Jedro

Servisni nalogi, potrjeni s strani delavcev tožene stranke, izpolnjujejo pogoje naročilnice iz 10. člena Pogodbe, sklenjene med strankama. Glede na to, da po 10. členu Pogodbe zadostuje že naročilnica tožene stranke, so tožeči stranki izročene naročilnice tožene stranke zadostna podlaga za sklep o veljavni sklenitvi podjemnih pogodb.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 27239/2008, z dne 20. 05. 2008 razveljavi v 1. točki izreka za glavnico 26,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 03. 2008 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 27239/2008 z dne 20. 05. 2008 v 1. in 3. odst. izreka. Toženi stranki je še naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 627,93 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bilo po 10. členu Pogodbe o rednem servisu in skrbništvu dvigal (priloga B1) za storitve, ki niso predmet te pogodbe, dogovorjeno, da se opravijo bodisi na podlagi naročilnice, bodisi na podlagi ponudbe tožeče stranke. Navedenega dejstva pritožnik s pritožbo ne izpodbija, pač pa ugotovitev sodišča, da so bili podlaga za opravo storitev, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, servisni nalogi, potrjeni s strani tožene stranke (priloga A13, A15, A17 in A19), slednji pa temelji tudi na ponudbi tožeče stranke, ki jo je potrdila tožena stranka (priloga A20). Meni, da so servisni nalogi listine tožene stranke in ne naročilnice tožene stranke. S takim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Kot izhaja iz navedenih servisnih nalogov, so ti kot formularji sicer res natisnjeni na poslovnem papirju tožeče stranke, toda vsebino servisnih nalogov, torej nalogov za delo sta potrdila kot naročnika delavca tožene stranke, bodisi njen vzdrževalec T., bodisi vratar P., kar je navedla sama tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 09. 11. 2009. Ne glede na dejstvo, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka, da so bili navedeni servisni nalogi podpisani za nazaj, torej, ko je bilo delo že opravljeno, pa sta delavca tožene stranke s tem potrdila, da je bilo delo za toženo stranko opravljeno in tudi naročeno. Drugače kot prvostopenjsko sodišče pritožbeno sodišče meni, da omenjeni servisni nalogi, potrjeni s strani delavcev tožene stranke, izpolnjujejo pogoje naročilnice iz 10. člena Pogodbe. Da so bila dela, zaračunana po računu št. 20801846, opravljena na podlagi ponudbe tožeče stranke, ki je bila po toženi stranki potrjena, pa kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, izhaja iz priloge A20, torej tudi iz te ponudbe in po toženi stranki sprejete ponudbe izhaja sklenitev pogodbe za dela, ki so v ponudbi navedena.

Neprepričljiva je pri tem pritožbena trditev, da delavca tožene stranke, ki sta podpisala servisne naloge, nista bila v smislu 80. člena OZ, po zaposlitvi pooblaščena delavca za sklepanje podjemnih pogodb za dela, ki jih je opravila za toženo stranko tožeča stranka in katerih plačilo vtožuje. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivim razlogom prvostopenjskega sodišča glede na dejstvo, da tožena stranka ni pojasnila, kdo je bil sicer upravičen pri njej sklepati tovrstne pogodbe ter dejstvo seznanitve navedenih delavcev, na koga se obrniti v primeru okvar dvigal ter po presoji pritožbenega sodišča tudi v primeru drugih potrebnih del, povezanih z dvigali. Povedanemu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi sprejem ponudbe tožeče stranke potrdil s svojim podpisom vzdrževalec tožene stranke. Nelogično namreč je, da je ponudba tožeče stranke sploh prispela do njega, če za naročilo del iz ponudbe ni bil pooblaščen. Vsa navedena dejstva utemeljujejo zaključek, da sta imenovana delavca tožene stranke veljavno sklenila podjemne pogodbe s tožečo stranko. Zmotno je namreč tudi implicitno v pritožbi izraženo stališče, da bi za veljavno zavezo tožene stranke morala biti sklenjena pisna pogodba, v kateri bi bile opredeljene tudi cene storitev tožeče stranke. Na tako sklepanje določba 10. člena Pogodbe ne navaja. Čim pa po 10. členu Pogodbe zadostuje že naročilnica tožene stranke, znano pa je, da naročilnice pogosto ne vsebujejo tudi cen za blago ali storitve, pač pa le njihovo količino in vrsto, da tožena stranka ni vedela za cenik storitev tožeče stranke, pa niti ne zatrjuje, so po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sklep o veljavni sklenitvi podjemnih pogodb tožeči stranki izročene naročilnice tožene stranke.

Pritožnik pa tudi sicer niti v prvostopenjskem postopku, niti v pritožbi ne oporeka dejstvu, da so bila z vtoževanimi računi zaračunana dela za toženo stranko opravljena. Čim pa je tako, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bila na mestu uporaba določb o neupravičeni pridobitvi na škodo tožeče stranke po določbi 190. člena OZ tudi v primeru, če podjemne pogodbe ne bi bile sklenjene. Zmotno je namreč pritožbeno sklicevanje na 191. člen OZ, po katerem ni mogoče zahtevati plačila, če je prikrajšani vedel, da ni dolžan, torej v primeru, kadar prikrajšanec v svoje prikrajšanje privoli. Iz vseh zgoraj navedenih okoliščin namreč ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka opravila za toženo stranko storitve, vedoč, da podlage za tako njeno zavezo ni.

Utemeljeno pa pritožnik opozarja na neskladnost računa št. 20801131 (priloga A16), s pripadajočim servisnim nalogom (priloga A17), ker iz slednjega izhaja, da je šlo le za eno uro sodelovanja pri tehničnem pregledu dvigal, z navedenim računom pa sta bili zaračunani dve uri sodelovanja. Ker z navedenim servisnim nalogom tožeča stranka izkazuje količino opravljenega dela, torej le eno uro, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo izvršilni sklep v 1. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo neutemeljeno zaračunane ene ure opravljenega dela po računu št. 20801131 v znesku 26,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 03. 2008 dalje do plačila (2. alineja 358. člena ZPP), ker v tem delu nima podlage v izkazanem obsegu dela iz servisnega naloga.

Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Ker so se v preostalem delu izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, glede katerega pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.