Jedro

Realni preizkus možne uporabe instituta notranje razselitve zahteva, da tožena stranka preveri, v kateri del izvorne države tožeča stranka lahko odide, ne da bi bila tam preganjanja, da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjena prosilca za azil za azil; da je mogoče pričakovati, da bo tožnica s štiriletnim otrokom kot Romkinja na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživela v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjene prosilke za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Institut notranje razselitve je namreč mogoče uporabiti, kadar tožena stranka ugotovi, da je prosilec za azil preganjan v smislu določila 1. člena ZAzil, vendar ima možnost, da odide v del izvorne države, kjer preganjanja ni.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne ... odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravno sodišče je s sodbo v zadevi U 2488/2005 z dne 30. 11. 2005 tožbi tožnice ugodilo in je zavzelo naslednjih pet stališč, ki jih je morala tožena stranka upoštevati v ponovnem postopku: V prvem stališču je sodišče navedlo, da tožena stranka lahko zavzame dokazno oceno glede zlorabe postopka zaradi časovnih okoliščin vložitve prošnje za azil, vendar samo pod pogojem, če bi v ponovnem postopku v zvezi s tem ugotovila neko drugo relevantno okoliščino glede na prvotni ugotovitveni postopek in če bi upoštevala dokazni standard iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I-Up-906/2001 z dne 14. 10. 2001 in Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca (Visoki komisariat ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determinig Refugee Status], Ženeva, 1992, odst. 199). V drugem stališču je sodišče odločilo, da je glede na izpovedbo tožnice dejanska ugotovitev tožene stranke, da tožnica preganjanja zaradi petih razlogov niti ne uveljavlja in da razlogi, ki jih je navedla tožnica ne predstavljajo preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu, očitno napačno, ker je tožnica ves čas upravnega postopka trdila, da je preganjana zaradi pripadnosti romski narodnosti, ki je posebna narodnostna oziroma etnična skupnost. V tretjem stališču je sodišče ugotovilo, da v primeru tožnice ni šlo samo za žalitve in zaničevanja, kajti tožnica je v upravnem postopku navedla, da je bila v času nosečnosti fizično napadena, oropana in potisnjena na tla in je v izpovedbi opisala posledice tega fizičnega napada na novorojenčku, ki naj bi posledično zaradi tega umrl v času zdravljenja v Kliničnem Centru v Ljubljani. Tudi za drugega otroka je povedala, da so ga večkrat tepli, ne samo otroci, ampak tudi odrasli. To pomeni, da ugotovitev tožene stranke, da gre samo za žaljivke in zaničevanja ne ustreza podatkom v spisu, pri čemer tožena stranka ni odrekla verodostojnosti tem tožničinim navedbam. To pomeni, da stališča Vrhovnega sodišča RS o blažjih oblikah preganjanja Romov tožeča stranka ni smela uporabiti glede na dejstva, ki so v spisu v tem konkretnem primeru. Z vidika stopnje diskriminacije pa bi se tožena stranka, če je menila, da gre za blažje oblike diskriminacije, morala izreči tudi o diskriminaciji tožnice v bolnici v okoliščinah, ko je bila njena hčer operirana na glavi in hitro odpuščena iz bolnice z zaznavnimi posledicami na zdravju otroka, kot je to trdila tožeča stranka v upravnem postopku. S četrtim stališčem je sodišče ugotovilo nezakonitost v izpodbijani odločbi v dokazni oceni tožene stranke, da se tožnica lahko na svoje stroške preseli kamor koli znotraj Federacije. Tožnica je v upravnem postopku navedla, da je bila preganjana v A in v T, tožena stranka pa je v ponovnem postopku sicer pridobila in uporabila določena poročila o stanju Romov v BiH, vendar s tem še ni pravilno uporabila instituta notranje razselitve, kot pravno-relevantnega instituta pri ugotavljanju, ali prosilec za azil izkazuje utemeljen strah pred preganjanjem. