Jedro

Če taksni zavezanec tudi po opominu ne plača dolžne takse v roku iz 26. člena ZST, sodišče v skladu z 29. členom ZST obvesti pristojni davčni urad, naj takso prisilno izterja ter mu naloži plačilo še 50% pribitka nanjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.3.2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada Brežice z dne 21.2.2001. Z njo je bilo tožniku kot taksnemu zavezancu naloženo plačilo redne sodne takse za predlog za izvršbo, kazenske takse in sodne takse za opomin v skupnem znesku 175.305,00 SIT na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 7.2.2001, iz katerega izhaja, da tožnik kot taksni zavezanec v izvršilni zadevi upnika A.A. s.p. proti dolžniku B. d.o.o. kljub dne 2.12.2000 prejetemu opominu ni plačal sodne takse v višini 7.658 točk in takse za opomin v višini 250 točk. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da ni podlage za dvom v pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, saj je le ta pravilno uporabila določbe 4., 26., 27. in 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list SRS, št. 1/90 - p.b., RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98 - odločba US 70/00) in je iz pravilnih dejanskih in pravnih razlogov zavrnila pritožbo tožnika. Prvostopno sodišče se na razloge v celoti sklicuje in jih skladno z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja, dodaja pa, da tožnik nima prav, ko meni, da zanj ni nastopila obveznost plačila sodne takse, ker se je štelo, da je predlog umaknjen, saj 2. odstavek 4. člena ZST določa, da taksna obveznost za vlogo - predlog za izvršbo nastane takrat, ko se ta izroči sodišču. Zavrnilo je tudi navedbe, da bi moralo izvršilno sodišče tožniku poslati ponovni opomin za plačilo sodne takse samo za predlog za izvršbo, saj je bil tožniku poslan opomin za plačilo sodne takse za predlog in sklep o izvršbi, ki ga je tožnik prejel in bil opozorjen na posledice, če takse v roku 15 dni ne bo plačal. Po presoji sodišča prve stopnje so bile tako izpolnjene procesne predpostavke iz 4. in 5. odstavka 26. člena ZST za ravnanje davčnega organa po obvestilu sodišča. Tožnik je imel tudi možnost zahtevati izdajo odločbe o odmeri sodne takse po 27. členu ZST, pa te možnosti ni izkoristil. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo oziroma odpravi upravni akt tožene stranke. Navaja, da upniki pred okrajnimi sodišči večinoma vlagajo predloge za izvršbo brez plačila takse, ki jo nato plačajo na poziv sodišča skupaj z opominsko takso. Sodna praksa je bila, da v primeru, ko pride zaradi neplačila takse do zavrženja izvršilnega predloga, se plača le taksa za predlog, vendar na poseben poziv sodišča. V navedeni zadevi je bil le enkrat pozvan na plačilo sodne takse za predlog in sklep, ni pa bil posebej pozvan na plačilo sodne takse za predlog po tem, ko je v posledici neplačila bil postopek ustavljen, kot je bilo to sicer običajno. Če bi mu okrajno sodišče poslalo posebni poziv za plačilo takse za predlog, bi takso plačal. Bil je zaveden s postopanjem izvršilnega sodišča, ki se ni ravnalo po ZST. Postopanje tožene stranke v postopku izterjave takse je preuranjeno in ne temelji na ustreznih sklepih okrajnega sodišča. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS dne 12.2.2004 vloženo pritožbo zoper sodbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 85. členom ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava, kot to določa 86. člen ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ni sporno, da tožnik kot taksni zavezanec v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kamniku ni plačal takse za predlog za izvršbo oziroma opomin v roku, določenim s 26. členom ZST, niti da je pristojno okrajno sodišče z obvestilom z dne 7.2.2001 sporočilo pristojnemu davčnemu uradu, da to takso prisilno izterja.

Odločitev, s katero je bilo taksnemu zavezancu naloženo, naj v nadaljnjih 15-ih dneh plača dolžno takso in 50% pribitka nanjo, zato tudi po presoji vrhovnega sodišča pravilno temelji na določbi 2. odstavka 29. člena ZST. Tožnik tako nima prav, ko meni, da bi ga moralo izvršilno sodišče ponovno pozvati na plačilo sodne takse le za predlog za izvršbo po tem, ko je bil izvršilni postopek zaradi neplačila sodne takse ustavljen, in šele, če po ponovnem pozivu taksa ne bi bila plačana, obvestiti davčni urad. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je potrebno takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, in sicer za vlogo takrat, ko se izroči sodišču (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Ker taksa kljub opominu, ki ga je tožnik prejel dne 2.12.2000, ni bila plačana, je izvršilno sodišče pravilno v skladu s 29. členom ZST obvestilo pristojni davčni urad, naj takso za predlog in opomin prisilno izterja. Nadaljnji potek izvršilnega postopka namreč na obveznost plačila sodne takse za predlog ne vpliva.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.