Jedro

Če iz dogovora med strankama jasno sledi, da sta se dogovorili, da bosta sklenili prodajno pogodbo za določeno nepremičnino za določeno kupnino, je tak dogovor predpogodba, ne pa prodajna pogodba, čeprav nato ena stranka drugi v celoti plača znesek (bodoče) kupnine. Na podlagi predpogodbe pa tožeča stranka lahko zahteva le sklenitev glavne, v tem primeru prodajne pogodbe, ne pa izročitve nepremičnine in izstavitve zemljiškoknjižne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki v tožbi navedeno parcelo in ji zanjo izstaviti zemljiškoknjižno listino. Sklenilo je, da bo o podrednem denarnem zahtevku odločilo po pravnomočnosti sodbe o primarnem zahtevku.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev. Navedla je, da bi bilo treba odnose med pravdnima strankama presojati celovito, glede na vse sklenjene pogodbe in dogovore ter glede na njihovo realizacijo. Zato določbe dogovora o enostranskem odstopu od pogodbe ni mogoče presojati iztrgano iz ostalih določb pogodbe in dogovora, sklenjenih med pravdnima strankama.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim stališčem, da je treba določbo V. točke dogovora, ki sta ga dne 29.3.1991 sklenili pravdni stranki in v kateri je določeno, da mora v primeru enostranskega odstopa od dogovora tožena stranka tožeči vrniti revaloriziran znesek (vnaprej) plačane kupnine za sporno parcelo, presojati glede na vse ostale določbe tega dogovora, predvsem pa v zvezi s pogodbo o sofinanciranju priprave in izdelave strokovnih podlag in zazidalnega načrta Grosuplje - G8 Dvori 2 z dne 25.4.1990. Glede na določbe navedene pogodbe, upoštevaje tudi trditve o obsegu realizacije poslov, sklenjenih med pravdnima strankama v zvezi z izgradnjo športnega centra, je res sporno, ali je imela tožena stranka pravico enostransko, predvsem pa brez utemeljenih razlogov odstopiti od dogovora z dne 29.3.1991 ali ne. Sodišče prve stopnje je sicer ravno navedeno določbo dogovora, ki jo je razlagalo kot pravico tožene stranke do enostranskega razdrtja pogodbe, štelo kot bistveni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar pa ta razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, kakršnega je postavila tožeča stranka, po stališču pritožbenega sodišča ni odločilen. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da je dogovor z dne 29.3.1991 (ki ga prvostopno sodišče pravno ni opredelilo, ampak je le navedlo, da je lahko predpogodba ali prodajna pogodba) predpogodba po 1. odst. 45. člena ZOR. Iz njega namreč jasno sledi, da bo tožena stranka tožeči prodala sporno parcelo za točno določeno kupnino in da bo z njo sklenila prodajno pogodbo, kar pomeni, da prodajna pogodba s tem dogovorom očitno še ni bila sklenjena (glej zlasti določbi 1. in 3. odstavka IV. točke dogovora). Glede na jasno zapisan dogovor o poznejši sklenitvi prodajne pogodbe na pravno opredelitev dogovora kot predpogodbe ne more vplivati dejstvo, da je tožeča stranka takoj po njegovi sklenitvi toženi plačala bodočo kupnino. Namen tega plačila je bil očitno ta, da bo tožena stranka tako prišla do denarja za plačilo kupnine za isto parcelo, ki jo je s prodajno pogodbo z dne 20.3.1991 kupila od njenega lastnika.

Zahtevek, ki ga ima zainteresirana stranka proti drugi stranki iz predpogodbe, je zahtevek na sklenitev glavne pogodbe (4. odst. 45. člena ZOR), ne pa zahtevek na izpolnitev glavne pogodbe. Tožeča stranka bi torej od tožene na podlagi predpogodbe z dne 29.3.1991 (v predpisanem šestmesečnem roku iz 5. odst. 45. člena ZOR) lahko uveljavljala le zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe. To pa pomeni, da je zahtevek na izročitev parcele in izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki je po vsebini zahtevek na izpolnitev prodajne pogodbe, neutemeljen (ne glede na to, ali je tožena stranka utemeljeno ali ne odstopila od predpogodbe). Iz tega pa sledi, da je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka dejansko in materialnopravno pravilna.

V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Ker ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.