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 opozorilo toženo stranko, da kadar uporabi institut notranje razselitve, mora izvesti realni preizkus možne uporabe tega instituta prek vseh kriterijev, ki jih zajema standard iz 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ter 8. člena Direktive št. 2004/83/EC. Ta preizkus ni potreben samo takrat, kadar že iz izpovedbe prosilca za azil izhaja, da ima realne možnosti naselitve v predelu izvorne države, kjer ne bo preganjan. Tožena stranka omenjenega preizkusa v predmetnem postopku ni naredila in ni naredila celovite dokazne ocene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato je tudi v tem delu odločbe podana nepravilnost odločitve zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zadnje, peto, stališče sodišča iz sodbe v zadevi U 2488/2005, ki ga je morala tožena stranka upoštevati v ponovnem postopku, pa se nanaša na napačno opredelitev pojma preganjanja v prvotni odločbi tožene stranke. Sodišče je toženi stranki v sodbi naložilo, da mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnji tožnice (roj. 1983 v kraju B) in njenega sina VV (roj. 2001 v kraju A) kot očitno neutemeljeni in odločila, da morata zapustiti Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema izpovedbo tožnice iz prve prošnje za azil, ki je bila vložena dne 12. 7. 2005. Nato tožena stranka pravi, da je dne 10. 8. 2005 izdala odločbo, s katero je prošnje za azil CC, VV in UU zavrnila kot očitno neutemeljene in enako je tožena stranka odločila o prošnjah CC in VV z določbo z dne 4. 11. 2005. Upravno sodišče je sodbo v zadevi U 2488/2005 izdalo dne 30. 11. 2005 in tožena stranka pravi, da je sledila napotilom sodišča v tej sodbi in je dne 21. 2. 2006 zaslišala tožnico. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnica povedala na zaslišanju. Na zaslišanju je CC izjavila, da je glavni razlog, da je zapustila matično državo zdravljenje njene bolne hčerke UU, saj je bilo zdravljenje v matični državi slabo. Njen drugi razlog, da je zapustila matično državo, je vezan na starejšega otroka VV. Starejšega otroka je napadel sosed in večkrat je nanj vpil. Zaradi otrokove varnosti ga ni upala pustiti samega na dvorišču, da bi se igral. Ne ve, zakaj ga je napadal, pravi, da verjetno zato, ker so Romi. Tožnica je opisala dogodek, ki se ji je zgodil v A, ko sta jo napadla dva neznana moška. Bila je štiri mesece noseča. Zato tožnica meni, če bi hči bila že na začetku bolezni v Republiki Sloveniji, bila mogoče še živa. V primeru vrnitve v matično državo meni, da ne ve, če bi bilo to dobro, saj v Bosni vsi vedo, da so odšli, in da jo je zapustil tudi mož. Zaradi tega razloga je tudi hčerko pokopala v Sloveniji, saj se ne želi vrniti v Bosno in Hercegovino. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka podaja razlago pospešenega postopka in ugotavlja, da tožnica prosi za azil predvsem zaradi maltretiranja s strani prebivalcev A in drugih državljanov v drugih mestih, kamor so se selili. Težave so imeli samo zaradi tega, ker so Romi. Fizično je bila napadena enkrat. Na zaslišanju prosilka za azil ni omenjala nikakršnega maltretiranja zaradi romske narodnosti, razen takrat, ko je bila fizično napadena v času nosečnosti, vendar kot je izjavila na zaslišanju, je bil to predvsem rop torbice. Bistveni element njene zgodbe pa je bilo zdravljenje hčerke. Tožena stranka ugotavlja, da razlogov, ki jih navaja tožnica, ne more šteti za preganjanje, kot to izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 - Ur. l. EU št. L 304/12 (v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC). Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na določila 6., 7. in 9. člena Direktive št. 2004/83/EC in meni, da razlogi, ki jih je navedla tožnica, ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi. Podani pa so razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, saj je iz prošnje za azil očitno, da tožnikoma v matični državi ne grozi preganjanje, saj je bil prosilkin glavni razlog, da je zapustila matično državo zdravljenje bolne hčere UU, žal pa je njena hči umrla in tako ne obstajajo več okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ju ne vrne v izvorno državo. Odločitev je tožena stranka oprla tudi na 8. člen Direktive št. 2004/83/EC, ki uveljavlja načelo notranje razselitve.

