Jedro

Domet zadnjega dela 10. točke 48.a čl. ZLPP je le v obsegu lastninskih preoblikovanj s podobnim efektom, kot je bistven za prve tri dejanske stanove iz 10.točke 48.a čl. ZLPP - namreč različno in nerealno ovrednotenje družbenega in zasebnega. Sodišče druge stopnje ne more samo korigirati vrednosti spora. To lahko po 3.odst. 40.čl. ZPP/77 stori le prvostopno sodišče v začetnih fazah postopka.

Izrek

: 1. Pritožba tožeče stranke zoper 1.točko in tisti del 2.točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na 1., 2. in 7.točko odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, štev. ... z dne ..., se zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke zoper del 2.točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na 4., 6. in 8.točko odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, štev. ... z dne ..., se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu spremeni tako, da se 4., 6. in 8.točka odločbe razveljavijo.

3. Pritožba tožene stranke zoper tisti del 3.točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na 3.točko odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, štev. ... z dne ..., se zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožbi tožene stranke zoper del 3.točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na 5.točko odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, štev. ... z dne ..., se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

5. Pritožbi tožeče stranke zoper 4.točko se ugodi in se izpodbijana sodba v tem obsegu spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

6. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki 130.007,50 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1.točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, štev. ... z dne ... (v nadaljevanju o njej kot o "odločbi"). Z 2.točko izreka je bil zavrnjen zahtevek na razveljavitev te odločbe glede njene 1., 2., 4., 6., 7. in 8.točke. V tistem delu, ki se nanaša na 3. in 5.točko odločbe pa je prvostopno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in odločbo v tem obsegu razveljavilo (3.točka izreka sodbe). S 4.točko izreka je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki povrnitev 220.248,00 SIT stroškov postopka.

Zoper 1., 2. in 4.točko izreka se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Tožeča stranka povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

Zoper 3.točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se tudi tožbeni zahtevek glede 3. in 5.točke odločbe zavrne, podrejeno pa, da naj se po njej izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tudi pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni vložila.

Pritožba tožeče stranke zoper 1.točko izreka sodbe ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je upravni akt, izdan v upravnem postopku, katerega zakonitost se po izrecni določbi 5.odst. 48.b čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetih (v nadaljevanju "ZLPP") preizkuša v pravdnem postopku. Takšna oblika sodnega varstva - preizkus dokončnih upravnih aktov - v določeni meri odstopa od siceršnje narave razmerij, o katerih se odloča v pravdnem postopku. Določilo 5.odst. 48.b čl. ZLPP ne opredeljuje vsebine pravnega varstva, ki ga prizadeti lahko uveljavlja. Zato tudi ne predvideva, da naj bi pravdno sodišče odločbo upravnega organa razglasilo za nično. Do ničnostnega zahtevka pa ni mogoče priti niti na podlagi sankcij, ki so značilne za pogodbena oz. druga civilnopravna razmerja. Pravna narava in predpostavke za tovrstne (tudi ničnostne) sankcije od obravnavanega preizkusa upravne odločbe odstopajo v tolikšni meri, da kakršnakoli analogija ni na mestu.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe zavrnilo, je torej pravilna. Presojanje utemeljenosti ničnostega zahtevka glede na kriterije iz 3.odst. 267.čl. ZUSP (vprašanje, ali je odločbo mogoče izvršiti), je bilo sicer odveč.

Tudi če bi bila predpostavka iz 3.odst. 267.čl. ZUSP izpolnjena, namreč zahtevka na razglasitev ničnosti odločbe v pravdnem postopku ne bi bilo mogoče uveljaviti. Glede na vse to pritožbeni razlogi tožeče stranke v zvezi s 1.točko sodbe niso podani. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu po 368.čl. ZPP/77 zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi. Vse, kar tožeča stranka navaja v zvezi s 1.točko izreka sodbe, so sicer razlogi, ki se bodo presojali v okviru odločanja o tožbenem zahtevku na razveljavitev odločbe.

Pritožba tožeče stranke zoper tisti del 2.točke izreka sodbe, ki se nanaša na 1., 2. in 7.točko odločbe, ni utemeljena.

