Jedro

Tožba ni sklepčna. Dejanska podlaga tožbe je obligacijskopravna, zahtevek pa stvarnopravni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku tako spremeni, da se ta zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožeča stranka B. M., izključni lastnik dvosobnega stanovanja v I. nadstropju stanovanjske hiše na parceli št. 394, k.o. S., na naslovu S., v izmeri 73,30 m2, ki je v načrtu etažne delitve označena s temno zeleno barvo in številko 394/4 in kleti štev. 394/4, ki je v načrtu etažne delitve pobarvana s temno rjavo barvo, v pritličju stavbe, v izmeri 5,70 m2, vpisanega v podložku 350/5 in solastnik skupnih prostorov, delov in naprav ter pripadajočega dela funkcionalnega zemljišča pri osnovnem vložku 3502 k.o. S. ter da mu je tožena stranka E. C., S. B., Z. O., in V. O., dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo etažna lastninska pravica na dvosobnem stanovanju v I. nadstropju stanovanjske hiše na parceli št. 394, k.o. S. v izmeri 73,30 m2, ki je v načrtu etažne delitve označena s temno zeleno barvo in številko 394/4 in kleti štev. 394/4, ki je v načrtu etažne delitve pobarvana s temno rjavo barvo, v pritličju stavbe, v izmeri 5,70 m2, vpisanega v podvložku 3502/5 ter solastninska pravica na skupnih prostorih, delih in napravah ter na pripadajočem delu skupnega zemljišča, vknjižila na imetnika B. M., EMŠO 2312947500030 do 1/1 (do celote)." zavrne.

Tožnik mora povrniti tožencem 195.764,00 SIT stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2004, do plačila, v 15-ih dneh ter 146.736,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2006, do plačila, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na spornem stanovanju tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (točka 2 izreka) ter ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnik izključni lastnik spornega stanovanja (opisanega v izreku) in tožencem naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo vknjižila etažna lastninska pravica na stanovanju in solastninska pravica na skupnih prostorih, delih in napravah ter zemljišču na tožnika, do celote. S sklepom, ki ni predmet pritožbe, je dopustilo spremembo tožbe z dne 30.3.2004 (ko je tožnik poleg primarnega postavil še podrejeni zahtevek), tožencem pa naložilo, da morajo povrniti tožniku 311.197,00 SIT njegovih pravdnih stroških z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Priti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožujejo toženci. Iz vseh pritožbenih razlogov jo izpodbijajo v ugodilnem delu in predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjskemu sodišču najprej očitajo, da se ni izjasnilo o postopku za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, ki je v teku na podlagi njihove tožbe in tudi, da ne omenja njihovega zahtevka na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Gre za predhodno vprašanje v tem postopku, zato bi ga moralo sodišče ali samo rešiti ali počakati na zaključek postopka, ki je v teku. Če je sodišče spregledalo vprašanje ničnosti darilne pogodbe, je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), konkretno 13. čl. Ker je sodišče v postopku P 462/99 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti ravno iz razloga, ker je ugotovilo, da toženci kot lastniki stanovanja za ugotovitev ničnosti nimajo več pravnega interesa, je jasno, da sta zadevi tako soodvisni, da bi se moralo sodišče o tem najmanj opredeliti, če ne že odločiti. Sodba je tudi nepravilna zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki urejajo lastninsko pravico in njeno pridobitev. V zvezi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so toženci pridobili lastninsko pravico na stanovanju na originaren način na podlagi Zakona o dedovanju (ZD) opozarjajo, da je tak način pridobitve lastninske pravice derivativen. Sama vknjižba v zemljiško knjigo je bila res deklaratornega značaja, saj so toženci postali lastniki že s trenutkom smrti očeta, kar ni bistveno, ker so toženci postali zemljiškoknjižni lastniki na podlagi pogodbe z Mestno občino Koper. Pritožba nadalje napada zaključek sodišča, da darilna pogodba ni bila vknjižena v zemljiški knjigi zaradi tega, ker ni bila še vpisana etažna lastnina. Tak zaključek je brez opore v izvedenih dokazih, tožnik je imel interes, da se darilna pogodba razkrije šele po smrti očeta tožencev. Sodišče je tudi zmotno ocenilo dejstvo, da so toženci sporno stanovanje podedovali po svojem očetu. Šlo je mimo dejstva, da je postal sklep o dedovanju pravnomočen. Čeprav je tožnik uveljavljal izločitev stanovanja iz zapuščine na podlagi sklenjene darilne pogodbe, sodišče pravnomočnega sklepa ne more kar tako ignorirati. Zmotna je tudi dilema sodišča ali je močnejši tako imenovani prejšnji pravnoposlovni način pridobitve (darilna pogodba) ali poznejši originarni način pridobitve (dedovanje). Opozarjajo tudi, da je darilna pogodba sporna tako z vidika zatrjevane ničnosti kot tudi z vidika pridobitve lastninske pravice, ki se je po 33. čl. ZTLR