Jedro

Tožena stranka se lahko sklicuje na 2. alinejo 36. člena ZAzil le takrat, kadar tožena stranka z zadostno mero verjetnosti, ki je blizu gotovosti, ugotovi, kakšno je objektivno stanje v izvorni državi prosilca za azil, zaradi česar njegovi razlogi za preganjanje ne ustrezajo dejanskemu stanju v izvorni državi (in so zato lažni), ali pa takrat, kadar je povsem očitno in nedvoumno, da so si določene izjave prosilca za azil, ki morajo biti za azilni postopek bistvene, tako nasprotujoče in jih prosilec za azil ni v ničemer razjasnil, da je mogoče na tej podlagi ugotoviti, da gre za lažno predstavitev razlogov. Kadar tožena stranka prosilca za azil zasliši, ne odloča v skrajšanem postopku, zato se tožena stranka tudi ne more opreti na določilo 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj na tej podlagi pristojni organ lahko odloči le takrat, ko o stvari odloči takoj in na podlagi prošnje za azil. Po presoji sodišča bi tožena stranka glede na izjave obeh tožnikov na zaslišanju o splošnem preganjanju Romov v delu Kosova, kjer sta živela, in glede na dosedanjo upravno-sodno prakso v zvezi s preganjanjem Romov na Kosovu, pred odločitvijo morala pridobiti in oceniti tudi mednarodna poročila o stanju Romov na Kosovu in možnostih za njihovo varno vrnitev v primerih beguncev, ki so jim bile zavrnjene prošnje za azil.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne ... odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi postopkov zavrnila prošnje tožnikov AA in ZZ in njunih mladoletnih otrok (BB, roj. ..., VV roj. ..., CC, roj. ... in TT, roj. 21. 12. 1997) kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. alineje 36. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema izpovedbi AA in ZZ ob podaji prošenj za azil, nato povzema izpovedbi obeh omenjenih tožnikov ob zaslišanju. Temu sledi razlaga pospešenega postopka in dokazna ocena, da sta oba tožnika navedla različne izjave in sicer o tem, kdaj so tožnika napadli in kdo. AA je namreč pri podaji prošnje za azil dne 3. 11. 2004 navedel, da so mu v letu 2003 pokradli vso belo tehniko ter pretepli njega in njegovega sina, ki sta bila takrat sama doma, medtem ko je na zaslišanju dne 13. 1. 2005 navedel, da naj bi se omenjeni dogodek zgodil v začetku leta 2004 ter da teh oseb ni poznal. ZZ pa je na zaslišanju dne 13. 1. 2005 navedla, da je prespala v svakovi hiši, medtem ko je njen mož z vsemi otroki spal v njihovi hiši ter so ga verjetno napadli Albanci. Pristojni organ tako ugotavlja, da sta prosilca v pomembnih dogodkih podala različni izjavi, ki za pristojni organi niso sprejemljive, zato njunih zgodb ne more sprejeti za verodostojne. Nadalje tožena stranka pravi, da je AA ob podaji prošnje za azil dne 3. 11. 2004 navedel, da policiji ni prijavil nadlegovanj, ampak je dogodek prijavil mednarodnim silam Kforju, ki pa ni odreagiral oziroma mogoče so se trudili, da bi jih prijeli, vendar jim to ni uspelo. Na zaslišanju dne 13. 1. 2005 pa je navedel, da je enkrat podal prijavo policiji (konec junija ali julija), ko so neznane osebe vdrle v hišo in jih oropale. Ni jim povedal, da je bila to banda Cipat, saj so se bali, da ne bi imeli zaradi tega kakšnih posledic. Policija ni reagirala. Medtem ko je ZZ tako pri podaji prošnje za azil dne 3. 11. 2005, kot na zaslišanju dne 13. 1. 2005, navedla, da nadlegovanj in kraj niso prijavili policiji, saj so jim grozili, da jih bodo zažgali. Pristojni organ dvomi v resničnost izjav ali so dogodke prijavili policiji oziroma mednarodnim silam, saj je AA enkrat navedel, da je prijavil mednarodnim silam (Kforju), drugič pa policiji, medtem ko je ZZ navedla, da nadlegovanj in kraj niso prijavili policiji. Nadalje je tožena stranka ugotovila nekonsistentnost v izjavah tudi v tem, da sta pri podaji prošnje za azil dne 3. 11. 2004 navedla, da sta bila v Beogradu zgolj štiri do pet dni, medtem, ko sta na zaslišanju dne 13. 1. 2005 navedla od 15 do 17 dni. AA je na zaslišanju navedel, da so mu v Beogradu dvakrat tri neznane osebe grozile. Medtem, ko je ZZ na zaslišanju dne 13. 1. 