Odločba tožene stranke se sicer res glasi, da mora tožeča stranka "uskladiti lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja". Vendar pa je iz odločbe razvidno, da se nanaša zgolj na zadnji del - torej na knjiženja. Glede na takšno naravo odrejenih ukrepov, sodišče druge stopnje kakšnih problemov v zvezi z njihovo izvršljivostjo ne vidi. V posledici sporne odločbe se ne spreminja vsebina kakršnegakoli pravnega posla s tretjimi osebami. To velja tudi v tistih primerih, ko odločba (posledično) spreminja razmerja v kapitalu tožeče stranke.

Med ukrepi, za katere je revizijski organ pooblaščen po 48.c. čl. ZLPP so pravzaprav redki takšni, da tovrstnega učinka v kapitalski strukturi ne bi imeli. Določbo 48.c čl. ZLPP je Ustavno sodišče RS že presojalo. Če bi v njej predvideni ukrepi imeli takšen učinek na razmerja s tretjimi osebami, kot ga poskuša v pritožbi prikazati tožeča stranka, potem določba ustavne presoje ne bi prestala. Trditve o poseganju odločbe v razmerja s tretjimi osebami na način, ki ne bi bil skladen z 48.c. čl. ZLPP, pritožbeno sodišče torej ne sprejema.

Isto velja za sklicevanje tožeče stranke na soglasje Agencije RS za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in prenove podjetij, št. ... z dne .... Ovira za postopek revizije po ZLPP in njene posledice ni niti soglasje za lastninsko preoblikovanje, izdano s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr.št. III Ips 128/98 z dne 8.12.1999).

Zato tudi uveljavljana odločba z dne 26.5.1992 takšnega učinka nima - pa čeprav morda res govori tudi o lastniških deležih pri tožniku v odstotkih.

Določbe 48.a čl. ZLPP vsebujejo dejanske situacije, v katerih se domneva, da je družbena lastnina oškodovana. Gre za domneve, ki ne pomenijo retroaktivne ureditve dopustnosti določenih poslovnih praks (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-133/93). Kdor želi izpodbijati odločbo iz 48.c čl. ZLPP ima zato na voljo pravzaprav tri možnosti. Lahko najprej dokazuje, da tisto, kar je ugotovil revizijski organ, v dejanskem pogledu ne ustreza opredelitvi iz konkretne točke 48.a čl. ZLPP. Dokazovati je nadalje mogoče, da je (v dejanskem pogledu sicer pravilno ugotovljeno) dejanje takšno, da z njim družbena lastnina ni bila okrnjena. In končno, uveljavljati je mogoče, da odrejeni ukrep ni predviden v 48.c čl. ZLPP ali da nima takšnega učinka, ki bi okrnitev saniral. V zvezi s 1.točko odločbe tožeča stranka ne zanika, da je razdeljevala dobiček iz leta 1991 brez predhodnega oblikovanja poslovnega sklada v višini 6% povprečne vrednosti družbenega kapitala. Tudi ugotovitev tožene stranke (ki jo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje), da je ta odstotek pri tožeči stranki znašal 15.890.914,93 SIT, s pritožbo ni izpodbijana. Tožeča stranka v postopku ni navedla ničesar, kar bi kazalo na to, da prekomerno razdeljevanje dobička družbene lastnine ni okrnilo. Isto velja za morebitno uveljavljanje, da naloženi ukrep oškodovanja ne sanira.

Pritožbene trditve, da naj bi bilo v spornem obdobju dopustno razdeljevati celotni dobiček, so ob takšnem stanju irelevantne.

Predmet postopka je namreč izpodbijanje domneve iz 2.alinee 4.odst. 48.a čl. ZLPP in ne morebitna dopustnost tistega, kar se glede na ZLPP domneva.

Pri svojih izvajanjih v zvezi z 2.točko odločbe tožeča stranka trdi, da je tožena stranka v odločbi upoštevala razliko med po tožeči stranki priznanimi obrestmi na obveznice in obrestno stopnjo R + 8%.

Izpodbija se torej dejansko stanje, ki odločbi tožene stranke ne ustreza. Tožena stranka namreč v njej ni izhajala iz razlike nad R + 8%, temveč iz razlike nad obrestno mero LB d.d. za naložbe v tekoče poslovanje. O tej obrestni stopnji in o njeni morebitni neskladnosti z obrestno mero, kot jo omenja 9.točka 48.a čl. ZLPP, tožnik ni podal nobenih upoštevnih navedb. Da naj bi bilo upoštevano dejansko stanje, ki ne ustreza 9.točki 48.a čl. ZLPP, zato tožeča stranka ni dokazala.

