Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času, ko je sodišče prve stopnje vročalo tožbo toženi stranki veljala Odredba o posebnih ukrepih iz 83.člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID -19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in je objavljena v Uradnem listu RS št.165 z dne 13. 11. 2020. Po tej Odredbi (2. točka – Obseg poslovanja sodišč) v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, sodišča odločajo in vročajo pisanja, ne izvajajo pa narokov in ne opravljajo drugih procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo fizično prisotnost strank ali drugih udeležencev sodnega postopka in ne izvajajo uradnih ur. Procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke štejejo za nenujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju. Po 6.točki navedene odredbe je ta začela veljati 16. novembra 2020. Z Odredbo o spremembi in dopolnitvi Odredbe, objavljene 7. 1. 2021 v Uradnem listu RS št. 2 z dne 7. 1. 2021 pa je določeno, da se 6. točka odredbe z dne 13. 11. 2020 spremeni tako da glasi: ″Ta odredba začne veljati 16. 11. 2020 in velja do 31. 1. 2021″. Tako so s 1. 2. 2021 zopet pričeli teči procesni roki in ker je toženi stranki tožba vročena (vročilnica pri listni številki 6 spisa) 12. 1. 2021, je 30 dnevni rok za odgovor na tožbo pričel teči 1. 2. 2021 in se iztekel 2. 3. 2021 , to pa je zadnji dan, ko bi morala tožena stranka vložiti obrazložen odgovor na tožbo, da bi bil pravočasen (112. člen ZPP). Pritožba na trdi, da bi tožena stranka sploh vložila odgovor na tožbo, tako da je sodišče prve stopnje smelo 30. 3. 2021 izdati zamudno sodbo.

V primeru, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo ali ne odgovori obrazloženo, se šteje, da tožena stranka priznava tožbene trditve (sistem pozitivne - afirmativne litiskontestacije) in če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, mora izdati zamudno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 931,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo I Pg 546/2020 z dne 30. 3. 2021 izreklo: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 61.422,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 12. 2017 dalje do plačila, pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.973,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani zamudni sodbi obrazložilo, da je tožeča stranka zoper toženo stranko stranko s priporočeno pošto dne 18. 12. 2020 vložila tožbo zaradi plačila 61.422,00 EUR s pripadki. Toženi stranki je bila tožba s prilogami (A1-A9) ter pozivom toženi stranki na odgovor in opozorilom, da bo v primeru, če v 30-ih dneh od njene vročitve ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor ne bo obrazložen (prvi odstavek 278. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudno sodbo), vročena dne 12. 1. 2021. Tožena stranka (v roku 30 dni od njene vročitve) na tožbo ni odgovorila.

3. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v primeru, če tožena stranka v roku 30 dni od vročitve tožbe (prvi odstavek 277. člena ZPP) ne odgovori na tožbo ter ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu, zahtevku (prvi odstavek 318. člena ZPP).

4. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijane zamuden sodbe, je sodišče prve stopnje preverjalo, ali so izpolnjeni vsi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva, ki so navedena v tožbi, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

