo Č. d.d.), saj v času tožbe prva tožena stranka ni bila delniška družba.

Revizije so bile vročene Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem sporu še nadalje uporablja). Državno tožilstvo se o revizijah ni izjavilo, tožeča stranka pa je odgovorila na reviziji prve in druge tožene stranke. Predlaga njuno zavrnitev.

1. Revizija prve tožene stranke je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno odločilo o zastaranju tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko.

Zastaranje je eden od institutov, s katerimi zakonodajalec zagotavlja pravno varnost. Z zastaranjem jo doseže tako, da upniku določi časovni limit, v katerem lahko zoper dolžnika s tožbo uspešno izterja svojo terjatev. Po poteku roka upnik izgubi pravico do tožbe. Dolžina rokov je odvisna od narave terjatev, začetek in konec teka zastaralnega roka pa tudi od tega, kdo je upnik ali dolžnik. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) za odškodninske terjatve v prvem odstavku 376. člena določa, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Da lahko upnik odškodninske terjatve pravočasno ukrepa, mora torej vedeti, da mu je škoda nastala, ter kdo jo je povzročil (kumulativno).

Kadar škodo povzroči ena oseba in je tudi zanjo sama odgovorna, ponavadi z določitvijo in tekom zastaralnega roka ni problemov.

Problem nastane, če je teh oseb več in če ni jasno, v kakšnem razmerju so glede na pravni temelj obveznosti. Škodo, ki nastane z objavo v tisku, ponavadi povzročita vsaj dve osebi, in sicer novinar, ki žaljivi tekst napiše (je njegov avtor), in izdajatelj časopisa, ki žaljivi tekst objavi (zanj ponavadi glavni urednik, ki objavo dovoli). Tožnici sta škodo povzročila oba, tako prva toženka (izdajatelj) kot drugi toženec (novinar). Zastavlja se vprašanje, v kakšnem razmerju sta toženi stranki med seboj in kakšen vpliv ima to razmerje na začetek teka zastaralnega roka.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je treba začetek teka roka (in s tem tudi njegov iztek) presojati za vsakega storilca posebej (na podlagi prvega odstavka 367. člena ZOR), medtem ko je sodišče druge stopnje presodilo, da odgovornost prve tožene stranke temelji na 170. členu ZOR, kar naj bi pomenilo, da lahko zastaralni rok zoper njo poteče le hkrati z zastaralnim rokom zoper drugega toženca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se delo novinarja in izdajatelja revije oziroma časopisa, v katerem novinar objavlja, presojata po dveh različnih pravnih temeljih. Novinar je odgovoren po 11. in 12. členu v času storitve dejanja veljavnega Zakona o javnem obveščanju (Ur.l. SRS, št. 2/86 in 42/89, v nadaljevanju ZJO) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR, izdajatelj časopisa pa po 73. in 74. členu ZJO, prav tako v zvezi s 154. členom ZOR. V 11. členu ZJO je določeno, da ima novinar pravico in dolžnost preverjati dobljene informacije in raziskovati dejstva, dogodke in pojave, o katerih poroča. V 12. členu pa je določeno, da mora novinar pri opravljanju svojega dela spoštovati ustavo, zakone in načela novinarske etike. V 73. členu ZJO je urejena pravica do obveščenosti, v 74. členu pa pravica in dolžnost glavnega in odgovornega urednika, da članek objavi oziroma zavrne objavo, če oceni, da je žaljiv ali v nasprotju z načeli novinarske etike. V drugem odstavku 97. člena je nato določeno, da objavljanje informacij, ki škodujejo časti, dobremu imenu in pravicam občanov ali družbeni skupnosti, pomeni zlorabo svobode obveščanja in ima za posledico odgovornost po zakonu. V prvem odstavku 154. člena ZOR pa je določeno, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

Ker gre za dva različna pravna temelja, novinar in izdajatelj nista v takšnem materialnopravnem razmerju, da bi bila lahko tožena le kot enotna pravdna stranka (nujna sospornika). V obravnavanem sporu gre za primer iz prvega odstavka 206. člena ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. V takem primeru lahko oškodovanec toži le enega med njimi ali pa vse, in sicer vse skupaj ali vsakega posebej s samostojno tožbo. Odvisno tudi od tega, ali za vse povzročitelje ve (zanje ne izve vedno istočasno) in ali meni, da je tožba zoper vse potrebna. S tem posamezni udeleženci niso prizadeti, ker jih v notranjem razmerju varuje 422. člen ZOR, ki določa, da ima dolžnik, nasproti kateremu obveznost ni zastarala, in ki jo je moral izpolniti, pravico zahtevati od drugih sodolžnikov, nasproti katerim je obveznost zastarala, da mu povrnejo vsak svoj del obveznosti.