Glede 7.točke odločbe pa tožeča stranka v pritožbi ne navaja ničesar.

Zato se je drugostopno sodišče pri preizkusu tega dela sodbe omejilo na razloge iz 2.odst. 365.čl. ZPP/77 in napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni našlo. V tistem delu izpodbijane sodbe, ki zadeva 1., 2. in 7.točko odločbe, pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena in je bilo zato treba sodbo v tem obsegu po 368.čl. ZPP/77 potrditi.

Pritožba tožeče stranke zoper tisti del 2.točke izreka sodbe, ki se nanaša na 4., 6. in 8.točko odločbe, je utemeljena.

Ukrep tožene stranke iz 4.točke odločbe temelji na dejanskem stanju, da je tožeča stranka svojim delavcem priznala obresti za čas zamika z izplačilom plač in nato tako nastale obveznosti knjižila kot delniški kapital. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da naj kreditni odnos med pravno osebo in delavci ne bi nastal. Pri tem pa tožena stranka v odločbi ne opredeli, katero izmed dejanskih stanj iz 48.a čl. ZLPP je s tem v zvezi ugotovila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dejansko stanje, ki ne ustreza nobeni izmed točk 48.a čl. ZLPP. Še najbližje bi bilo dejanski situaciji izplačevanje obresti na obveznice iz 9.točke 48.a čl. ZLPP. Vendar pa tudi ta dejanski stan izhaja iz predpostavke, da so se obračunavale obresti, višje od tistih za bančne kredite. Dejanskega stana, po katerem bi se domnevalo oškodovanje družbene lastnine že takrat, ko pravna oseba za zamudo z izplačilom svojih obveznosti priznava kakršnekoli obresti (torej ne zgolj nesorazmerno visoke), 48.a čl. ZLPP ne vsebuje.

Stališče tožene stranke, da naj kreditni odnos ne bi nastal, ni prepričljivo. Obveznost plačila obresti zaradi zamude s plačilom zapadlih obveznosti predvideva že splošna določba 277.čl. ZOR.

Ob ugotovitvi, da je terjatev delavcev napram tožeči stranki iz naslova obresti na izplačilo plač z zamikom veljavno nastala, je treba presoditi še nadaljnjo usodo teh obveznosti, namreč njihovo knjiženje kot delniški kapital. Tudi ta del dejanskega delovanja tožeče stranke, ki v bistvu pomeni konverzijo terjatev napram pravni osebi v lastniške deleže na njej, v 48.a čl. ZLPP ni omenjen. Še najbolj se tej situaciji približa tretji del 10.točke 48.a čl. ZLPP, ki govori o dokapitalizaciji podjetja, vendar oškodovanje domneva le takrat, ko ob dokapitalizaciji ni bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala. Gre torej za situacije, ko so bile upoštevane vrednosti družbenega in z dokapitalizacijo v podjetje "prihajajočega" kapitala nerealne. Tožena stranka v zvezi z upoštevanjem delavskih terjatev kot dokapitalizacijskih vložkov ne trdi, da bi bile upoštevane previsoko ali da bi bil obstoječi kapital upoštevan prenizko (morda nerevalorizirano).

Zakonodajalčeva uvrstitev zadnjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP v to točko po oceni pritožbenega sodišča daje pomembno osnovo za interpretacijo te (zelo nenatančne) formulacije. Zakonski tekst "in v drugih primerih zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem" bi lahko pomenil, da se oškodovanje domneva vedno, ko se je pravna oseba (kakorkoli) lastninsko preoblikovala. Dejanski stan, v katerem se oškodovanje družbenega kapitala domeneva, namreč ne more biti njegovo "zmanjšanje". Slednje ni predpostavka za domnevo iz 48.a čl. ZLPP, pač pa tisto, na kar se domneva. Ostane tako le še "lastninsko preoblikovanje". Če bi bilo za obstoj domeneve iz zadnjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP zadosti že to - namreč kakršnokoli lastninsko preoblikovanje - potem bi bil precejšen del preostale vsebine 48.a čl. ZLPP odveč oz. bi bil v (tako interpretiranem) zadnjem delu 10.točke 48.a čl. ZLPP velik del preostale zakonske določbe vsebovan in torej podvojen. Zadnji del 10.točke 48.a čl. ZLPP je treba zato razlagati sistemsko. Uvrščen je v isto točko 48.a čl. ZLPP skupaj s tremi natančneje določenimi dejanskimi stani, katerih bistvo je različno ali izostalo "ponderiranje" družbenega in zasebnega. Domet zadnjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP je zato le v obsegu lastninskih preoblikovanj s podobnim efektom, kot je bistven za prve tri dejanske stanove iz 10.točke 48.a čl. ZLPP - namreč različno in nerealno ovrednotenje družbenega in zasebnega.

