Jedro

Oškodovanec kot tožilec je podal dve kazenski ovadbi za isti historični dogodek, torej za eno kaznivo dejanje in ne za dve. Zato zavrženje druge kazenske ovadbe za isto kaznivo dejanje, o katerem je bilo v času zavrženja te ovadbe že prvič razsojeno, na procesni položaj oškodovanca kot tožilca v ničemer ne vpliva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 480,00 EUR (štiristo osemdeset evrov) sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 6. 2013 obsojeno M. R. spoznalo za krivo kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca, potrebne izdatke nagrado njegovega pooblaščenca in sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27. 3. 2014 zavrnilo pritožbo obsojenkine zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo z dne 17. 7. 2015, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

5. Obsojenka in zagovornica se o mnenju državnega tožilca nista izrekli.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da oškodovanec kot tožilec ni bil upravičen tožilec za vložitev obtožbe zoper obsojenko. Oškodovanec kot tožilec je, ko je dne 25. 11. 2008 prevzel pregon, pregon prevzel tudi za kaznivo dejanje, za katero je okrožni državni tožilec zavrgel ovadbo šele 22. 9. 2010. Na obravnavi dne 26. 1. 2010 je oškodovanec kot tožilec razširil obtožbo tudi za dejanja od 14. 1. 2009 do 16. 7. 2009, to je za obdobje, ki je navedeno v izpodbijani sodbi. Obtožba je bila razširjena na obdobje, ko je o oškodovančevi ovadbi še odločalo državno tožilstvo. Navaja, da je edini upravičeni tožilec za uradno pregonljivo kaznivo dejanja državni tožilec in šele, ko on odloči, da dejanja ne bo preganjal, lahko postane upravičeni tožilec oškodovanec kot tožilec s prevzemom pregona. Ne strinja se s stališčem višjega sodišča, da je oškodovanec kot tožilec upravičeni tožilec v vsem obdobju od vložitve obtožnega predloga dalje. Meni, da gre za nevzdržno pravno stališče, ki omogoča vsaki osebi pregon kaznivih dejanj, za katera je po zakonu pristojen izključno državni tožilec.

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Zagovornica nima prav, da obtožbe upravičenega tožilca ni bilo. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje v točki 11 sodbe, je kaznivo dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 191. člena KZ-1 trajajoče kaznivo dejanje, ki se konča šele s prenehanjem protipravnosti. Protipravno stanje pa je prenehalo dne 16. 7. 2009. Oškodovanec kot tožilec je podal dve kazenski ovadbi zaradi istega ravnanja obsojenke. Obe kazenski ovadbi sta bili podani za isti historični dogodek, da obsojenka (M. R.) preprečuje stike z otrokom, kljub sklenjeni sodni poravnavi (sodni odločbi) z dne 20. 12. 2007. Kazenski ovadbi sta bili podani za eno kaznivo dejanje in ne za dve, kot meni v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica. Postopek zoper obsojeno M. R. je stekel na podlagi obtožbe upravičenega tožilca, to je oškodovanca kot tožilca, ki je, ko je državna tožilka zavrgla njegovo prvo kazensko ovadbo, v osemdnevnem zakonskem roku (drugi odstavek člena 60 ZKP) dne 6. 11. 2008 začel pregon z vložitvijo obtožnega predloga. Na podlagi obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca je bilo razsojeno v prvem sojenju dne 26. 1. 2010. Na glavni obravnavi dne 26. 1. 2010 je oškodovanec kot tožilec spremenil obtožni predlog tako, da je dejanje časovno opredelil od 23. 5. 2008 do 16. 7. 2009. Še ena vložena kazenska ovadba, kar pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, na procesni položaj oškodovanca kot tožilca ni imela nikakršnega vpliva, saj je postopek tekel po njegovem obtožnem predlogu, kar je bilo že poudarjeno, za isti historični dogodek kot v drugi vloženi kazenski ovadbi. Zato se je mogoče strinjati s sodiščem druge stopnje, da zavrženje druge kazenske ovadbe za isto kaznivo dejanje, to je za dejanje, o katerem je bilo v času zavrženja te ovadbe dne 22. 9. 2010 že prvič razsojeno, na procesni položaj oškodovanca kot tožilca v ničemer ne vpliva.

