Jedro

Tožnik v upravnem postopku ni izkazal, da ob upoštevanju specifičnih okoliščin tožnika Alžirija ni zanj varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Zgolj pavšalna navedba o prisotnosti teroristov, ko se je šolal, in da zato konkretna država ni varna izvorna država za prosilca, kar se je zgodilo v konkretni zadevi, ne more vplivati na drugačno presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

Šele na osebnem razgovoru dne 23. 1. 2018 je tožnik na vprašanje, ali boste počakali na odločitev organa v Sloveniji, dejal: »Trenutno sem bolan, imam tuberkulozo, zato ne vem, ali bom ostal, ali ne.« To kaže na to, da tožnik ne smatra, da bi glede na njegovo zdravstveno stanje imel edino možnost zdravljenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) na vlogo prosilca, ki ga v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zastopajo sodelavci A., odločila, da se druga prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je B.B., roj. ... 1983, Ljudska demokratična republika Alžirija, zavrne kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel 10. 9. 2017 z vlakom, ki je iz Trsta pripeljal v Ljubljano. Nato je postopal v okolici železniške postaje in 13. 9. 2017 prišel na Policijsko postajo Ljubljana Center, kjer je izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je 15. 9. 2017 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito Ob podaji prve prošnje se je prosilec predstavil kot C.C. in glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito oziroma, zaradi katerih je zapustil Alžirijo navedel, da je odšel zaradi družinskih težav. Sprl se je s sestrami in bratom, zato ker se je želel poročiti in pripeljati ženo domov, s čimer se vsi ostali v družini niso strinjali. Pristojni organ je postopek v zvezi s prosilčevo prvo prošnjo s sklepom z dne 25. 10. 2017 ustavil. Iz uradne evidence pristojnega organa je namreč bilo razvidno, da je prosilec dne 27. 9. 2017 samovoljno zapustil azilni dom, omenjeni sklep je bil pooblaščencem prosilca vročen dne 2. 11. 2017 in je postal pravnomočen dne 11. 11. 2017. 3. Prosilec je bil 16. 1. 2018 v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 iz Republike Avstrije vrnjen v Republiko Slovenijo. Prosilec je pri pristojnem organu dne 17. 1. 2018 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti.

4. Ob podaji druge prošnje se je prosilec predstavil s podatki B.B., v zvezi z razlogi, zaradi katerih je odšel iz izvorne države, pa je v 32. točki druge prošnje, navedel, da je iz Alžirije odšel, saj so tam nemogoči življenjski pogoji, v teh pogojih si nikakor ni uspel ustvariti normalnega življenja, ni uspel dobiti službe, s katero bi lahko normalno živel. Življenje je bilo predrago za njegove zmožnosti. To je edini razlog, zaradi katerega je odšel. Njegovo življenje v Alžiriji ni bilo nikoli konkretno fizično ogroženo. Alžirijo je zapustil, da si poišče zaposlitev in da zasluži dovolj za normalno življenje.