Da domneva iz zadnjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP ne obsega vseh in vsakršnih lastninskih preoblikovanj, sledi tudi iz 1.odst. 45.čl. ZLPP. Glede na to določbo je bilo treba preoblikovanje na podlagi Zakona o družbenem kapitalu (Ur.list SFRJ št. 84/89 - v nadaljevanju "ZDK") korigirati le glede popustov, načina izvedenih vplačil ter sorazmernosti upravljalskih pravic. Preoblikovanje na podlagi ZDK brez omenjenega torej tudi glede na ZLPP v osnovi ni šteto kot sporno. Tožena stranka v zvezi s konverzijo delavskih terjatev v lastniške deleže ne ugotavlja dejanskega stanja, ki bi sodilo v tako interpretirani zadnji del 10.točke 48.a čl. ZLPP. Ker torej dejanskego stanje, na podlagi katerega je bila izdana 4.točka odločbe, v 48.a čl. ZLPP ni, tudi odločba po 48.c čl. ZLPP v tem delu ne bi smela biti izdana.

Zgoraj opredljeni okvir zadnjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP narekuje ugoditev tožnikovi pritožbi tudi v zvezi s 6.točko odločbe. Tudi knjiženje obveznosti do delavcev v dobro delniške glavnice - torej neka oblika konverzije terjatev v deleže - bi pomenilo oškodovanje po 10.točki 48.a čl. ZLPP le v primeru, da bi se vrednost novega in predhodno obstoječega kapitala vrednostno ocenila nerealno. Tožena stranka ob reviziji česa takšnega ni ugotovila. Če pa nesorazmerja ni, tudi domneve o oškodovanju iz 10.točke 48.a čl. ZLPP ni in v posledici odločba iz 48.c čl. ZLPP ne bi smela biti izdana. Ker je tožena stranka na enak način preširoko tolmačila 10.točko 48.a čl. ZLPP tudi pri ukrepu iz 8.točke odločbe, velja vse obrazloženo tudi za to točko.

Za zaključek, po katerem je bila odločba tožene stranke v 4., 6. in 8.točki izdana nezakonito, obstajajo še dodatni razlogi. Poglavitni argument tožene stranke, zaradi katerega naj bi bilo konvertiranje terjatev v deleže nepravilno, je v tem, da tožeča stranka ni imela izdanih delnic. V tem bi se sicer morda dalo najti nasprotovanje računovodskim predpisom o verodostojnih listinah, ki so lahko podlaga za določene vknjižbe. Vendar pa iz te okoliščine povezava s posledico, ki naj bi bila oškodovanje družbenega kapitala, ne izhaja.

Ne glede na podlage za vknjižbo je tožeča stranka lahko veljavno opravila preoblikovanje po principih, ki jih je določil ZDK. Ker je bil po zadnjem odst. 1.a čl. ZDK ob izdaji internih delnic lahko razen sklepa o organiziranju podjetja kot delniške družbe izdan tudi sklep o organiziranosti kot družbe z omejeno odgovornostjo, se je preoblikovanje po ZDK očitno lahko opravilo tudi pri podjetjih, ki niso niti bile in niti postale delniške družbe. Ali je podjetje izdalo delnice ali ne, je bilo torej za preoblikovanje po ZDK irelevantno. Če so se po tem predpisu lahko preoblikovala tudi podjetja, ki (kot d.o.o) kapitala niso imela razdeljenega na delnice, potem izdaja slednjih ni pogoj za veljavnost preoblikovanja. Enak zaključek sledi tudi iz 1.k čl. ZDK.

