Jedro

Po 2. odstavku 21. člena ZDKZ je lahko oporočni dedič samo oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 11. člena. V 11. členu ZDKZ pa je določeno, da kmetijo deduje tisti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom. Pri tem ima prednost tisti, ki je svoj namen izkazal tako, da je bodisi na kmetiji delal oz. se usposobil za obdelovanje kmetijskih zemljišč, bodisi je s svojim trudom, zaslužkom ali drugače prispeval k ohranitvi oz. izboljšanju proizvodnih zmogljivosti kmetije.

Rok iz 141. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) je sicer zastaralni rok, za katerega veljajo specialna določila, ki jih je kot takšna tudi treba razlagati. V 1. odstavku 141. člena je določen subjektivni rok, ki vsebuje dve časovni omejitvi. Proti dobrovernemu posestniku zapuščine lahko dedič uveljavlja svojo pravico do zapuščine v enem letu, odkar je zvedel zanjo. Vendar pa, če zanjo ne izve v desetih letih, tudi enoletni rok ne prepreči zastaranja.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik oporočni dedič vsega premoženja po dne 13.5.1983 umrlem F. L. ter da je zato toženec dolžan izročiti tožniku nepremičnine vl.št... k.o... in mu povrniti pravdne stroške v višini 180.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in napadeno sodbo tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podrejeno pa, da drugo in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, stroške te revizije pa šteje kot nadaljnje pravdne stroške. V reviziji vztraja pri svoji razlagi 141. člena Zakona o dedovanju. Vztraja, da je tudi pri daljšem, 20-letnem roku, potrebno upoštevati subjektivni rok enega leta. Povsem nesprejemljivo je, da lahko tožnik nekomu očita nepošteno posest, čeprav jo je 10 let toleriral in delno tudi užival. Meni tudi, da je nesprejemljivo sklicevanje sodišča druge stopnje na odločbo Vrhovnega sodišča Hrvaške kot tuje države. Nadalje trdi, da iz sklepa o dedovanju izhaja, da sta se kot dedinji prijavili obe hčerki pokojnika in da sta z darilno pogodbo razpolagali s svojim dednim deležem v korist toženca. To pomeni, da bi dedinji lahko razveljavili pogodbo, bodisi zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih pravic (mati) bodisi zaradi velike nehvaležnosti (teta). Toženec namreč ne uveljavlja nobene pravice, kar pomeni, da ni pasivno legitimiran v tej pravdni zadevi. Nadalje trdi, da bi bilo treba uporabiti, tako kot je to ravnalo že sodišče v prejšnjem zapuščinskem postopku, Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in kmetij. Ne tožnik, ne toženec nista kmeta, vendar pa se je toženec po dedovi smrti odpovedal svojemu poklicu zato, da bi se posvetil kmetovanju, medtem ko tega tožnik še do danes ni storil. Poleg tega je v dobri veri glede polovice nepremičnin, ki pripada zapustnikovim hčerkam kot nujnim dedinjam. Toženec nadalje meni, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka z ugotovitvijo sodišča glede pridobitve lesa, ki je protispisna. Uveljavlja še nesklepčnost zahtevka. Tožnik je namreč zahteval tudi ugotovitev neveljavnosti sklepa o dedovanju, čeprav se v izreku zahteva le ugotovitev, da je tožnik oporočni dedič ter da je toženec dolžan nasledstvo povrniti in izročiti vse nepremičnine. To pomeni, da mora toženec izročiti le posest, ne pa tudi lastninske pravice. Sodišče bi moralo na sklepčnost zahtevka paziti po uradni dolžnosti.

Na revizijo je odgovorila tožeča stranka. Meni, da je revizija neutemeljena in predlaga, da sodišče tožencu naloži povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena iz naslednjih razlogov: Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila predmet dedovanja v zapuščinskem postopku po pokojnem F. L. zaščitena kmetija. V oporoki z dne 21.11.1981 je izrečno navedeno, da gre za zaščiteno kmetijo vl.št... k.o... Če pa je tako, je treba to oporoko in dopustnost dedovanja na podlagi nje presojati po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev iz leta 1973 (Uradni list SRS, št. 26/73, p. 29/73 in 1/86, v nadaljevanju ZDKZ). Po 2.odstavku 21. člena ZDKZ je lahko oporočni dedič samo oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 11. člena. V 11. členu ZDKZ pa je določeno, da kmetijo deduje tisti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom. Pri tem ima prednost tisti, ki je svoj namen izkazal tako, da je bodisi na kmetiji delal oz. se usposobil za obdelovanje kmetijskih zemljišč, bodisi je s svojim trudom, zaslužkom ali drugače prispeval k ohranitvi oz. izboljšanju proizvodnih zmogljivosti kmetije. V 2. odstavku tega člena je navedeno, kako sodišče ravna, če dediči iz dednega reda, ki bi konkretno dedovali, ne dedujejo kmetije, in določa, da lahko deduje kmetijo dedič iz dednega reda, ki sicer ne bi bil pozvan k dedovanju, če izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka. Gre za kogentni predpis, katerega namen je bil obvarovati kmetije pred drobljenjem.