5. Tako je sodišče prve stopnje najprej preverjalo, ali je tožba sklepčna oziroma ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. V postopku izdaje zamudne sodbe (kontumacijskemu postopku) so pomembna samo dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi. Sodišče se ne spušča v ugotavljanje resničnosti v tožbi navedenih trditev, ker se šteje, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo vse dejanske navedbe tožeče stranke pripoznala.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožeča stranka navajala, da je lastnica nepremičnine katastrska občina ..., parcela 293/2. Navedena nepremičnina je bila vse do 20. 12. 2017 opredeljena kot stavbno zemljišče. Iz potrdila o namenski rabi št. 502-03/2019-4 z dne 14. 1. 2019 pa izhaja, da je osnovna namenska raba navedenega zemljišča kmetijsko zemljišče. Pojasnjuje, da je med navedenima dvema datumoma prišlo do spremembe namembnosti zemljišča v njeni lasti, o spremembi namembnosti njenega zemljišča pa tožeča stranka ni bila obveščena in k takšni spremembi tudi ni podala soglasja oziroma sklenila kakšnega pravnega posla, ki bi bil podlaga za tovrstno spremembo. Po pozivu tožeče stranke je tožena stranka dne 12. 7. 2019 tožeči stranki posredovala pojasnilo, v katerem navaja, da je bilo predmetno zemljišče na podlagi Prostorskih sestavin dolgoročnega plana (1986-2000) in srednjeročnega plana (1986-1990) tožene stranke v celoti stavbno zemljišče-mešano območje. Tožena stranka je nato vodila postopek priprave in sprejema Občinskega prostorskega načrta, ki ga je s sklepom dne 20. 12. 2017 potrdil občinski svet tožene stranke, predmetni odlok pa je v veljavo stopil dne 28. 1. 2018. Namenska raba zemljišča se je s sprejetjem Občinskega prostorskega načrta tako spremenila iz stavbnega v kmetijsko zemljišče. Tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi spremembe namembnosti zemljišča tožeči stranki nastala večja premoženjska škoda in sicer najmanj v višini razlike v vrednosti med stavbnim in kmetijskim zemljiščem. Natančnejši obseg škode pa je bil ugotovljen z letnim poročilom tožeče stranke za leto 2018 z dne 4. 6. 2019, v katerem je bila zaradi navedene spremembe namembnosti ugotovljena materialna škoda v višini 61.422,00 EUR. Tožeča stranka zato vtožuje odškodnino ter opozarja, da o spremembi namembnosti ni bila obveščena in v postopku ni mogla sodelovati.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem, ali so dejstva, ki so navedena v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, upoštevalo, da je potrebna samo skladnost med navedbami tožbe in priloženimi dokazili, ne pa tudi njihova resničnost. Sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da so vsa v tožbi zatrjevana dejstva skladna z dokazili, priloženimi listinami v prilogi A1 do A9. Poleg tega pa v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP in je zato izdalo to zamudno sodbo.

8. Zoper zamudno sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb ter zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje že prvega pogoja iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku ni obrazložilo oziroma sodba ne vsebuje razlage, na kakšni podlagi temelji zaključek, da je bila: ″tožba toženki pravilno vročena″. Zgolj pavšalno je zaključeno, da je bila tožba s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo vročena, dejstvo pa je, da obrazložitve, na kakšen dokaz je trditev oprta, ni.

10. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpolnjen tudi ″drugi″ pogoj za izdajo zamudne sodbe in sicer, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati. Tudi ta segment zahteve iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP ni obrazložen.

11. Kot navaja pritožba, iz izpodbijane zamudne sodbe izhaja, da mora sodišče presoditi ali je tožba sklepčna oziroma ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev navedenih v tožbi. Vse, kar pa je sodišče prve stopnje pri presoji tega pogoja naredilo je, da je dobesedno povzelo navedbe tožnice, obrazložitev vsebinske presoje navedb pa sodba ne vsebuje. Ne more biti dvoma, da je v odsotnosti obrazložitve izpolnjevanja pogojev za izdajo zamudne sodbe bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, hkrati pa tudi kršitev predvidena v 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitno je, da je sodba izdana v nasprotju z določbami, ki opredeljujejo dopustnost izdaje (zamudne) sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku.

12. Pritožba ugotavlja, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva, sodišče prve stopnje pa ji je z izpodbijano sodbo ugodilo, plačilo odškodnine v višini 61.422,00 EUR, ki naj bi bila posledica spremembe namembnosti zemljišča parcele št. 293/2 k.o. ... iz statusa stavbnega v kmetijsko (zemljišče). Tožeča stranka je trdila, da o spremembi namembnosti zemljišča ni bila obveščena in zato ni mogla sodelovati pri pripravi Občinskega prostorskega načrta oziroma nanj ni mogla podati svojih pripomb. Tožeča stranka kot kot nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi katerega naj bi tudi utrpela škodo navaja in poudarja, da je tožena stranka ni obvestila o spremembi Občinskega prostorskega načrta.