Ker gre torej v obravnavanem sporu za dva storilca, ki sta lahko vsak zase samostojno tožena, je glede na zahtevo iz 367. člena ZOR začetek teka zastaralnega roka odvisen od trenutka, ko je oškodovanec izvedel za posameznega (so)storilca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je revija X. izšla v mesecu februarju 1990. Ugotovilo je, da je tožnica za sporni tekst izvedela takoj ob izidu, saj je revijo prejela direktno iz knjigoveznice, kjer so jo obvestili, da si naj pogleda točno določene strani. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica s tem, ko je prejela revijo, izvedela tudi za njenega izdajatelja, ki je naveden na drugi strani revije. Ni spora med strankama, da je tožnica za škodo izvedela najpozneje 3.2.1990, ko je poslala pismo odgovornemu uredniku revije Ž. R. in zahtevala pojasnilo. Ugotovljeno je nadalje bilo, da je tožnica šele 15.11.1991 izvedela, kdo je avtor spornega besedila.

Pravilno je bilo zato materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev zoper prvo toženo stranko zastarana, ker je tožnica zoper obe stranki vložila tožbo šele 8.11.1993. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo prvi odstavek 376. člena ZOR.

Zaradi tega je revizija prve tožene stranke utemeljena. Ker so bila vsa pravno odločilna dejstva za zastaranje že ugotovljena in med strankama tudi niso sporna, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo drugostopenjsko sodbo in vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, po kateri je bil zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnjen.

Revizijsko sodišče k reviziji prve tožene stranke še dodaja, da sodišče druge stopnje ni kršilo ZPP, ko je v uvodu odločbe navedlo le sedanjo organizacijsko obliko te stranke. Do kršitve bi lahko prišlo le v primeru, če bi bilo sporno pravno nasledstvo. Če to ni sporno, in revidentka temu ne ugovarja, ne gre za spremembo identitete strank. Sicer pa prva tožena stranka nima več pravnega interesa za uveljavljanje tega ugovora, ker je zoper njo tožbeni zahtevek zavrnjen.

2. Revizija tožeče stranke je delno utemeljena.

Tožeča stranka pravilno ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje v izreku nima določbe o zamudnih obrestih. Iz točke B izreka bi bilo sicer mogoče sklepati, da zoper drugega toženca tečejo zamudne obresti vsaj glede zneska 500.000,00 SIT, ne more pa to veljati za preostalih 500.000,00 SIT odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče druge stopnje. Tožeča stranka ima pravico do zamudnih obresti od prvostopenjske sodbe dalje (takšen je bil tudi njen tožbeni zahtevek!), in sicer tako za prvotno (na prvi stopnji) določeno odškodnino v znesku 500.000,00 SIT kot za na drugi stopnji dodatno določeno odškodnino za nadaljnjih 500.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko tega zahtevka pri spremembi prvostopenjske sodbe ni upoštevalo. Ker pravilna uporaba materialnega prava na revizijski stopnji ne zahteva ugotovitve kakšnih dodatnih dejstev, je revizijsko sodišče drugostopenjsko sodbo glede drugega toženca ustrezno spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Tožeča stranka sicer v reviziji uveljavlja (primarno) zamudne obresti od tožbe dalje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sprememba tožbe na revizijski stopnji ni dovoljena (prvi odstavek 190. člena ZPP).

Tožeča stranka je vložila revizijo tudi zoper višino prisojene odškodnine. V tem delu je njena revizija neutemeljena. Revizijsko sodišče s primerjavo odškodnin v podobnih primerih in s ponovno presojo po 200. členu ZOR ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v zadostni meri upoštevalo vse subjektivne okoliščine na strani tožnice, obenem pa tudi pravilno upoštevalo merila, ki so določena v drugem odstavku 200. člena ZOR, in ki tudi revizijskemu sodišču onemogočajo poseg v to odločitev. Nekatere okoliščine, ki jih revident v reviziji navaja (da je tožnica povsem spremenjena oseba, da je postala depresivna, da se ljudem izogiba, da je trdno prepričana, da je njeno dobro ime trajno prizadeto), so nove, in jih že zaradi tega revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. V okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava namreč novote na revizijski stopnji niso dovoljene (386. člen in 387. člen ZPP). Da pa škoda, ki jo je pretrpel tožničin sin, ni predmet tega postopka, je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Revizijsko sodišče le še dodaja, da posredno trpljenje matere zaradi duševnih bolečin sina v primerih, kakršen je obravnavani, ni pravno priznana škoda (200. in 201. člen ZOR).

