Jedro

Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med ostale zaposlene pri delodajalcu, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal delavec na ukinjenem delovnem mestu.

Pri toženi stranki je prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je del nalog ukinjenega delovnega mesta referenta v računovodstvu, ki ga je zasedala tožnica, prevzela vodja oddelka za računovodstvo, del nalog je prevzela vodja financ, del nalog pa referentka v knjigovodstvu. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kakor je določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 261,22 EUR bruto, od tega zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje.

Zavrne se, kar tožnica zahteva več ali drugače, t.j.: - ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 3. 2013 in njeno razveljavitev; - ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 6. 2. 2013 in da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od 26. 4. 2013 do prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji za navedeno obdobje obračuna nadomestila plač, odvede vse predpisane davke in prispevke, neto zneske nadomestil plač pa nakaže tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za znesek nadomestila plače za pretekli mesec, vse v roku 8 dni; - plačilo razlike med bruto in neto zneskom sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 v višini obračunane in odvedene akontacije dohodnine od zneska 261,22 EUR bruto, v roku 8 dni; - plačilo odškodnine v znesku 9.500,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 31,07 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost dne 8. 3. 2013 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 7. 2011 in je to odpoved razveljavilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 6. 2. 2014 in toženi stranki naložilo, da tožnici od 26. 4. 2013 do prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračuna za navedeno obdobje nadomestilo plač ter odvede vse predpisane davke in prispevke, neto zneske nadomestil plač pa nakaže tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne za nadomestilo preteklega meseca, vse v roku 8 dni (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni plača pripadajoči del regresa za letni dopust v znesku 261,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 (točka III izreka) ter da ji v istem roku plača odškodnino v znesku 9.500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 765,55 EUR (točka V izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je v času, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri toženi stranki obstajalo ustrezno delovno mesto, ki bi ga tožena stranka lahko ponudila tožnici. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila z A.A. in B.B., ki pa sta bili sklenjeni pred vročitvijo odpovedi tožnici. Zaradi navedenega navedeni pogodbi ne moreta biti relevantni pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila zahtevo iz 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Prav tako ne more biti relevantna pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 17. 4. 2013 sklenila z C.C., saj je pri ugotavljanju možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji bistveno, ali so te možnosti obstajale v času odpovedi in ne ali so nastale kasneje. Pogodba o zaposlitvi s D.D. za delovno mesto „referent v knjigovodstvu“ je bila sklenjena več mesecev preden je bilo tožnici odpovedano delovno razmerje. Tožena stranka je 21. 1. 2013 sicer res objavila prosto delovno mesto komercialista prodaje in 26. 3. 2013 delovno mesto komercialista nabave, vendar golo izpolnjevanje kriterija stopnje izobrazbe ter zahtevanih delovnih izkušenj ne more biti samo po sebi dovolj, da bi tožena stranka to delovno mesto morala ponuditi tožnici. Pri presoji ustrezne zaposlitve je pomembno predvsem, ali je delavec dejansko sposoben opravljati določeno delo. Za obe delovni mesti so se zahtevala drugačna znanja od tistih, ki jih je imela tožnica, zato tožena stranka tožnici teh dveh delovnih mest ni bila dolžna ponuditi. Izpodbijana sodba je neobrazložena in je ni možno preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo katere pogoje za zasedbo ustreznega delovnega mesta je tožnica izpolnjevala, predvsem pa, ali je sploh sposobna za opravljanje tega dela. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino v višini 9.500,00 EUR, pri čemer iz tožbenega zahtevka ni razvidno, ali gre za neto ali bruto znesek. Tožnici odpravnina ne pripada, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, sicer pa je dosojena odškodnina previsoka. Glede na kriterije, ki jih je postavila sodna praksa, tožnica s petimi leti delovnih izkušenj in starostjo 35 let, ne sodi med težje zaposljive. V času izdaje izpodbijane sodbe je bila tožnica 9 mesecev brezposelna, kar predstavlja neko normalno obdobje pri iskanju nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini odškodnine neutemeljeno oprlo na to, da tožnica prihaja iz goriške regije, kjer naj bi bilo manj zaposlitev. Kraj prebivanja ne more biti kriterij pri določitvi višine odškodnine. Tožnica lahko delo išče kjerkoli, delodajalec pa je delavcu tako ali tako dolžan plačati stroške prihoda na delo, zato oddaljenost delovnega mesta ne more vplivati na zaposlitvene možnosti tožnice. Tožnica je ekonomski tehnik, kar gotovo ne prestavlja poklica, s katerim bi bilo iskanje zaposlitve težje. Iz devetih prošenj, ki jih je v spis vložila tožnica, ne more biti razvidno, kako aktivno tožnica išče zaposlitev. