Jedro

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik navedenih izvidov in mnenj v upravnem postopku ni predložil, zato jih tožena stranka ni mogla upoštevati. Tudi v upravnem sporu jih sodišče prve stopnje zato pravilno ni upoštevalo, saj navedena izvida in mnenji predstavljata tožbeni novoti (3. odstavek 14. člena ZUS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.11.2002. Z njo je tožena stranka ob reševanju tožnikove pritožbe in ob ponovni reviziji v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 700/97-11 z dne 24.2.1999, potrjene s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 246/99-3 z dne 13.3.2002, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote ... z dne 26.7.1996, in izrek navedene prvostopne odločbe spremenila tako, da ima tožnik "od 1.8.1997 dalje pravico do dodatka za posebno invalidnost v višini 19% odmerne osnove in znaša 23.593,45 SIT mesečno. Ta znesek dodatka za posebno invalidnost se v naprej usklajuje tako, kot se usklajujejo pokojnine. Že izplačani zneski dodatka za posebno invalidnost se poračunajo." V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 21. člen Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - ZVI) in na Pravilnik o ugotavljanju vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96 - Pravilnik). Navaja, da je bila ugotovitev komisije o vprašanju glede dodatka za posebno invalidnost v višini 19 % od odmerne osnove pravilna in utemeljena v izvidu in mnenju zdravniške komisije druge stopnje. Poudarja, da lahko v upravnem sporu odloča le na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, neodvisno od tega, ali so se naknadno po izdaji upravnega akta dejanske okoliščine spremenile. Tožnik tako v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati tistih dejstev, okoliščin in dokazov, ki jih organ ni ugotavljal oziroma ni presodil v upravnem postopku, ker takrat še niso obstajali (izvida dr. G.G., specialista ortopeda z dne 2.12.2002 in 29.7.2002).

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da izpodbijana sodba v odločilnem delu, ki se nanaša na ugotovitev obsega poškodb in telesnih okvar ni obrazložena. Sodišče se glede dejanskega stanja ne more sklicevati na ugotovitve, ki jih je sodišče sprejelo v drugem postopku. Tožnik ne sprejema izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje, saj je iz tožbi priloženih mnenj dr. G.G., specialista ortopeda, razvidno, da je tožnik v skladu s 17. členom Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti upravičen do dodatka v višini 35 % odmerne osnove. Tožnik v zvezi z mnenjema dr. G. navaja, da izvida ugotavljata tožnikove težave, ki so obstajale že v času, ko je upravni organ odločal o odmeri dodatka za posebno invalidnost, in ne predstavljata opisa novih poškodb. Zato je tožnik tudi predlagal, da se v postopku angažira sodni izvedenec, ki bo podal svoje mnenje. Mnenje komisije, ki deluje znotraj tožene stranke, za tožnika ni sprejemljivo. Ker ta dokaz ni bil izveden, je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom v obrazložitvi sodišča prve stopnje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku pravilno odločila na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje, št. 211 z dne 11.3.1997, ki sta ga tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje v celoti sprejela. Pritožbeni ugovor, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nista upoštevala izvida in mnenja izvedenca ortopeda dr. G. ni utemeljen. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik navedenih izvidov in mnenj v upravnem postopku ni predložil, zato jih tožena stranka ni mogla upoštevati. Tudi v upravnem sporu jih sodišče prve stopnje zato pravilno ni upoštevalo, saj navedena izvida in mnenji predstavljata tožbeni novoti (3. odstavek 14. člena ZUS).

V obravnavanem sporu o zakonitosti je sodišče prve stopnje sodilo na seji, čemur tožnik v pritožbi ni ugovarjal, niti ni v tožbi predlagal izvedbe glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je zato lahko pravilno odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). Pritožbena ugovora, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena in da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca zato nista utemeljena.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor glede napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je glede na 5. odstavek 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Ker je v obravnavanem primeru, kot že povedano, sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, navedeni ugovor presega obseg pritožbenih ugovorov, ki jih je dopustno uveljavljati v pritožbi v upravnem sporu, zato ga pritožbeno sodišče ni presojalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu s 73. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.