5. S prosilcem je bil dne 13. 2. 2018 ob prisotnosti njegovega pooblaščenca, predstavnika A. in tolmača za arabski jezik, opravljen osebni razgovor, vsebina katerega je zabeležena na zapisniku in jo tožena stranka povzema v nadaljevanju obrazložitve odločbe. Glede dokazov in dokumentov je v postopku navedel, da nima nič, ker se je bal, da bi ga vrnili v Alžirijo, če bi karkoli dostavil. 6. Med drugim je povedal, da se je z različnimi osebnimi podatki predstavljal, saj vsi Alžirci, ki zaprošajo za mednarodno zaščito spreminjajo svojo identiteto. Tako je naredil tudi on. To delajo zato, ker se bojijo, da bi jih vrnili v Alžirijo. Podatki, ki jih je povedal sedaj, so pravi. V Alžiriji je živel v kraju C., v okrožju D., v vasi E. Živel je v hiši, katere lastnik je bil njegov oče. Živel je s starši, mlajšim bratom in mlajšo sestro. Sedem sester je že poročenih in živijo s svojimi možmi. Oče je zaradi bolezni umrl pred dvema letoma. Prosilec je kmetoval, delal je pri drugih kot kmet, ker niso imeli lastne kmetije. Delal je samo on, ker je mlajši brat star šele trinajst let. Plačilo ni zadostovalo za življenje, ves denar je dajal mami za preživetje družine. Ko je odšel iz Alžirije, je želel oditi k stricu v Francijo, zgrešil je pot in pristal v Avstriji. Stric je v Franciji že 50 let in ima francosko državljanstvo. Lahko bi mu poiskal kakšno delo v Franciji. V Alžiriji ne bi dobil francoske vize. Za vizo ni niti zaprosil, saj Alžirci ne dobijo francoske delovne vize. Delal je tudi priložnostna dela v gradbeništvu in kot varnostnik. Denarja ni bilo dovolj, ni imel nobene prihodnosti. Zato je zapustil Alžirijo in želel priti v Francijo, da bi se lahko zaposlil. V Alžiriji je službo iskal preko poznanstev, po delu pa je spraševal tudi osebno. V Sloveniji čaka. Ko bo končal zdravljenje, bo odšel v Francijo. Če mu tam ne bo všeč, gre naprej v Anglijo. Alžirci pridejo povsod. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi se še enkrat vrnil v Evropo, saj sedaj pozna pot. 7. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilec svojo prvo prošnjo utemeljeval z družinskimi težavami. Navedel je, da se je sprl s sestrami in bratom, ker se je želel poročiti in pripeljati ženo domov, s čimer se vsi ostali v družini niso strinjali. V drugi prošnji pa je navedel, da je iz Alžirije odšel, saj so tam nemogoči življenjski pogoji, v katerih si nikakor ni uspel ustvariti normalnega življenja. Ni uspel dobiti službe, s katero bi lahko normalno živel. Življenje je bilo predrago za njegove zmožnosti, zato je zapustil Alžirijo. Njegovo življenje v Alžiriji ni bilo nikoli konkretno fizično ogroženo. Alžirijo je zapustil, da si poišče zaposlitev in da zasluži dovolj denarja za normalno življenje. Podobno je potem navajal tudi na osebnem razgovoru, in sicer, da je samo delal in nič zaslužil. Denarja ni bilo dovolj, ni imel nobene prihodnosti. Zato je zapustil Alžirijo in želel priti v Francijo, da bi se lahko zaposlil. V Alžiriji ni bil nikoli ogrožen.

8. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov, kakor ga je podal prosilec, je namreč jasno razvidno, da gre pri razlogih, ki jih je navajal ob prvi prošnji, za zasebni družinski prepir oziroma glede na izjave ob podaji druge prošnje in na osebnem razgovoru, izključno za razloge ekonomske narave, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Glede na njegove navedbe je jasno, da prosilec v Alžiriji ni imel nikakršnih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre pri razlogih, kot jih je navedel za izključno (ekonomske) razloge, ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.Poleg tega je prosilec ob podaji druge prošnje in na osebnem razgovoru izrecno navedel, da njegovo življenje v Alžiriji ni bilo nikoli konkretno fizično ogroženo. Prosilec je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščita, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 9. Poleg navedenega pa prosilec prihaja iz Alžirije torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država (druga alineja).

10. Pristojni organ ugotavlja, da v prosilčevih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih (p)osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Glede na vse navedeno so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 11. Pristojni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Prosilec je namreč ob podaji druge prošnje in na osebnem razgovoru sam izjavil, da njegovo življenje v izvorni državi nikoli ni bilo ogroženo. Iz njegovih izjav izhaja da ni imel težav, zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Prosilec je tekom postopka navajal, da je v Evropo odšel z namenom iskanja dela, da bi izboljšal svoje finančno stanje Pristojni organ opozarja na splošno znano dejstvo, da v prosilčevi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali. Iz opisanega je torej mogoče sklepati, da prosilcu v Alžiriji ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 12. V tožbi tožnik pravi, da drži, da je Alžirija varna tretja država po Odloku Vlade RS Uradni list RS 13/16, vendar je potrebno varnost te države tudi preveriti, če prosilec zatrjuje, da temu ni tako (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-155/2011).

13. Prosilec je govoril o teroristih, ki naj bi bili prisotni v tej državi, v času ko se je šolal, saj mu zaradi njih ni uspelo dokončati osnovne šole. Tega tožena stranka ni povzela med razloge svoje odločitve. Prosilec za mednarodno zaščito je bil deležen sugestivnih vprašanj kot npr.: Vi ste zapustili Alžirije izključno zato, ker niste dobili zaposlitve. Zato ste hoteli v Francijo, da si tam najdete zaposlitev. Ali to drži?