3. Revizija druge tožene stranke ni utemeljena.

3.1. Odločitev o temelju tožbenega zahtevka Revidentka neutemeljeno uveljavlja, da sodišči druge in prve stopnje sploh nista oziroma da nista pravilno odločili o temelju tožbenega zahtevka.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ni podana. Razlogi prve in druge sodbe so jasni in zadostni.

Napačno je predvsem revidentkino pojmovanje predhodnega vprašanja. Ker se tako v pritožbenem kot v revizijskem postopku sklicuje na več avtorjev civilnega procesnega prava in njihova dela, ji mora revizijsko sodišče zaradi razjasnitve problema drugemu tožencu odgovoriti naslednje. Vsi trije avtorji (J. Juhart, L. Ude in D. Wedam - Lukić) v svojih delih res obravnavajo institut predhodnega vprašanja, vendar drugače kot navaja revidentka. Določba 12. člena ZPP vsebuje v prvem in tretjem odstavku dve pravili. Ko gre za isti historični dogodek (v obravnavanem primeru razžalitev), ki je lahko istočasno kaznivo dejanje in civilni delikt, gre za tim. identično vprašanje in ne za predhodno vprašanje. V takem primeru velja pravilo iz tretjega odstavka, tj. da je civilno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo, vendar le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo, saj je obstoj civilne odgovornosti neodvisen od vprašanja, ali je bilo dejanje storjeno s kaznivim dejanjem (L. Ude, Civilni pravdni postopek, Ljubljana, 1988, str. 72). Primeri, ko gre za predhodno vprašanje, so navedeni v prvem odstavku navedenega člena ZPP.

Revizijsko sodišče napotuje revidentko še na komentar ZPP (vsi trije že navedeni avtorji, Pravdni postopek, Ljubljana, 1974, str. 42, točka 10), v katerem je navedeno: "Razloček med prvim in tretjim odstavkom tega člena je v tem, da obravnava prvi odstavek predhodno vprašanje in s tem v zvezi pravico sodišča, tretji odstavek pa obravnava identična, ne pa predhodna vprašanja. Identično vprašanje imamo na primer, kadar isto dejansko stanje obravnavata kazensko in civilno sodišče ... Civilna odločba tukaj ni odvisna od tega, ali bo storilec kazensko obsojen. Kazenska sodba tukaj ne rešuje prejudicialnega vprašanja za civilnega sodnika." Ko pa je tako, v obravnavanem primeru ne le, da ne gre za prejudicialno vprašanje, temveč tudi ne gre za kakršnokoli vezanost, saj zoper drugega toženca ni izrečena obsodilna sodba. Revidentka zato neutemeljeno od sodišča zahteva, da mora ugotavljati znake kaznivega dejanja razžalitve. Sodišči sta morali toženčevo dejanje obravnavati po civilnih predpisih.

Ni nadalje res, da sodišči uvajata objektivno odgovornost za škodo, ki jo je povzročil drugi toženec. Njegova odgovornost se presoja po prvem odstavku 154. člena ZOR v povezavi s tedaj veljavnim 11. in 12. členom ZJO. Revidentka namreč prezre, da po 154. členu ZOR povzročitelj škode sam nosi dokazno breme za razbremenitev odgovornosti. Dokazati mora, da za škodo ni kriv. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj in v čem vidi toženčevo odgovornost. Ugotovilo je, da se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s trditvijo, da se je zgledoval po tujih revijah, saj je sam izpovedal, da so se besedila prirejala in ni šlo le za prevod. Presojo o odgovornosti je nadalje obrazložilo s tem, da je drugi toženec že 30 let novinar, da je tožnico poznal po imenu in priimku ter da je poznal tudi njeno funkcijo (socialne delavke, ki je nadzirala izvedbo bolniškega staleža). Zato bi po mnenju sodišča prve stopnje moral biti še posebej pazljiv pri navajanju dejstev, ki "so nedvomno v delovnem kolektivu tožnico identificirala kot osebo v spornem članku" (stran 9 sodbe prve stopnje). S tem je sodišče ugotovilo toženčevo krivdo (malomarnost), kar zadošča za njegovo odškodninsko odgovornost. Sodišče druge stopnje je te razloge sprejelo in le zaradi odgovora na pritožbene razloge druge tožene stranke dodalo tudi svoje. V tem kontekstu je treba razumeti tudi obrazložitev v zvezi z namenom razžalitve, katerega obstoj res ni potreben. Sodišče druge stopnje pri tem ni kršilo ZPP in tudi ne zmotno uporabilo materialnega prava.

Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje materialnopravno pravilno odločili tudi o protipravnosti (nedopustnosti) dejanja drugega toženca. Razžalitev časti in dobrega imena je pravni standard. Pravni standard je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal, torej sodniku. Sodnik mora glede na obstoječe civilizacijske standarde in družbene razmere sploh, v vsakem primeru posebej odločiti, ali je povzročitelj škode pri izvrševanju svoje pravice do svobodnega izražanja ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi.

Civilnopravna podlaga za uveljavljanje tožničinega odškodninskega zahtevka je v 200. členu ZOR. Po tej določbi sodišče prisodi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Res je, da ZOR nima natančnejših določb o navedenem pravnem standardu. Tudi kazenskopravna ureditev (106. člen v času storitve dejanja veljavnega Kazenskega zakonika SRS, Ur. l. SRS, št. 12/77 - 5/90, v nadaljevanju KZ) ni bistveno bolj določna. Pri tem je treba ponovno poudariti, da so predpostavke za obstoj kaznivega dejanja drugačne od predpostavk civilnega delikta in da zavrnilna sodba v kazenskem postopku ne izključuje morebitne odškodninske odgovornosti storilca. Druga tožena stranka zato zmotno trdi, da mora sodišče tudi v primeru, ko ni izrečena obsodilna sodba, najprej ugotoviti, ali so bili podani znaki kaznivega dejanja razžalitve.

Protipravno je vsako tisto ravnanje, ki ni v skladu s civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka. Cigoj (glej S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Ljubljana 1984, druga knjiga, stran 754 - komentar k 198. členu) kot razžaljenje časti opredeljuje vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir ali prepir oziroma hoče koga osmešiti. Čast opredeljuje Finžgar kot osebni občutek vrednosti, dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (A. Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, str. 86). Žalitev lahko nastane s formalno žalitvijo, s sodbo o vrednosti in izrekanjem žaljivih trditev.

Namen odškodninskopravnega varstva po prvem odstavku 200. člena ZOR je v tem, da se zavarujejo osebnostne pravice in človekovo dostojanstvo (34. in 35. člen Ustave Republike Slovenije). K spoštovanju osebnostnih pravic in svoboščin drugih je pri svojem delu (svobodnem zbiranju, sprejemanju in širjenju vesti in mnenj - prvi odstavek 39. člena Ustave Republike Slovenije) zavezan tudi novinar. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da objavljeno besedilo nedvomno posega v zavarovano sfero tožničine osebnosti in posega v pravico do osebnega dostojanstva (sodba prve stopnje, stran 3) oziroma da je drugi toženec s svojim pisanjem in komentarjem k objavljenim fotografijam razžalil tožničino dobro ime in čast ter grobo prizadel njeno osebno dostojanstvo (sodba druge stopnje, stran 5). Revizijsko sodišče soglaša s takšno opredelitvijo protipravnosti škodnega dejanja.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili tudi o ostalih dveh elementih civilnega delikta, tj. o škodi in vzročni zvezi. Podani so tako vsi elementi odškodninske obveznosti drugega toženca.

Drugačne trditve v zvezi s problemom prepoznavnosti tožnice, z vprašanjem, ali je toženec vedel za tožničino funkcijo in problemom zaposlitve tožnice pri prvi toženi stranki, sodijo v ugotavljanje dejanske podlage spora, ki je revizijsko sodišče ne sme več preizkušati. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP je izpodbijanje dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji prepovedano. ZPP tudi ne pozna nobenih dokaznih pravil, ki bi zahtevala za ugotovitev nekega dejstva izvedbo prav določenih dokazov. Sodišče se je glede odgovornosti drugega toženca smelo opreti na tiste dokaze, ki so bili dostopni (druga tožena stranka bi morala predlagati dokaze za razbremenitev svoje odgovornosti!) in jih tudi oceniti po prosti presoji (7. in 8. člen ZPP). V dokazno oceno, ki je prav tako del dejanskega stanja, se revizijsko sodišče zaradi že navedene prepovedi prav tako ne sme spuščati.