2005 navedla, da so jih skoraj vsak dan verbalno žalile neznane osebe (v skupini od 5 do 6). Ministrstvo za notranje zadeve meni, da sta prosilca izjavi, tako pri podaji prošnje za azil, kot na zaslišanju, priredila glede bivanja v Beogradu. Oba sta torej navedla nasprotujoče si izjave. Na podlagi tega tožena stranka ugotavlja, da sta prosilca ves čas azilnega postopka navajala nasprotujoče si izjave. S svojimi kontradiktornimi izjavami sta prosilca vnesla dvom tudi v resničnost vseh svojih nadaljnjih navedb in trditev, zato jih tožena stranka ne more sprejeti za verodostojne. Sklicuje se na določilo 5. točke 4. člena Direktive št. 2004/83/EC, odločitev pa je oprla na prvo alineo drugega odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z drugo alineo 36. člena ZAzil. Tožniki vlagajo tožbo iz vseh razlogov. V tožbi zavračajo dvome v njihovo verodostojnost, saj je šlo za manjše nekonsistentnosti med izjavama tožnikov. Na izrecno vprašanje tožene stranke so tožniki jasno odgovorili, da so matično državo zapustili izključno zaradi preganjanja s strani Albancev in nikakor zaradi ekonomskih razlogov, zaradi česar bi tožena morala preučiti izjave tožnikov v normalnem postopku, nikakor pa ne v pospešenem, kajti zgolj nekonsistentnost določenih izjav ni zadostna podlaga za dvom v verodostojnost izjav. V primeru dvoma bi morala tožena stranka tožnike soočiti z njihovimi izjavami ter jim dati možnost obrazložiti nasprotujoče izjave. Pri presoji bi tožena stranka morala upoštevati tudi dejstvo, da gre za neizobražene posameznike, ki na zaslišanju niso imeli zagotovljene pravne pomoči, in so bili zaradi zelo stresne situacije nekoliko prestrašeni in zmedeni. Vsekakor ni nesprejemljiva razlaga tožnikov, da je zaradi navedenih okoliščin prišlo do nekaterih odstopanj med njunimi izjavami. Pravijo, da bi tožena stranka morala upoštevati dejanske okoliščine, v katere se tožniki vračajo in bi morala preučiti objektivna poročila o položaju Romov na Kosovu, posebej z vidika zakonov mešanih narodnosti. Položaj območja in velika nestabilnost, na katero močno vplivajo politične, varnostne in druge okoliščine na Kosovu ter v širši regiji, glede položaja Romov, sta okoliščini, ki bi ju tožena stranka vsekakor morala upoštevati pri odločanju o prošnji tožečih strank. Tožena bi morala preučiti tudi poročilo UNHCR iz marca 2005, ki izrecno navaja, da je stanje na Kosovu za Rome še vedno zelo nevarno, zaradi česar je vračanje dopustno izključno na prostovoljni osnovi in še to le izjemoma. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 286/2002-2, po kateri mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Prosijo za oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na dokazno oceno, da sta prvo-tožeča stranka in drugo tožeča stranka podali neverodostojni izpovedi, kar pa tožena stranka utemeljuje z argumentom, da so določene njune izjave medsebojno neusklajene in da so podane tudi določene razlike v izjavah ob podaji prošnje za azil in ob zaslišanju; kot pravno podlago pa tožena stranka navaja določilo 2. alineje 36. člena ZAzil, po katerem se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Po presojo sodišča je dokazna ocena tožene stranke o neverodostojnosti tožnikov nepravilna, ker ugotovitev tožene stranke o neusklajenosti in nekonsistentnosti ne ustreza podatkom v spisu; pravna podlaga, ki jo je zavzela tožena stranka pa je nepravilna zaradi tega, ker se tožena stranka lahko sklicuje na 2. alinejo 36. člena ZAzil, ki govori o lažni predstavitvi razlogov, le takrat, kadar tožena stranka z zadostno mero verjetnosti, ki je blizu gotovosti, ugotovi, kakšno je objektivno stanje v izvorni državi prosilca za azil, zaradi česar njegovi razlogi za preganjanje ne ustrezajo dejanskemu stanju v izvorni državi (in so zato lažni), ali pa takrat, kadar je povsem očitno in nedvoumno, da so si določene izjave prosilca za azil, ki morajo biti za azilni postopek bistvene, tako nasprotujoče in jih prosilec za azil ni v ničemer razjasnil, da je mogoče na tej podlagi ugotoviti, da gre za lažno predstavitev razlogov. Nobeden od teh dveh primerov v konkretnem primeru ni podan. Poleg tega, kadar tožena stranka prosilca za azil zasliši, ne odloča v skrajšanem postopku, zato se tožena stranka tudi ne more opreti na določilo 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj na tej podlagi pristojni organ lahko odloči le takrat, ko o stvari odloči takoj in na podlagi prošnje za azil. Na takšnem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče RS (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 174/2006 z dne 15. 2. 