14. To ni bilo vprašanje temveč trditev, kar ne ustreza pojmovanju postavljanja vprašanj, s pomočjo katerih bi prosilec lahko opisal svojo zgodbo in razloge za odhod iz izvorne države. Gre za bistveni razlog, zakaj nekdo prosi za mednarodno zaščito, pa mu uradna oseba v usta položi odgovor, ki nasprotuje razlogom za mednarodno zaščito. Upoštevati je potrebno, da gre za neizobražene osebe, ki so prestrašene zaradi usode, ki jim grozi, zato taka sugestivna vprašanja omogočajo prosilcu svobodo in neovirano pripoved o razlogih za mednarodno zaščito. Med razlogi odločbe je izostala tudi navedba prosilca, da ima tuberkulozo. Odprto je ostalo vprašanje, kako je z zdravljenjem te bolezni v izvorni državi.

15. Predlaga zaslišanje tožnika in odpravo odločbe in naj sodišče vrne zadevo v ponovno odločanje, ali pa odločitev spremeni.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče v tej zadevi ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi v izpodbijanem aktu in da mu zato ni treba ponavljati razlogov za odločitev.

19. Kar pa zadeva tožbene ugovore, sodišče dodaja, da se tožena stranka ni sklicevala na koncept varne tretje države, ampak na koncept varne izvorne države, za kar je imela pogoje v dejstvu, da tožnik nesporno prihaja iz Alžirije in ker tožnik v upravnem postopku ni izkazal, da ob upoštevanju specifičnih okoliščin tožnika Alžirija ni zanj varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Zgolj pavšalna navedba o prisotnosti teroristov, ko se je šolal, in da zato konkretna država ni varna izvorna država za prosilca, kar se je zgodilo v konkretni zadevi, ne more vplivati na drugačno presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

20. Tudi v tožbenem ugovoru glede postavljanja nekaterih sugestivnih vprašanj na zaslišanju prosilca sodišče ne vidi takšne napake v vodenju postopka, ki bi v konkretnih okoliščinah danega primera lahko vplivala na zakonitost ali pravilnost odločitve, čeprav ima tožnik prav, da bi morala biti nekatera vprašanja na zaslišanju drugače koncipirana.

21. Tožbena navedba o tem, da ima tožnik tuberkulozo, v povezavi z vsebino zaslišanja in izjav, ki jih je tožnik samoiniciativno podal na zaslišanju in ravnanj v upravnem postopku, ne kažejo na to, da bi tožena stranka morala to okoliščino dodatno raziskovati v upravnem postopku zaradi varstva tožnikovih absolutnih pravic. Tožnik pa tudi v upravnem sporu za to navedbo ni predložil nobenih zanesljivih dokazov o njegovem zelo slabem oziroma kritičnem zdravstvenem stanju in (nez)možnostih zdravljenja. Bolezni oziroma njene resnosti tožnik ni omenil v prošnji z dne 15. 9. 2017 niti v izjavi v registracijskem listu z dne 13. 9. 2017, tudi njegova samovoljna zapustitev azilnega doma dne 27. 9. 2017 ne kaže na morebiti pravno relevantne zdravstvene težave v tistem obdobju. Te pravno relevantne okoliščine tudi niso razvidne iz informacij na obrazcu v zvezi z postopkom po Dublinski uredbi, ki omenja njegovo zdravljenje v Avstriji med 2. 10. 2017 in 23. 10. 2017. Zdravljenje v Avstriji je sicer omenil pod rubriko »posebne potrebe ali problemi« v prošnji z dne 17. 1. 2018, vendar pa v izjavi pod točko 32 obrazca o tem ni rekel nič. Šele na osebnem razgovoru dne 23. 1. 2018 je tožnik na vprašanje, ali boste počakali na odločitev organa v Sloveniji, dejal: »Trenutno sem bolan, imam tuberkulozo, zato ne vem, ali bom ostal, ali ne.« To kaže na to, da tožnik ne smatra, da bi glede na njegovo zdravstveno stanje imel edino možnost zdravljenja v Sloveniji.

22. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).