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine oprlo tudi na zdravstveno stanje tožnice, ki pa ga ta z ničemer ni izkazala. Tožnica je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tri mesece prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, zato bi sodišče prve stopnje dosojeni znesek moralo zmanjšati za prejeta nadomestila. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. , 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere pogoje za zasedbo ustreznega delovnega mesta je tožnica izpolnjevala, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo glede tega, ali je tožnica izpolnjevala prav vse zahteve za vsa delovna mesta, za katere je menilo, da bi tožena stranka zanje tožnici lahko ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ni pa res, da se glede tega vprašanja sploh ni opredelilo, saj je na primer glede delovnega mesta komercialista prodaje ugotovilo, da je tožnica bila prav tako razvrščena v isti tarifni in plačilni razred ter da je ustrezala zahtevnim kriterijem glede izobrazbe in delovnih izkušenj, upoštevalo pa tudi, da je tožnica pred tem dve leti delala v nabavi. Vendar pa dejstva v zvezi z izpolnjevanem drugih pogojev za zasedbo delovnih mest, ki bi jih po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka lahko ponudila tožnici, niti ne morejo biti odločilna dejstva iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju. Tožena stranka za ta delovna mesta tožnici ni bila dolžna ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi tako zaradi tega, ker je šlo v vseh primerih za zaposlitve za določen čas, kot tudi zaradi tega, ker so z izjemo enega delovnega mesta vsa ostala bila prosta bodisi bistveno pred odpovedjo ali pa po njej.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z vprašanjem ali je pri toženi stranki prišlo do dejanske ukinitve delovnega mesta referenta v računovodstvu, ki ga je zasedala tožnica in do spremembe organizacije dela v zvezi s tem. Tako je pravilno ugotovilo, da ni res kar je trdila tožnica, da je šlo pri reorganizaciji zgolj za to, da naj bi se ukinjeno delovno mesto referenta v računovodstvu preimenovalo v referenta v knjigovodstvu, saj se opisa obeh delovnih mest razlikujeta. Na podlagi izpovedb prič E.E. in F.F. je tudi pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do spremembe organizacije dela tako, da je del nalog ukinjenega delovnega mesta referenta v računovodstvu, ki ga je zasedala tožnica, prevzela vodja oddelka za računovodstvo E.E., del nalog je prevzela vodja financ, del nalog pa referentka v knjigovodstvu. Bistvena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je obseg del in nalog dejansko zmanjšal, zaradi česar se je posledično spremenila tudi organizacija dela pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kakor je določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med ostale zaposlene pri delodajalcu, prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal delavec na ukinjenem delovnem mestu. Neutemeljena je trditev tožnice, da je bila reorganizacija in ukinitev njenega delovnega mesta zgolj fiktivna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo delovno mesto referenta v računovodstvo dejansko ukinjeno in da je pri toženi stranki dejansko prišlo do reorganizacije tako, da so se naloge ukinjenega delovnega mesta razdelile med ostale zaposlene pri toženi stranki.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi tožnica na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga hkrati morala ponuditi tudi sklenitev nove pogodbe za delovno mesto referenta v knjigovodstvu II, za katerega je 17. 4. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi s C.C.. Sodišče prve stopnje namreč hkrati samo ugotavlja, da je šlo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, kar pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi z C.C. sklenjena za določen čas. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na del določbe 3. odstavka 88. člena ZDR o tem, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti ali je delavca mogoče zaposliti na drugih delih in da mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če takšna možnost obstaja. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo nadaljnjo določbo 3. odstavka 88. člena ZDR o tem, da delavcu preneha delovno razmerje in da nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Na podlagi te določbe se je oblikovala enotna sodna praksa, da je delodajalec na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če gre za ustrezno delo in za zaposlitev za nedoločen čas. Takšno stališče je razvidno celo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 36/2013 z dne 16. 9. 2013, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V njej je namreč zavzeto povsem jasno stališče, da delodajalec neustrezne zaposlitve ni dolžan ponuditi in da je delavec ni dolžan sprejeti.