13. Pritožba poudarja, da je v postopku sprejemanja Občinskega prostorskega načrta materialno pravna zakonodaja ne zavezuje, da o tem obvešča vsakega od lastnikov posebej in neposredno. Ureditev po ZUrep-1 prvem odstavku 12. člena opredeljuje, da občina Občinski prostorski načrt javno objavi in razgrnjenemu gradivu omogoča dajanje predlogov in pripomb. Javnost se seznanja s krajem in časom javne razgrnitve, o načinu dajanja pripomb in rokov za posredovanje. V konkretnih okoliščinah je bila tovrstna procedura spoštovana v celoti in je zatrjevanje tožnice v tem segmentu kot nedopustnem ravnanju toženke povsem neutemeljeno. Tudi sprejetje Občinskega prostorskega načrta je (bilo) javno predstavljeno, dopustno je tudi (bilo) pravno sredstvo, vendar je očitno, da vsega predstavljenega in materialno pravno opredeljenega tožnica ni uporabila. Takšna predstavitev povsem jasno prikaže, da je tožničino opredeljevanje nedopustnosti ravnanja tožene stranke povsem neutemeljeno. Sodišče po uradni dolžnosti materialno pravo pozna in bi z analizo navedb ter materialno pravne ureditve moralo zaključiti, da je tožničino sklicevanje na nedopustnost ravnanja s spremembo namembnosti zemljišča neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo očitno spregledalo tudi, da tožnica ni obrazložila vzročne zveze med zatrjevanim (a neobstoječim) nedopustnim ravnanjem in zatrjevano (sicer neobstoječo) škodo, zato iz njenih navedb objektivno ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, vsaj v tem smislu, da bi bilo dopustno izdati zamudno sodbo po določbah 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Zatrjevanje, da naj bi zgolj sprememba OPPN povzročila škodo ni standard 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Škoda je dejanska okoliščina in za uspešnost sodne iztožitve odškodninskega zahtevka mora le-ta obstajati. V konkretnih okoliščinah (spisovni dokumentaciji) ni nikakršnih navedb kaj šele dokazov, ki bi prvostopenjskemu sodišču omogočal oceno o obstoju pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka pritožbeno poudarja, da teza o slabitvi premoženja tožeče stranke zaradi spremenjenega statusa zemljišča ni status oziroma standard škode in se zato na njeno višino ni utemeljeno sklicevati. V spisovno dokumentacijo vloženega poročila za letnik 2018 ni dopustno in utemeljeno šteti za verodostojni izkaz nastanka in višine škode. ″Letno poročilo″ je interni akt tožnice, tega dokumenta pa sodišče ne more utemeljeno šteti, upoštevati za izkaz kriterijev 3. in 4. točke 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Predstavitev pritožbe izkaže, da sodišče, tudi, če bi na relevanten način ocenilo pasivnost tožene stranke na sodni poziv k odgovoru na tožbo pri izdaji sodbe ni upoštevalo ureditve iz 3. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku.

14. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

15. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne ter potrdi izpodbijano zamudno sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

16. Odgovor na pritožbo meni, da je izdana zamudna sodba zakonita, saj je ustrezno obrazložena, poleg tega pa ni utemeljen niti en pritožbeni očitek tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo, da je bila tožba pravilno vročena , te ugotovitve pa pritožba niti ne izpodbija. Pritožba ne loči med razpolaganjem z zahtevkom ter sklepčnostjo. Predmetna tožba je zagotovo sklepčna, saj iz tožbenih trditev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nobenega dvoma ni o sklepčnosti te tožbe. Glede razpolaganja z zahtevkom pa tožena stranka še izpostavlja, da o razpolaganju z zahtevkom na plačilo odškodnine tudi ne more biti dvoma. Tožeča stranka s takšnim zahtevkom lahko razpolaga, se lahko takšnemu zahtevku tudi odpove, se poravna, kar vse pomeni, da z njim lahko razpolaga. Tudi tožena stranka ne pojasni v pritožbi zakaj meni, da gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka ne more razpolagati. Tožena stranka nato v nadaljevanju pritožbe pravzaprav odgovarja na tožbo, kar pomeni, da je glede na izdano zamudno sodbo, s temi aktivnostmi prepozna. Postopek sprejemanja občinskega prostorskega načrta je upravni postopek, ki je urejen v drugih predpisih. Tožena stranka izkorišča pritožbo za to, da s pritožbo podaja argumente, ki bi sodili v odgovor na tožbo. Ni dopustno pritožbeno razpredati o posameznih predpostavkah odškodninske odgovornosti, saj je zamudna sodba že izdana. V kolikor bi bila zamudna sodba izdana za zahtevek, s katerim tožeča stranka ne bi smela razpolagati, potem bi bila takšna sodba nezakonita. V konkretni zadevi pa tožeča stranka od tožene stranke vtožuje denarno odškodnino, pri čemer je navedla vse bistvene predpostavke. Opustitev tožene stranke, torej ta, da ni odgovorila na tožbo, ne more bremeniti niti tožeče stranke, niti sodišča prve stopnje. V tožbi je bilo zajeto vse, kar je potrebno, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre za utemeljen tožbeni zahtevek. Tudi sodna praksa je jasna in enotna, ki določa, da se lastnikom ob spremembi namembnosti zemljišča, ob izpolnjenih pogojih, izplača odškodnina za nastalo škodo, ki je posledica spremembe namembnosti zemljišča. To je tudi življenjsko sprejemljivo in pravno logično, saj na podlagi navedene spremembe, zemljišče ne more več dosegati take vrednosti na trgu, kot jo dosegajo stavbna zemljišča. V konkretni zadevi je šlo ravno za primer, ko se je namenska raba stavbnega zemljišča spremenila v namensko rabo kmetijskega zemljišča. Glede na vse navedeno je tožeči stranki zato nastala škoda, ki jo v tej pravdi vtožuje od tožene stranke in je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku.

17. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

18. Pritožba ni utemeljena.

19. Če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki tožba v odgovor bila pravilno vročena;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošna znana.

20. Pritožba pogoje za izdajo zamudne sodbe navaja, njeno stališče, da v konkretni zadevi pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni, pa je zmotno in neutemeljeno.

21. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov v zvezi s tem, da je tožba bila toženi stranki pravilno vročena in da v roku 30 dni tožena stranka na tožbo ni odgovorila in da nima razlogov niti glede izpolnjevanja ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe ter da je tako sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v nasprotju z določbo 318. člena ZPP izdalo izpodbijano zamudno sodbo, je neutemeljen.

22. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je toženi stranki tožba bila vročena 12. 1. 2021 in da tožena stranka na tožbo ni obrazloženo odgovorila v roku 30 dni, da bi se tako izognila izdaji zamudne sodbe. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo 30. marca 2021, pritožba pa ne navaja nobenega razloga, da je izdaja sodbe bila neutemeljena iz razloga, ker toženi stranki tožba sploh ni bila vročena ali pa ji je bila nepravilno vročena. Iz navedb sodišč prve stopnje je vsekakor mogoče povzeti, da je od vročitve tožbe 12. 1. 2021 do izdaje sodbe 30.marca 2021 poteklo več kot 30 dni, pritožba pa ne trdi, da bi v tem obdobju vložila obrazložen odgovor na tožbo in tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje zadosti obrazložilo, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila niti v 30 dneh niti da bi odgovorila do izdaje zamudne sodbe.

23. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v času, ko je sodišče prve stopnje vročalo tožbo toženi stranki veljala Odredba o posebnih ukrepih iz 83.člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID -19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in je objavljena v Uradnem listu RS št.165 z dne 13. 11. 2020. Po tej Odredbi (2. točka – Obseg poslovanja sodišč) v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, sodišča odločajo in vročajo pisanja, ne izvajajo pa narokov in ne opravljajo drugih procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo fizično prisotnost strank ali drugih udeležencev sodnega postopka in ne izvajajo uradnih ur. Procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke štejejo za nenujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju. Po 6.točki navedene odredbe je ta začela veljati 16. novembra 2020. Z Odredbo o spremembi in dopolnitvi Odredbe, objavljene 7. 1. 2021 v Uradnem listu RS št. 2 z dne 7. 1. 2021 pa je določeno, da se 6. točka odredbe z dne 13. 11. 2020 spremeni tako da glasi: ″Ta odredba začne veljati 16. 11. 2020 in velja do 31. 1. 2021″. Tako so s 1. 2. 2021 zopet pričeli teči procesni roki in ker je toženi stranki tožba vročena (vročilnica pri listni številki 6 spisa) 12. 1. 2021, je 30 dnevni rok za odgovor na tožbo pričel teči 1. 2. 2021 in se iztekel 2. 3. 2021 , to pa je zadnji dan, ko bi morala tožena stranka vložiti obrazložen odgovor na tožbo, da bi bil pravočasen (112. člen ZPP). Pritožba na trdi, da bi tožena stranka sploh vložila odgovor na tožbo, tako da je sodišče prve stopnje smelo 30. 3. 2021 izdati zamudno sodbo.