Glede na poglavitni (in edini) argument tožene stranke v zvezi 6. in 8.točko odločbe, namreč neizdajo delnic, pri prehodu terjatev v kapital v primeru izdanih delnic problemov ne bi bilo. V tem primeru bi očitno šlo za postopek po ZDK, ki tudi glede na 1.odst. 45.čl. ZLPP ni sporen - če seveda v njem ni elementov iz 10.točke 48.a čl. ZLPP. Med formalno pomanjkljivim in perfektnim postopkom po ZDK pa v pogledu posledičnega oškodovanja družbenega kapitala razlik ni. Glede na vse to pa v zvezi z dejanskimi stani, ki so podlaga 4., 6. in 8.točko odločbe, ne more biti podan niti tisti pogoj iz 10.točke 48.a čl. ZLPP, ki je opredeljen kot (nedopustno) zmanjšanje družbenega kapitala. Iz vseh teh razlogov je bilo treba utemeljeni pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo glede 4., 6. in 8. točke odločbe po 4.točki 373.čl. ZPP/77 spremeniti tako, da se odločba tožene stranke v tem obsegu razveljavi.

Pritožba tožene stranke zoper tisti del 3.točke izreka sodbe, ki se nanaša na 3.točko odločbe, ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga prikazuje tožena stranka kot podlago ukrepu iz 3.točke odločbe, bi v 10.točko 48.a čl. ZLPP lahko sodilo. Tožena stranka namreč trdi, da ob dokapitalizaciji dne 10.3.1992 ni bila upoštevana revalorizacija trajnega (do takrat še v celoti družbenega) kapitala. Stališče tožeče stranke, da so bile zaradi cenitvene vrednosti kot osnove za dokapitalizacijo upoštevane realne vrednosti vseh oblik kapitala, je mogoče razumeti na dva načina. Tožeča stranka bodisi izpodbija obstoj takšnega dejanskega stanja, kot je opredeljeno v tretji situaciji iz 10.točke 48.a čl. ZLPP. Družbeni kapital naj sicer ne bi bil revaloriziran v smislu zvišanja relevantnih računovodskih postavk iz predhodnih let, vendar naj bi se njegova vrednost postavila na realno stanje s cenitvijo podjetja.

Drugo možno razumevanje tožnikovih trditev pa je v tem, da naj bi bil dejanski stan iz tretjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP sicer podan, vendar pa ocenitev vrednosti podjetja na nek trenutek daje isti rezultat kot revalorizacija postavk iz preteklosti za čas do tega trenutka.

Druga pot izhaja iz ozkega tolmačenja izraza "upoštevana revalorizirana vrednost", ki bi obsegal le računovodsko operacijo revaloriziranja postavk. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka tega glede svojega kapitala za čas do 10.3.1992 ni opravila. Vendar pa je po oceni sodišča druge stopnje njena izvajanja mogoče sprejeti kot dokaz, da ta opustitev ni rezultirala v oškodovanju družbenega kapitala. Ob dokapitalizaciji dne 10.3.1992 je namreč kot osnova za določitev višine tožničinega kapitala služila cenitev podjetja, izražena v ECU. Šlo je torej za postavko, ki je odražala realno vrednost. Prav tako pa so realno vrednost vloženega pomenili tudi vložki iz naslova konvertiranih denarnih zneskov terjatev iz raznih naslovov, ki so rezultirali kot zasebni kapital. Diskrepance med upoštevanimi vrednostmi družbenega in zasebnega kapitala, ki je mogoča le kot nerealno ovrednotenje enega ali drugega, zato v obravnavani situaciji ni. Ob takšnem razumevanju zadeve tožeča stranka sicer ni negirala obstoja dejanskega stanja iz tretjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP, je pa dokazala, da njeno ravnanaje ni okrnilo družbenega kapitala.

Takšen zaključek velja tudi ob dejstvu, da je bila cenitev podjetja opravljena na dan 30.9.1991, dokapitalizacija pa šele 10.3.1992. Eden izmed učinkov revalorizacije je ohranjanje realne vrednosti kapitala.

Vezava cenitvene vrednosti na konvertibilno valuto pa ima enake učinke. Glede na to tudi v času med cenitvijo in dokapitalizacijo diskrepanca med vrednostmi družbenega in zasebnega ni mogla nastajati. Tožena stranka v postopku ni navedla nobenih trditev o tem, da bi cenitev podjetja, vezana na konvertibilno valuto, dajala kakšne vrednostno drugačne rezultate od revalorizacije - kot druge poti do realnih vrednosti. Tožena stranka izhaja pač iz stališča, da je edina pot do realnosti računovodska revalorizacija. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Če učinke, ki jih želi preprečiti 10.točka 48.a čl. ZLPP, prepreči kakšna tretja pot, je rezultat isti - namreč negacija oškodovanja družbenega kapitala zaradi njegovega prenizkega ovrednotenja.