10. Dne 26. 1. 2010 je sodišče obsojenko na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Dne 16. 12. 2010 je višje sodišče oprostilno sodbo, ko je ugodilo pritožbi oškodovanca kot tožilca, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki je, skladno z določbo prvega odstavka 397. člena ZKP vzelo v novem sojenju za podlago prejšnjo obtožnico, torej prejšnjo obtožbo oškodovanca kot tožilca, vloženo dne 6. 11. 2008 in spremenjeno dne 26. 1. 2010. Ker je tako postopek ves čas tekel po obtožbi oškodovanca kot tožilca, ki je pravilno prevzel kazenski pregon, zagovornica neutemeljeno trdi, da je oškodovanec kot tožilec vložil obtožni predlog za dejanje, za katerega ob vložitvi sploh ni podal ovadbe in da je o tem dejanju lahko na podlagi njegove druge kazenske ovadbe šele odločal državni tožilec. Če pa bi državni tožilec presodil, da je druga kazenska ovadba utemeljena in na podlagi nje vložil obtožni akt, bi ga vložil za isto dejanje in za isti historični dogodek. Obtožbe ne bi vložil za novo, drugo kaznivo dejanje, ampak za kaznivo dejanje, za katero je oškodovanec kot tožilec vložil obtožni predlog. Po določbi drugega odstavka 63. člena ZKP lahko državni tožilec v postopku, ki teče na zahtevo oškodovanca kot tožilca, do konca glavne obravnave sam prevzame pregon in zastopanje obtožbe. Državni tožilec bi tako prevzel pregon za isto kaznivo dejanje, ne pa za neko drugo kaznivo dejanje. Po navedenem je sodišče obravnavalo obtožbo oškodovanca kot tožilca kot upravičenega tožilca in kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornica, ni bila storjena.

11. Zagovorničine trditve, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in v nasprotju z listinami v spisu ter izjavami prič, saj obtožba obsojenki ni očitala, da ni pristala na izvajanje stikov pod nadzorom, kar po oceni zagovornice v sodbi ugotavlja prvostopenjsko sodišče, niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev ni podana, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe. Presodilo je, da kršitve ni, saj je pravna podlaga za stike z očetom sodna odločba z dne 20. 12. 2007, ki je obsojenko zavezovala in na podlagi katere bi morala omogočati stike otroka z očetom (oškodovancem kot tožilcem). Sodišče druge stopnje je tudi pojasnilo, da je bila izpovedba priče I. Ž. v sodbi sodišča prve stopnje ocenjena ter navedlo jasne in konkretne razloge o tem, da je obsojenka nadzorovane stike z otrokom v pogovoru na centru za socialno delo dne 14. 1. 2009 odklonila. Zato zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da odločilno dejstvo, to je, da je obsojenka onemogočala stike z otrokom, ni ugotovljeno. Za presojo zakonitosti pravnomočne sodbe in da ni bila storjena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni relevantno zatrjevanje zagovornice, da v času, ko je obsojenka storila kaznivo dejanje od 14. 1. 2009 do 16. 7. 2009 izvršljive sodne odločbe za izvajanje stikov pod nadzorom ni bilo. To dejstvo ni relevantno, ampak je pravno pomembno odločilno dejstvo, da je obsojenka onemogočala stike z otrokom kljub pravnomočni sodni odločbi z dne 20. 12. 2007. V sodbah sodišča prve in druge stopnje pa je ugotovljeno tudi drugo relevantno odločilno dejstvo za presojo ali je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje, zlonamerno onemogočanje, da bi se uresničila izvršljiva sodna odločba.

12. Kršitev kazenskega zakona zagovornica zatrjuje z navedbami, da sta sodišči prve in druge stopnje obrazlagali obstoj kaznivega dejanja z dejstvom, da obsojenka ni pristala na stike pod nadzorom, čeprav je bil predmet obtožbe domnevno zlonamerno preprečevanje izvajanja izvršljive sodne odločbe, sodne poravnave z dne 20. 12. 2007. Zato meni, da sta sodišči uporabili zakon, ki ga ne bi smeli uporabiti. Z navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona. Iz navedb izhaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem ter da drugače, kot v pravnomočni sodbi vrednoti in presoja izvedene dokaze. Zatrjuje, da dejstva niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Zagovornica trdi, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Navedena kršitev določb kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP) se nanaša na pravno opredelitev dejanja. Zagovornica trditve, da dejanje ni pravilno pravno opredeljeno, v zahtevi ni utemeljila.

13. Zagovornica tudi zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz navedb je povzeti, da zatrjuje, da je višje sodišče kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP, ki nalaga drugostopenjskemu sodišču, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Gre za kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Pri uveljavljanju te kršitve pa mora vložnik zahteve utemeljiti, v čem ta kršitev obstaja in tudi določno pojasniti, kako je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zagovornica pa ni z ničemer utemeljila vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe.

14. Z ostalimi navedbami, v katerih zagovornica polemizira z dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi, se z njimi ne strinja, trdi, da je obsojenka ves čas zasledovala le koristi otroka, uveljavlja nedovoljen razlog z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifni številki 7252 Zakona o sodnih taksah.