24. Sodišče prve stopnje je zadosti obrazložilo tudi pogoj iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, da tožeča stranka ne vtožuje tožbenega zahtevka, ki bi nasprotoval prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (3. točka tretjega odstavka 3. člena ZPP), ker takšna obrazložitev nedvomno zadošča, pritožba pa ne trdi, da bi bilo drugače in ne trdi, da bi tožbeni zahtevek nasprotoval prisilnim predpisom in morali.

25. Pritožbeni očitek, da ni obrazložena 3. točka pogojev za izdajo zamudne sodbe, to je da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da ne zadošča zgolj povzemanje trditev iz tožbe, je tudi zmoten, saj je le s povzemanjem dejstev mogoče razložiti, na katerih dejstvih temelji tožbeni zahtevek in s tem pojasniti, da je tožba sklepčna.

26. Tožeča stranka vtožuje odškodnino za škodo, ki ji jo je tožena stranka povzročila s tem, ko je ni izrecno obvestila, da bo spremenila namembnost njenega zemljišča na parceli št. 293/2 k.o. ... iz stavbnega zemljišča v kmetijsko zemljišče in da za takšno spremembo tožena stranki ni zahtevala njenega soglasja, s tem pa ji je nastala škoda v vtoževani višini 61.422,00 EUR za kolikor je morala izvesti slabitve zemljišča (znižati vrednost nepremičnine) kot izhaja iz Letnega poročila tožeče stranke za leto 2018. 27. Tožbene navedbe je sodišče povzelo in ugotovilo da navedbe v tožbi niso v nasprotju z dokazi ki jih je predložila tožeča stranka (4. točka pogojev iz prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe) ter presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje res ni posebej obrazložilo vsakega elementa odškodninske odgovornosti: obstoj protipravnega ravnanja, škoda in vzročna zveza, vendar je prav s povzemanjem navedb iz tožbe to naredilo, ker je protipravno ravnanje tožene stranke v tem, ker o sprejemanju sprememb občinskega prostorskega načrta , s katerim je nameravala spremeniti namembnost zemljišča in ga tudi je, ni obvestila tožene stranke in ne pridobila njenega soglasja zato je tožeči stranki zaradi zmanjšane vrednosti zemljišča, to je v višini 61.422,00 EUR nastala škoda in je med opustitvijo in škodo vzročna zveza. Tožbeni zahtevek po 131. členu Obligacijskega zakonika je utemeljen in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko mu je ugodilo.

28. Pritožbene navedbe o tem, kako se sprejemajo občinski prostorski plani in kako je tožena stranka ravnala v konkretni zadevi, pa so ne le pritožbena novota, saj bi te navedbe morala tožena stranka podati v izostalem odgovoru na tožbo in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP), temveč so tudi nedovoljene, saj z njimi pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v primeru zamudne sodbe ni dovoljen pritožbeni razlog. V primeru, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo ali ne odgovori obrazloženo, se šteje, da tožena stranka priznava tožbene trditve (sistem pozitivne - afirmativne litiskontestacije) in če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, mora izdati zamudno sodbo.

29. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

30. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

31. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

32. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 931,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

33. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 1250 točk, po 11. členu OT 22,5 točk za materialne stroške, kar skupaj zanaša 1272,50 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 763,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 931,47 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.