Do istega rezultata, torej do neutemeljenosti odločbe tožene stranke, vodi tudi prva izmed zgoraj opredeljenih interpretacij stališč tožeče stranke. Če se že sam izraz "revalorizirana vrednost družbenega kapitala" razume kot realno ovrednotenje te vrste kapitala (ob realnem ovrednotenju tudi zasebnega), potem v obravnavanem primeru dejanski stan iz tretjega dela 10.točke 48.a čl. ZLPP sploh ni podan.

Realna vrednost družbenega kapitala je bila na podlagi cenitve podjetja pač upoštevana. Ob razumevanju pojma "revalorizacija" kot ene izmed poti do realne vrednosti kapitala pa drži tudi ugotovitev, ki jo je na podlagi izvedeniškega mnenja sprejelo prvostopno sodišče, namreč da bi ukrep tožene stranke iz 3.točke odločbe pomenil podvajanje poti do realne vrednosti družbenega kapitala. Glede na vse obrazloženo je glede tistega dela izpodbijane sodbe, ki zadeva 3.točko odločbe, pritožba tožene stranke neutemeljena in je bilo zato treba sodbo v tem obsegu po 368.čl. ZPP/77 potrditi.

Pritožba tožene stranke zoper tisti del 3.točke izreka sodbe, ki se nanaša na 5.točko odločbe, je utemeljena.

Predmetni pravdni postopek je preverjanje zakonitosti odločbe, ki zadeva stanje na dan 1.1.1993. Zato drži stališče tožene stranke, da je morebitna kasnejša prostovoljna korekcija bilance v isti smeri, kot jo odreja odločba, za usodo in zakonitost odločbe irelevantna.

Razen trditve, da je sporne odpise terjatev korigirala sama, pa tožeča stranka v zvezi s 5.točko odločbe ni trdila ničesar.

Utemeljeni pritožbi tožene stranke je bilo zato treba delno ugoditi in izpodbijano sodbo glede 5.točke odločbe po 4.točki 373.čl. ZPP/77 spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo, nato pa tudi v pritožbi, zatrjevala prenizko tožnikovo navedbo vrednosti spora. Namesto 3.000.000,00 SIT bi bila pravilna vrednost spora seštevek ugotovljenih oškodovanj, ki je 214.041.201,10 SIT. Sodišče druge stopnje s tem sicer soglaša. Vendar pa tožena stranka - ki se na relativno kršitev določbe 3.odst. 40.čl. ZPP/77 sklicuje edina - pravnega interesa za njeno uveljavljanje nima. Tudi tožnikova navedba vrednosti spora je takšna, da v zvezi s stvarno pristojnostjo, sestavo sodišča in pravico do revizije ne bi prišlo do sprememb. V pogledu stroškovnih posledic drugačne vrednosti spora pa je treba ugotoviti, da je (če se presoja zneske oškodovanj) uspeh tožene stranke v sporu nižji od tožnikovega. Višja vrednost spora torej toženi stranki v pogledu odmere stroškov ne bi prinesla nobenih koristi.

Sodišče druge stopnje nadalje ne more samo korigirati vrednosti spora. To lahko po 3.odst. 40.čl. ZPP/77 stori le prvostopno sodišče v začetnih fazah postopka. Zato je bilo o stroških postopka, o katerih je drugostopno sodišče po 2.odst. 166.čl. ZPP/77 odločilo v celoti, treba odločati glede na vrednost spora 3.000.000,00 SIT. Vsaj do te vrednosti sta v sporu uspeli obe stranki. Obema bi zato šli utemeljeni stroški zastopanja po odvetniku od iste osnove. Ker je tožena stranka opravila nekoliko več potrebnih procesnih opravil, tožeča stranka pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov sodnih taks, se stroški obeh izravnajo. Zato odločitev pritožbenega sodišča o stroških prvostopnega postopka temelji na prvem delu 2.odst. 154.čl. ZPP/77. Stroške pritožbenega postopka je priglasila le tožena stranka. Glede na njen uspeh s pritožbo ter odgovorom na pritožbo tožnika, upoštevaje vrednost spora 3.000.000,00 SIT, sledi odločitev iz 6.točke sodbe sodišča druge stopnje.