V tožbi tožeča stranka pravi, da je vseskozi navajala, da sta bila kot Roma ves čas žrtve fizičnega in verbalnega nadlegovanja, zato je ugotovitev tožene stranke, da prosilca za azil nista uveljavljala preganjanja zaradi narodne pripadnosti, nepravilna in neresnična. Tožnika poudarjata, da razlogi, ki sta jih navedla v prošnji za politični azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja. Glede očitka, da tožniki niso zaprosili za azil takoj ob prihodu v Slovenijo poudarjajo, da s to možnostjo niso bili seznanjeni s strani policije, temveč šele v Centru za odstranjevanje tujcev, kjer so nato takoj vložili prošnjo. Predlagajo, da naj naslovno sodišče razpiše glavno obravnavo in jih v skladu z načelom zaslišanja strank zasliši, da bodo razjasnili vse morebitne nejasnosti in dvome. Predlagajo spremembo izpodbijane odločbe. Prosijo za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da ni oprla odločbe na stališče, da je tožena stranka zlorabila postopek glede na čas vložitve prošnje za azil. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe glede na stališča in pravna mnenja sodišča iz sodbe z dne 30. 11. 2005 sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sledila in upoštevala prvo, drugo in peto stališče sodišča iz omenjene sodbe. V zvezi s tretjim in četrtim stališčem sodišča iz sodbe z dne 30. 11. 2005 pa ima izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je sodišče moralo tožbi ugoditi.

Tožena stranka je uporabila institut notranje razselitve, a ni sledila stališču Upravnega sodišča iz sodbe z dne 30. 11. 2005, po katerem mora tožena stranka, kadar uporabi ta institut, ki je del ugotavljanja pogojev za azil iz 2. odstavka 1. člena ZAzil (Uradni list RS, št. 134/2004, 85/2005 - odločba US, 17/2006), izvesti realni preizkus možne uporabe tega instituta prek vseh kriterijev, ki jih zajema standard iz 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ter 8. člena Direktive št. 2004/83/EC. Ta realni preizkus možne uporabe instituta notranje razselitve zahteva, da tožena stranka preveri, v kateri del izvorne države tožeča stranka lahko odide, ne da bi bila tam preganjanja, da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjena prosilca za azil za azil; da je mogoče pričakovati, da bo tožnica s štiriletnim otrokom kot Romkinja na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživela v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjene prosilke za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Takšno uporabo instituta notranje razselitve predvideva tudi določilo 8. člena Direktive št. 2004/83/EC in pred sprejemom tega evropskega predpisa jo je predvidevalo tudi poglavje 8. iz Skupnih stališč Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996 o usklajeni uporabi pojma begunec iz 1.člena Ženevske konvencije ter novejše usmeritve Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR - The UN Refugee Agency 23 July 2003, Guidelines on International Protection: "Internal Flight or Relocation Alternative" within the context of Articel 1 A(2) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, objavljeno tudi v International Journal of Refugee Law, Vol. 15, No. 4, 2003, str. 875-885). Čeprav je tožena stranka uporabila institut notranje razselitve, le-tega ni uporabila v skladu z navedenimi smernicami in (četrtim) stališčem sodišča iz sodbe z dne 30. 11. 2005, ampak ga je spet uporabila pavšalno. V tem smislu so dejstva v izpodbijani odločbi v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena (2. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil). Zaradi uporabe instituta notranje razselitve pa je obrazložitev izpodbijane odločbe tudi v nasprotju sama s seboj. Institut notranje razselitve je namreč mogoče uporabiti, kadar tožena stranka ugotovi, da je prosilec za azil preganjan v smislu določila 1. člena ZAzil, vendar ima možnost, da odide v del izvorne države, kjer preganjanja ni. Z uporabo instituta notranje razselitve je tožena stranka torej ugotovila, da sta tožnika preganjana v domačem kraju, hkrati pa je v isti odločbi ugotovila, da tožnika nista preganjanja v domačem kraju, ker naj bi bil glavni razlog za prebeg tožnikov zdravljenje pokojne hčerke. V tem smislu je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju z določilom 5. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005). Kar pa zadeva nespoštovanje tretjega stališča sodišča iz sodbe z dne 30. 11. 2005 sodišče najprej ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe glede ugotovitev preganjanja v nasprotju sama s seboj, kajti tožena stranka v tretjem odstavku na strani 4 ugotavlja, da tožnica prosi za azil "predvsem zaradi maltretiranja s strani prebivalcev Tuzle in drugih državljanov v drugih mestih. Težave so imeli samo zaradi tega, ker so Romi." V istem odstavku obrazložitve pa tožena stranka v nasprotju s tem ugotavlja, da prosilka "na zaslišanju ni omenjala nikakršnega maltretiranja zaradi romske narodnosti, razen takrat ko je bila fizično napadena v času med nosečnostjo", ko je šlo za rop torbice. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka interpretirala izjavo tožnice na način, ki ne ustreza izpovedbi tožnice na zaslišanju. Tožena stranka je ugotovila, da je bistveni element zgodbe in razlog za prebeg zdravljenje hčerke, ki pa ga v času odločanja tožene stranke ni več. To ne drži. Tožnica je na zaslišanju navedla tri razloge za prebeg: napad na njo v času nosečnosti ter okoliščine v zvezi z dostopom do zdravstvene pomoči, ki jo je rabila njena pokojna hči, ki se je zaradi diskriminacije na podlagi narodnosti po navedbah tožnice pokazala kot oblika preganjanja; drugi razlog za prebeg je vezan na odnos sosedov do njenega sina - drugo tožeče stranke; tretji razlog pa je bil opis treh fizičnih napadov na tožnico. Glede na opis napadov na sina in na tožnico ob drugi in tretji priložnosti, ki ga je podala tožeča stranka na zaslišanju, bi tožena stranka po mnenju sodišča sicer lahko ugotovila, da ti napadi ne dosegajo intenzivnosti, ki se po ustaljeni upravno-sodni praksi zahteva za ugotovitev obstoja preganjanja (9. člen Direktive št. 2004/83/EC). Vendar pa bo morala tožena stranka, če bi to dejstvo ugotovila, predhodno v dokazni oceni upoštevati tudi ustrezna poročila o stanju Romov v BiH, ob upoštevanju specifične okoliščine, da je tožnica sama brez moža s štiriletnim otrokom in da lahko spada v bolj ranljive skupine pripadnikov Romov. Upravno sodišče je namreč že v sodbi z dne 28. 9. 2005 toženi stranki naložilo, da mora pri odločanju o prošnji za azil tožnice pridobiti relevantna poročila UNHCR in drugih (ne)vladnih organizacij, iz katerih bi bil razviden položaj Romov v BiH. Tožena stranka se je tega navodila držala v odločbi z dne 4. 11. 2005, med tem ko v izpodbijani odločbi nobenih poročil o stanju Romov v BiH ni uporabila in tudi ni navedla, kaj se je spremenilo glede na sodbo sodišča z dne 28. 9. 2005, da uporaba teh poročil v izpodbijani odločbi ni več potrebna. V tem smislu tožena stranka ni ugotovila ključnih dejstev, ki so potrebna za upravno odločitev. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožeči stranki plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.