2006). Tožena stranka sicer v takem primeru lahko tudi na podlagi zaslišanja prosilca za azil ugotovi, da prosilec za azil zavaja in zlorablja postopek, kar je relevantno za oceno verodostojnosti prosilca za azil in s tem za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem (1. člen Zazil), vendar pa mora tožena stranka v tekem primeru odločbo opreti na določilo 1. odstavka 35. člena ZAzil, ne pa na določilo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča bi tožena stranka glede na izjave obeh tožnikov na zaslišanju o splošnem preganjanju Romov v delu Kosova, kjer sta živela, in glede na dosedanjo upravno-sodno prakso v zvezi s preganjanjem Romov na Kosovu, pred odločitvijo morala pridobiti in oceniti tudi mednarodna poročila o stanju Romov na Kosovu in možnostih za njihovo varno vrnitev v primerih beguncev, ki so jim bile zavrnjene prošnje za azil ŠV tej zvezi je relevantno tudi končno poročilo komisarja za človekove pravice o stanju človekovih pravic za Rome na Kosovu, CommDH(2006) 1, Strasbourg, 15. 2. 2006, VII. poglavje]. S tega vidika so dejstva v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljena in samo v tem smislu so utemeljeni tudi tožbeni ugovori. Dejstva pa so v izpodbijani odločbi tudi zmotno ugotovljena oziroma ne ustrezajo podatkom v spisu iz naslednjega razloga: Iz zapisnika o zaslišanju tožnika ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika soočila s konkretno nekonsistentnostjo glede časa dogodka v primeru kraje bele tehnike in pretepa tožnika in njegovega sina v hiši, iz prošnje za azil pa izhaja, da je tožnik na prvi sklop vprašanj in na zadnje vprašanje na listu 7 odgovarjal na splošno o preganjanju in ne o preganjanju iz začetka leta 2004, ko so neznanci vdrli v hišo. Izjavo tožnice na zaslišanju je sicer najbolj verjetno razumeti tako, da so vsi otroci spali v hiši tožnika, in da je samo tožnica spala v hiši svaka, vendar je to samo ena stvar v celotni zgodbi o zadnjem napadu v hiši tožnika, v zvezi s katero pa sta bila tožnika in tožnica v vseh ostalih elementih tega napada usklajena. Naslednja nekonsistentnost naj bi bila tožnikova izjava o prijavljanju preganjanja policiji oziroma Kforju. Tožena stranka je v dokazni oceni glede tega izpustila pomembno dejstvo iz zapisnika o zaslišanju in sicer, da je tožnik precej na dolgo pojasnjeval domnevno razliko glede navedenega vprašanja po izjavi v prošnji za azil in na zaslišanju in glede tega pojasnjevanja tožena stranka ni zavzela stališča, ali je prepričljivo ali ne, po presoji sodišča pa to pojasnjevanje ni nesprejemljivo. Izjavi tožnice, da ni nikoli prijavila preganjanja policiji, pa tudi ni mogoče dati velike teže z vidika ocene neverodostojnosti, kajti po podatkih v spisu tožnica res ni nikoli prijavila preganjanja policiji, kako in kdaj je to storil tožnik, pa je tožnik povedal prepričljivo. Da preganjanja v Beogradu nobeden od tožnikov ni prijavil policiji, kot je povedala tožnica v prošnji za azil, pa niti ni sporno. Glede tega vprašanja sta bila oba tožnika skladna. Ker tožena stranka v zvezi z neskladnostjo med tožnico in tožnikom glede pogostosti nadlegovanj v Beogradu tožnikoma ni dala možnosti, da se o njej izjasnita, ima v dokazni oceni tožene stranke pomembno težo le element nekonsistentosti glede časa bivanja v Beogradu. To je sicer pomembna nekonsistenost v izpovedbi tožnikov, vendar glede na vse ostale pomembne vidike, ki jih je sodišče navedlo v tej obrazložitvi, to ne more biti odločilno dejstvo, na podlagi katerega bi tožena strankam lahko ugotovila, da sta tožnika predstavila lažne razloge oziroma da sta neverodostojna.

Če tožena stranka ob upoštevanju navedenih stališč sodišča v tej sodbi v ponovnem postopku ne bo prišla do negativne ocene o verodostojnosti tožnikov oziroma bo v dvomu glede preganjanja tožnikov na Kosovu, potem mora v skladu s standardi Visokega komisariata ZN za begunce, smernicami iz Direktive št. 2004/83/EC ugotoviti vsa relevantna dejstva za morebitno uporabo instituta notranje razselitve glede na to, da sta tožnika po podatkih v spisu nekaj časa živela v Beogradu pri sorodnikih in če jim je tam grozilo preganjanje v smislu Direktive št. 2004/83/EC. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (2. odstavek 39. člena ZAzil v zvezi z določilom 2., in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.