pridobila z vpisom v javno knjigo. Sodišče je umetno ustvarilo dilemo pridobitve lastninske pravice na spornem stanovanju in zato je v obrazložitev vključilo nepotrebno razglabljanje v zvezi s posestjo spornega stanovanja. Dejstvo je, da tožnik na podlagi te darilne pogodbe ni pridobil lastninske pravice za čas življenja darovalca, da so toženci pridobili lastninsko pravico po darovalcu in da so toženci vknjiženi v zemljiški knjigi na podlagi pogodbe z zemljiškoknjižnim lastnikom, to je M. o. K.. Zato ni dvoma, da imajo toženci močnejši pravni naslov za pridobitev lastninske pravice od tožnika. Tožniku ostajajo kvečjemu obligacijskopravni zahtevki, ne pa stvarnopravna upravičenja. Razglabljanja sodišča o posesti, o realizaciji darilne pogodbe in dobrovernosti, so zato brezpredmetna, pa tudi napačna. Ni res, da bi se po pravnih pravilih civilnega prava z darilno pogodbo pridobila lastninska pravica na nepremičnini z izročitvijo stvari. Nepravilno je sodišče tudi ugotovilo, da je bil tožnik posredni posestnik stanovanja, saj naj bi imel ključ stanovanja, oče tožencev pa neposredni posestnik stanovanja. Kot rečeno oče tožencev darilne pogodbe ni priznaval, štel je, da je bila pogodba razdrta s tem, ko jo je tožnik pred njim raztrgal. Stanovanja nikoli ni izročil v nikakršno posest tožniku, če je ta imel ključe od stanovanja, jih je pridobil po svoji pokojni materi.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožba ni sklepčna, zato prvostopenjsko sodišče takemu zahtevku ne bi smelo ugoditi. Dejanska podlaga tožbe je obligacijskopravna, zahtevek pa stvarnopravni. Tožnik je v tem postopku zatrjeval le eno podlago za pridobitev lastninske pravice. Trdil je, da je postal lastnik spornega stanovanja na podlagi pravnega posla - darilne pogodbe iz leta 1992, sklenjene med njim (kot obdarjencem) in očetom tožencev (kot darovalcem), da v času daritve stanovanje ni bilo vknjiženo v zemljiški knjigi kot etažna lastnina in da je do vpisa etažne lastnine prišlo v letu 1998, ko se je pri tem stanovanju kot lastnica vknjižila M. o. K.. Ta je leta 2000 sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim s toženci, ki so se istega leta vpisali v zemljiško knjigo kot lastniki tega stanovanja, vsak do 1/4. Da na podlagi pravnega posla ni postal lastnik, se očitno zaveda tudi sam, kar je razvidno iz njegovih navedb, podanih v vlogi z dne 30.3.2004 (list. št. 54), ko pravi, da sicer res ni lastnik, saj kot tak ni vpisan v zemljiško knjigo. Po ZTLR, ki ga je glede na prehodno določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ potrebno uporabiti v tem primeru, se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo (čl. 33). Enako določbo vsebuje tudi SPZ (49. čl.). Druge dejanske podlage, ki bi utemeljevala pridobitev lastninske pravice, po katerem izmed naslovov iz 20. čl. ZTLR, tožnik ni zatrjeval. Ker pa je prvostopenjsko sodišče samo ugotavljalo, kdo je imel posest spornega stanovanja, je omeniti še, da med strankami nesporna dejstva glede posesti tudi ne utemeljujejo postavljenega stvarnopravnega zahtevka (pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja). Tožnik je zaslišan kot stranka izrecno izjavil, da stanovanja ni imel nikoli v posesti, tudi če drži razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je po sklenitvi pogodbe, s katero si je oče tožencev izgovoril pravico dosmrtnega užitka, imel posredno posest, pa je ta po smrti očeta tožencev v letu 1999, ko se je v sporno stanovanje vselila ena izmed njegovih dedinj, nedvomno prenehala (priložen spis Okrajnega sodišča v K. opr. št. P 86/99). Iz tožnikovih navedb, ki so si med seboj celo v nasprotju (enkrat pravi, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi darilne pogodbe, drugič pa, da ni lastnik, ker ni vpisan v zemljiško knjigo) torej ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in bi ga zato moralo zavrniti že prvostopenjsko sodišče. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. čl. ZPP). Materialnopravno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, ki je mestoma nejasno, pa je v delu, kjer utemeljuje svojo odločitev o močnejšem pravnem položaju tožnika tudi zgrešeno. Glede na tako stanje stvari, pritožbenemu sodišču na ostale pritožbene navedbe ni potrebno odgovarjati.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je tožnik v pravdi propadel, mora povrniti tožencem njihove stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, ki odmerjeni skladno s taksno in odvetniško tarifo znašajo 195.764,00 SIT (stroški zastopanja 1.652,40 odvetniških točk po vrednosti točke 110,00 SIT, sodna taksa 14.000,00 SIT) ter 146.736,00 SIT pritožbenih stroškov (stroški zastopanja 765 odvetniških točk, sodna taksa 62.586,00 SIT), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od prvostopenjskih stroškov od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje t.j. od 10.9.2004 (za dan izdaje sodbe se šteje dan, ko je bila glavna obravnava končana) ter od pritožbenih stroškov od 21.3.2006 dalje.