V sklepu o dedovanju z dne 31.5.1983 je bilo ugotovljeno, da je bil prevzemnik kmetije toženec, ki je na naroku tudi izjavil, da želi obdelovati kmetijo z osebnim delom (glej list.št. 4 zapuščinskega spisa Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Titovem Velenju, opr.št. D 179/83). Ta sklep je postal pravnomočen.

Ker tožnik tedaj ni bil pritegnjen v zapuščinski postopek, se tudi ni mogel izjaviti o tem, ali ima namen obdelovati kmetijo ali ne. Med postopkom v obravnavanem sporu pa sodišči prve in druge stopnje temu vprašanju nista posvetili nobene pozornosti. Ker gre za materialnopravno vprašanje, sodišče pa mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, bi status tožnika v času prevzema kmetije morali ugotavljati. Še posebej zato, ker je sam tožnik že v tožbi navedel, da zahteva vrnitev zapuščine, ki obstaja zlasti iz zaščitene kmetije, ki je navedena v oporoki in že navedenem sklepu o dedovanju.

Zaradi tega je revizijsko sodišče moralo obe sodbi razveljaviti in na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP zadevo vrniti v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Pri tem revizijsko sodišče še dodaja, da se po 26. členu novega Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95) dedovanje zaščitenih kmetij, določenih po prejšnjih predpisih, ki je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, zaključi po prejšnjih predpisih. Ker dediščinska tožba temelji na dedni pravici, ki si jo neupravičeno lasti nekdo drug, je treba šteti, da je v obravnavanem primeru odločilen čas smrti F. L. z dne 13.5.1983 oziroma čas, ko je sodišče o dedni pravici odločalo v zapuščinskem postopku.

Revizijsko sodišče je tako ravnalo po tem, ko je presodilo, da je tožbeni zahtevek pravočasen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je rok iz 141. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) sicer zastaralni rok, za katerega veljajo specialna določila, ki jih je kot takšna tudi treba razlagati. V 1. odstavku 141. člena je določen subjektivni rok, ki vsebuje dve časovni omejitvi. Proti dobrovernemu posestniku zapuščine lahko dedič uveljavlja svojo pravico do zapuščine v enem letu, odkar je zvedel zanjo. Vendar pa, če zanjo ne izve v desetih letih, tudi enoletni rok ne prepreči zastaranja. Ta 10-letni rok v 1. odstavku je določen zaradi pravne varnosti. Teče pa od smrti zapustnika oziroma od razglasitve oporoke. V 2. odstavku pa je določen samo objektivni rok, in sicer 20 let, ki velja proti nepoštenemu posestniku. Če gre za nepoštenega posestnika, subjektivni rok ne pride v poštev, saj nepošteni posestnik načeloma ne more pridobiti lastninske pravice s posestjo (primerjaj priposestvovanje po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Samo zaradi pravne varnosti, saj gre najpogosteje za primere, ko sicer nepošteni posestnik pridobi zapuščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, pa zakon vendarle določa rok, po katerem tudi takšen dedič "ostane" dedič. "Pravi" dedič pa ima na razpolago 20-letni rok, da svojo pravico uveljavi, saj je zakonodajalec lahko pričakoval, da po tem času tudi pravnega interesa ne bo več imel. Ugovor toženca, da je bil tudi tožnik nepošten, ker je za oporoko vedel vsaj 10 let, za odločitev ni pravno odločilen. Pomembno je dejstvo, da je bil toženec tisti, ki je že v času dedovanja poznal oporoko.

Če pa je tako, je odločitev revizijskega sodišča smiselna, saj bo sodišče v ponovnem postopku moralo razpravljati o sicer pravočasnem tožbenem zahtevku, vendar pa o drugi materialnopravni predpostavki za njegovo utemeljenost, to je o statusu tožnika v času uvedbe dedovanja oz. v času, ko je prišlo do prevzema zapuščine s strani toženca.

Ker je revizijsko sodišče razveljavilo obe sodbi v celoti, mora odgovoriti le še na revizijski razlog, ali je lahko utemeljen ugovor, da je bil toženec v dobri veri vsaj glede polovice zapuščine, to je glede nujnih deležev zakonitih dedinj (matere in tete). Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta ugovor ni pravno odločilen, ker ZDKZ kot specialni predpis ne pozna nujnega deleža v naravi. Kmetijo je po navedenem zakonu lahko prevzel le en dedič, in ta je imel status dediča glede cele kmetije, medtem ko je na zahtevo moral izplačati morebitni nujni delež preostalim zakonitim dedičem (15. člen ZDKZ).

Ostali ugovori v reviziji niso pravno odločilni in nanje revizijsko sodišče zato ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje bo v ponovnem postopku moralo ugotavljati, ali bi tožnik v času prevzema kmetije izpolnjeval pogoje za status kmeta po navedenih določbah ZDKZ. Nadaljnji napotki, razen tistih, ki jih je sodišče že nakazalo pri razlagi zastaralnega roka in nujnega deleža, pa za nadaljevanje postopka niso potrebni.

Stroškovni izrek temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.