3.2. Višina odškodnine Drugi toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP na drugi stopnji. Trdi, da sodišče druge stopnje ni izčrpalo pritožbe in se tako ni ravnalo po drugem odstavku 365. člena ZPP. To kršitev drugi toženec uveljavlja v povezavi z višino prisojene odškodnine. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno povzelo sodni zapisnik o zaslišanju tožnice. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi te kršitve na drugi stopnji ni bilo.

Sodišče druge stopnje je v skladu s spisovnimi podatki povzelo zaslišanje tožnice (list. št. 69 spisa). Nestrinjanje druge tožene stranke z obsegom škode je le poseg v dokazno oceno na prvi in drugi stopnji, in s tem v dejansko stanje. Da je to na revizijski stopnji prepovedano, je bilo že navedeno.

Materialnopravno pravilnost višine prisojene odškodnine je revizijsko sodišče že pojasnilo pri presoji tožničine revizije in zato drugega toženca napotuje na razloge pod točko 2. obrazložitve. K tem le še dodaja, da so bila merila iz 200. člena ZOR pravilno uporabljena v obeh smereh. Ne le da odškodnina ni prenizko odmerjena, tudi previsoka ni.

Revizija druge tožene stranke tako ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v zvezi z revizijama toženih strank na koncu še ugotavlja, da obe toženi stranki zastopa ena odvetnica, čeprav nista ne nujna ne enotna sospornika. Zato razlogi, ki so navedeni v korist ene stranke, niso istočasno v korist drugi stranki. Iz tega razloga tudi ena solidarno zavezana stranka ne more izpodbijati odločitve zoper drugo solidarno zavezano stranko (primerjaj 200. člen ZPP). Revidentka lahko za posamezno stranko izpodbija le odločitev glede nasprotne stranke, v tem primeru torej tožeče stranke. Revizijsko sodišče je zato obravnavalo (vsebinsko skoraj identični) reviziji tako, da je glede na stranko, ki jo vlaga, upoštevalo le tiste razloge iz njene revizije, ki se nanašajo nanjo. Glede ostalih razlogov se ne izreka in zaradi poenostavitve tudi obe reviziji obravnava le v tistem delu, ki je lahko pravno odločilen za tisto stranko, ki jo je vložila.

Ad. 4. in 5. izreka V skladu z uspehom pravdnih strank v revizijskem postopku je revizijsko sodišče odločilo še o pritožbenih in revizijskih stroških. Odločitev temelji na prvem in drugem odstavku 166. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Ker je bila vzpostavljena prvostopenjska sodba in je sodišče prve stopnje odločilo o stroških tako, da je od prvostopenjske sodbe dalje tožnici prisodilo tudi zamudne obresti, je revizijsko sodišče to odločitev spremenilo le glede na razmerje uspeha v pravdi, v sam izračun stroškov pa ni posegalo. O pritožbenih in revizijskih stroških pa je odločalo tako, da je upoštevalo naslednja dejstva: da je tožnica po spremembi na revizijski stopnji v pritožbenem postopku uspela le zoper drugega toženca in sicer glede višine odškodnine; da je tožnica v revizijskem postopku uspela le z obrestnim zahtevkom; da odgovor na reviziji toženih strank ni prispeval k razjasnitvi zadeve; da je v revizijskem postopku v celoti uspela prva tožena stranka. Pravdni stroški so odmerjeni v skladu s taksno in odvetniško tarifo. Stroški prve tožene stranke znašajo 124.950,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje revizijske sodbe dalje. Drugi toženec pa mora tožnici glede na njen uspeh z revizijo povrniti 24.950,00 SIT revizijskih stroškov.

Revizijsko sodišče je glede na vse navedeno delno spremenilo drugostopenjsko sodbo. Odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP (sprememba z zavrnitvijo zahtevka zoper prvo toženo stranko in ugoditvijo obrestnemu zahtevku tožnice), in na 393. členu ZPP (delna zavrnitev revizije tožnice, zavrnitev v celoti revizije drugega toženca).