Kaj je ustreza zaposlitev v kontekstu odpovedi s ponudbo nove pogodbe je določeno v 3. odstavku 90. člena ZDR. Osnovni pogoj je, da je ponujena zaposlitev za nedoločen čas, obenem pa morajo biti kumulativno izpolnjeni še pogoji, da se zahteva enaka vrsta in stopnje izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, da gre za enak delovni čas in da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Navedeno pomeni, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponujati novih pogodb o zaposlitvi za delovna mesta, ki niso bila na voljo za nedoločen čas, temveč le za določen čas.

Prav vsa delovna mesta za katera sodišče prve stopnje šteje, da bi jih tožena stranka lahko ponudila tožnici v okviru inštituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe, pa so bila razpisana in tudi zasedena za določen čas. Z izjemo delovnega mesta referenta v knjigovodstvu, ki ga je zasedala tožnica, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno ugotovilo, za kakšen čas so bila razpisana oziroma zasedena, vendar pa je to v celoti možno ugotoviti iz listin v spisu. Glede teh listin sta obe stranki imeli možnost, da se o njih izjavita, zato je pritožbeno sodišče dejstva v zvezi s tem lahko ugotovilo samo na podlagi 3. alinee 358. člena ZPP.

Tako je iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 28. 11. 2012 sklenila s D.D. za delovno mesto referenta v knjigovodstvu 2 (priloga B8) razvidno, da je sklenjena za določen čas od 1. 12. 2012 do 31. 5. 2013, zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu.

Tudi pogodba o zaposlitvi z A.A. za delovno mesto komercialista nabave (priloga B12) je bila sklenjena le za določen čas treh mesecev. Enako velja za pogodbo o zaposlitvi, ki je bila 7. 2. 2011 z B.B. za delovno mesto komercialista prodaje (priloga B13).

Tožena stranka ima tudi prav, ko opozarja, da niso relevantna tista delovna mesta, ki so bila prosta v času pred odpovedjo oziroma po njej. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 8. 3. 2011, tožnici pa je bila vročena 26. 3. 2011. Zaradi navedenega celo v primeru, če bi šlo za delovna mesta, za katera bi tožena stranka tožnici lahko ponudila zaposlitev za nedoločen čas (kar pa ni bilo, kot je že razloženo zgoraj) toženi stranki ne bilo možno očitati, da tožnici ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referenta v knjigovodstvu 2, kakršno je ponudila C.C., saj je bila ta pogodba sklenjena 17. 4. 2013 za čas od 22. 4. 2013. Podobno velja glede pogodb, ki jih je tožena stranka sklenila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tudi, če bi bilo delovno mesto komercialista prodaje na voljo za nedoločen čas, toženi stranki ne bi bilo možno očitati, da ga ni ponudila tožnici, saj je bilo prosto delovno mesto objavljeno že 21. 1. 2013, zasedeno pa z 11. 2. 2013. Vse navedeno še toliko bolj velja za delovno mesto referenta v knjigovodstvu 2, ki ga je zasedla D.D., saj je bila ta pogodba (seveda tudi za določen čas) sklenjena že 28. 11. 2012. Dejansko je bilo v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na voljo le delovno mesto komercialista nabave (pogodba sklenjena 15. 3. 2013), vendar tudi za to delovno mesto, kot tudi vsa ostala, ni bila na voljo pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč le za določen čas.

Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavrniti tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje se je odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati odškodnino iz 1. odstavka 118. člena ZDR.

Tožena stranka izpodbija celotno sodbo, kar pomeni, da izpodbija tudi odločitev o sorazmernem delu regresa za letni dopust. Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče tožnici dosodilo bruto ali neto znesek. Tožena stranka je tožnici dolžna izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust, po tem, ko obračuna akontacijo dohodnine. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko je izrek v tem delu oblikovalo tako, da ga je mogoče razumeti, kot da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati bruto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 26. 4. 2013, kar pomeni, da je upravičena do 1/3 pripadajočega letnega dopusta in s tem tudi do 1/3 regresa za letni dopust. Tožena stranka niti v pritožbi ne uveljavlja, da bi tožnici del regresa za letni dopust za leto 2013 izplačala, zato je potrebno šteti, da tožnica iz tega naslova še ni prejela ničesar. Tožnica je tako upravičena do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust, vendar po obračunu in odvodu akontacije dohodnine, zato je v tem delu pritožba utemeljena le glede razlike med bruto in neto zneskom sorazmernega dela regresa za letni dopust. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da od sorazmernega dela pripadajočega regresa za letni dopust v znesku 261,22 EUR obračuna akontacijo dohodnine, tožnici pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti t.j. od 1. 7. 2013 dalje do plačila in da je zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, tj. zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 3. 2013 njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 6. 2. 2013 ter da se toženi stranki naloži, da tožnici od 26. 4. 2013 do prenehanja delovnega razmerja 6. 2. 2013 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračuna nadomestila plač, odvede vse predpisane davke in prispevke, neto zneske nadomestil pa tožnici nakaže z zakonski zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu ter zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 9.500,00 EUR.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe vpliva tudi na odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela le s sorazmerno neznatnim delom tožbenega zahtevka tj. le glede zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust. Upoštevajoč vrednost spora tožničin uspeh znaša le 4,05 %, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve takšnega deleža pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje znašajo 765,55 EUR, kar pomeni, da je tožnica glede na spremenjeni uspeh upravičena do povrnitve 4,05 % tega zneska, kar znaša 31,07 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je dosojene stroške znižalo na 31,07 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela skoraj v celoti, kljub temu pa ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, navedeno velja tudi za reparacijski del tožbenega zahtevka, katerega sestavni del je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust, ki ga tožnica ni prejela zaradi prenehanja delovnega razmerja. Za spore o prenehanju delovnega razmerja pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) izrecno določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanj v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega za tožnico ni možno trditi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.