Jedro

Po določilu 2. odstavka 18. člena CMR se takrat, kadar se da glede na okoliščine primera škodo pripisati nevarnostim iz 4. odstavka 17. člena CMR, domneva, da tu leži vzrok zanjo. Po določilu 2. odstavka

4.c točke 17. člena CMR pa je to tudi takrat, če gre za nakladanje, ki ga je opravil pošiljatelj ali nekdo, ki je ravnal v njegovem imenu. To določilo je treba razlagati tako, da se prevoznik ekskulpira le, če je nakladanje v celoti prevzel pošiljatelj tako da je pri tej storitvi prevoznik izključen, saj mora običajno, kot izhaja iz 46. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. RS št. 2/74) pri nakladanju stvari na vozilo pošiljatelj ravnati po prevoznikovih navodilih, ki se nanašajo na razporeditev stvari na vozilu.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Zahtevka tožeče stranke in prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 12.205.20 USD s 5 % obrestmi od 4.3.1998 do plačila (1. točka izreka) in tožečo stranko obvezalo k povrnitvi pravdnih stroškov obeh tožencev (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila pošiljatelj blaga, ki ga je drugi toženec kot podprevoznik prve toženke prepeljal iz Slovenije v Rusijo, družba M. d.o.o. Ker je bilo blago naloženo pri proizvajalcu s strani njenih delavcev po navodilu pošiljatelja, za škodo, ki je bila na blagu ugotovljena ob prevzemu, tožena stranka ni odgovorna.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavljala vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Na pritožbo je odgovorila samo prva tožena stranka in v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Materialno pravno zmotno je pritožbeno stališče, da že navedba (v pripravljalni vlogi z dne 20.2.2001), da je bila prva tožena stranka "organizator blaga", da ga je ona prevzela in ga je bila tudi dolžna naložiti, zadošča za zaključek, da je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe strank so le podlaga in okvir za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Ta dejstva pa v dokaznem postopku ugotavlja sodišče z izvajanjem dokazov. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da spornega blaga ni naložil prevoznik, pač pa delavci K. L. po naročilu pošiljatelja.

Prvostopno sodišče je presodilo, da je podan ekskulpacijski razlog iz

2. odstavka 18. člena CMR v zvezi z 2. odstavkom 4.c točke 17. člena CMR. Po določilu 2. odstavka 18. člena CMR se takrat, kadar se da glede na okoliščine primera škodo pripisati nevarnostim iz 4. odstavka 17. člena CMR, domneva, da tu leži vzrok zanjo. Po določilu

2. odstavka 4.c točke 17. člena CMR pa je to tudi takrat, če gre za nakladanje, ki ga je opravil pošiljatelj ali nekdo, ki je ravnal v njegovem imenu. To določilo je treba razlagati tako, da se prevoznik ekskulpira le, če je nakladanje v celoti prevzel pošiljatelj tako da je pri tej storitvi prevoznik izključen, saj mora običajno, kot izhaja iz 46. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. RS št. 2/74) pri nakladanju stvari na vozilo pošiljatelj ravnati po prevoznikovih navodilih, ki se nanašajo na razporeditev stvari na vozilu. V predmetnem sporu je zato tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je odgovornost za pravilno naložitev spadala v sfero pošiljatelja in ne tožeča stranka, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Zato se s tistimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na nepravilno postopanje prvostopnega sodišča v zvezi z edicijsko dolžnostjo tožene stanke predložiti prevozno pogodbo z družbo M. d.o.o., pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Ne glede na gornje razloge pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedb druge tožene stranke izhaja, da je prevoznik zaradi slabih cest v Rusiji oporekal embaliranju blaga (zasteklena okna in vrata).

Da to drži, je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, prepričljivo izpovedal kot priča zaslišani voznik I. R. Delavci pošiljatelja pa so ga zavrnili, češ da imajo s pošiljanjem takega blaga v Rusijo že izkušnje. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča podan ekskulpacijski razlog po 4.b točki 17. člena CMR (slaba embalaža blaga, ki se rado poškoduje).

Drži, da prevoznik v prevozni list ni vpisal nikakršnih pripomb o (po njegovem mnenju) neustreznem embaliranju. Zato se po 62. členu ZPPCP šteje, da so bile stvari in embalaža v dobrem zunanjem stanju. Ker pa njegovi, kot ugotavlja prvostopno sodišče, prepričljivi izpovedbi, da je oporekal embaliranju zaradi slabih cest v Rusiji, tožena stranka ni oporekala, je po oceni pritožbenega sodišča domneva iz 62. člena ZPPCP izpodbita. Svojega dokaznega predloga, naj prvostopno sodišče zasliši pri nakladanju navzoče delavce, ki bi povedali, kako se je nakladalo, pa tožeča stranka ni konkretizirala z imeni teh delavcev.

Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče predlog za zaslišanje kot neutemeljen zavrnilo, kar naj bi imelo za posledico, da dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo.

Svojo drugačno oceno, to je, da razlog za poškodbe na blagu ne izvira iz embaliranja, je izvedenec dr. V.M. oprl na pojasnilo, da so mu odgovorni v podjetju K. L. zagotovili, da je bilo embaliranje in nakladanje za prevoz opravljeno s polno mero odgovornosti. Ker pa ta del izvedenskega mnenja ne sloni na znanju, s katerim sodišče ne razpolaga (prim. 243. člen ZPP), pač pa na zaslišanju "odgovornih v podjetju K. L." s strani izvedenca, bi kakršnakoli odločitev, ki bi bila oprta na ta del mnenja, predstavljala zmotno uporabo materialnega prava. Glede na navedeno je tudi pritožnica s sklicevanjem na ta del mnenja s svojo pritožbo ne more uspeti.

Pritožbena navedba, da zato, ker v tovornem listu ni nikakršnih pripomb prevoznika, "tožeča stranka ne more odgovarjati za domnevne poškodbe ob nakladanju" bi morda bila upoštevna kvečjemu kot ugovorna navedba. Ker pa ta navedba ni sklepčna, saj ne utemeljuje tožbenega zahtevka (ravno) proti toženi stranki, na pravilnost odločitve ne more imeti nikakršnega vpliva.

Iz gornje obrazložitve izhaja, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi pritožbeno sodišče ni zasledilo nikakršnih kršitev, na katere v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, o stroških prve tožene stranke pa na določillu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na tožbo namreč prva tožna stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi.