Jedro

Pri odločanju o ugovoru o pravnomočno razsojeni stvari je pravno relevanten pravnomočni izrek o njej ter obrazložitev pravnomočne odločbe, kolikor je to potrebno za identifikacijo vsebine odločbe oziroma identitete spora. Sodišče druge stopnje je že v obrazložitvi sklepa I Cpg 121/2011 z dne 13. 5. 2011 obrazložilo, da so za oceno, ali je tožeča stranka še upravičena terjati terjatev, ki jo je na podlagi istega dejanskega stanja terjala že v postopku Pg 38/2008, bistveni razlogi sodbe, izdane v tem postopku. Le na ta način je mogoče določiti objektivne meje pravnomočnosti odločitve sodišča v že razsojeni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 10.503,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in z roki zapadlosti, natančneje razvidnimi iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Za znesek 3.332,17 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.276,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Proti obsodilnemu delu te sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje do postavljenega ugovora tožene stranke o pravnomočno razsojeni stvari ni konkretno opredelilo, ampak je zgolj navedlo, da ugovor pravnomočno razsojene stvari zaradi sklepa Višjega sodišča z dne 13. 5. 2011 ni utemeljen. Z neobrazloženo zavrnitvijo ugovora je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer je bila z neobrazloženo zavrnitvijo ugovora stranki kršena z Ustavo zajamčena pravica do izjave, saj se tožena stranka zoper neobrazložen del sodbe enostavno ne more konkretno pritožiti. Sicer pa tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da je bilo v postopku Pg 38/2008 odločeno o zahtevku, identičnem zahtevku, ki se obravnava v tem postopku, zato bi sodišče prve stopnje moralo presojati, kako pravnomočno končan postopek Pg 38/2008 vpliva na predmetni sodni postopek. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja, da tožeča stranka ni postavila ustrezne trditvene podlage za svoj zahtevek, ki je zaradi tega nesklepčen in bi ga sodišče moralo že na tej podlagi zavrniti. Po pritožbenem stališču je namreč tožeča stranka svojo terjatev sicer res izkazovala po višini, vendar pa trditev o utemeljenosti posameznih računov oziroma o pravnem razmerju med G.P.V. in tožečo stranko slednja ni nikoli zatrjevala, niti dokazovala. Kljub tako manjkajoči trditveni podlagi, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi popolnoma samovoljno in brez ustreznega dokaznega predloga presojalo utemeljenost terjatev po posameznih računih in v zvezi s tem izvajalo nepredlagane dokaze. Hkrati je sodišče prve stopnje v sodbi dokazno ocenjevalo izpovedbe prič M.V. in B.B., ki sta bili zaslišani v postopku Pg 38/2008, pri čemer v tem postopku nobena stranka zaslišanja teh prič ni predlagala, niti ni bilo predlagano branje zapisnikov o njunem zaslišanju. Z dokazno oceno izpovedb prič, katerih prvostopno sodišče ni neposredno zasliševalo, niti niso bila njihova zaslišanja predlagana, niti za njihova zaslišanja, tudi če bi bila predlagana, ni obstajala ustrezna trditvena podlaga, je sodišče kršilo načeli neposrednosti in proste presoje dokazov in hkrati nedopustno izvedlo nepredlagan dokaz. Vse to pa predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, posledično temu pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Hkrati tožena stranka še dodaja, da vtoževanim računom niso priložene nobene listine, iz katerih bi izhajalo, da je G.P.V. pri tožeči stranki naročeval kakršnekoli storitve in da je tožeča stranka te storitve sploh opravila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe niti postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se do ugovora tožene stranke o pravnomočno razsojeni stvari ni konkretno opredelilo, s čemer uveljavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo z Ustavo zajamčene pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je ugovor pravnomočno razsojene stvari po presoji sodišča druge stopnje obrazložilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zadostni meri in na način, ki omogoča preizkus pravilnosti sprejete odločitve o zavrnitvi postavljenega ugovora.

7. Pri odločanju o ugovoru o pravnomočno razsojeni stvari je pravno relevanten pravnomočni izrek o njej ter obrazložitev pravnomočne odločbe, kolikor je to potrebno za identifikacijo vsebine odločbe oziroma identitete spora. Sodišče druge stopnje je že v obrazložitvi sklepa I Cpg 121/2011 z dne 13. 5. 2011 obrazložilo, da so za oceno, ali je tožeča stranka še upravičena terjati terjatev, ki jo je na podlagi istega dejanskega stanja terjala že v postopku Pg 38/2008, bistveni razlogi sodbe, izdane v tem postopku. Le na ta način je mogoče določiti objektivne meje pravnomočnosti odločitve sodišča v že razsojeni zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pravnomočna sodba Pg 38/2008 temelji le na dejstvih, povezanih z ugovorom zastaranja. Predmet presoje v zadevi Pg 38/2008 so bile zgolj okoliščine, relevantne za presojo utemeljenosti podanega ugovora zastaranja in le-ta dejstva tedaj predstavljajo okvir objektivnih mej pravnomočnosti. Zato odločitev o ugovoru zastaranja, ki se je v pravdi Pg 38/2008 izkazal za utemeljenega, ne more predstavljati pravnomočno razsojene stvari v razmerju do predmetne zadeve, saj utemeljenost terjatve tožeče stranke v zadevi Pg 38/2008 ni bila predmet meritorne presoje; predmet presoje je bil le toženčev ugovor zastaranja.

8. Tožena stranka utemeljeno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je dokazno ocenjevalo izpovedbe prič V. in B., ki sta bili zaslišani v postopku Pg 38/2008, pri čemer pravdni stranki soglasja za povzemanje njunih izpovedb za potrebe konkretnega postopka nista podali, zato sodišče prve stopnje ni imelo pooblastila za tovrstno dokazno presojo. Navedeno res predstavlja kršitev pravil dokazovanja ter načela neposrednosti, vendar tako ugotovljene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP niso vplivale na pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje. Tudi neupoštevaje dokazno presojo izpovedb navedenih prič je namreč tožeča stranka ponudila tako zadostno trditveno podlago za uveljavljani zahtevek ter tega tudi v zadostni meri s predloženimi listinskimi dokazi dokazno podprla.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka terjatev izkazovala z določno označenimi računi, v zvezi s katerimi je za vsak račun določno opredelila podlago za njegovo izstavitev (pripravljalni spis tožeče stranke – list. št. 55 do 57 spisa) ter v tem pogledu ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala trditev o utemeljenosti posameznih računov oziroma o pravnem razmerju med pravnim prednikom tožene stranke in tožečo stranko. Prav nasprotno pa tožena stranka, ki vse doslej poslovnega razmerja s tožečo stranko ni zanikala in šele sedaj kot nedovoljene pritožbene novote zatrjuje neopravljenost kakršnihkoli storitev, svojih trditev o ustnih dogovorih o nezaračunavanju zamudnih obresti, poračunavanju z dobropisi, sponzorskimi dogovori in nepravilni izpolnitvi obveznosti ni z ničemer izkazala, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka je res v dokazne namene ponudila zaslišanje direktorja tožeče stranke in takratnega direktorja tožene stranke B.B., vendar je sodišče prve stopnje tako podan dokazni predlog zavrnilo, pri čemer tožena stranka zavrnitve dokaznega predloga ni grajala.

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).