Jedro

Revizija sicer korektno povzema dejanske ugotovitve o obsegu in trajanju telesnih in duševnih bolečin in strahu, vendar za zvišanje odškodnine po povedanem nima utemeljitve. Že sodišče druge stopnje je posebej upoštevalo tožnikove omejitve v življenjskih aktivnostih, naštete v sodbi sodišča prve stopnje (predvsem stanje po odstranitvi jetrnega režnja, močnejšo kontrakturo in srednje močno omejeno gibljivost v levem komolcu, lažjo omejeno gibljivost v levem kolku, pa tudi posledice možganskega pretresa, ki pa jih revizija posebej ne omenja) in ocenilo, da je iz tega naslova na prvi stopnji dosojena odškodnina prenizka. Zvišalo jo je na 5,000.000,00 SIT. Ta satisfakcija za sedanje in bodoče duševne bolečine iz tega naslova je primerna in je ni mogoče še zviševati, saj bi v nasprotnem primeru ne vzdržala primerjave z drugimi podobnimi primeri odškodnin. V tem obsegu je v zadostni meri upoštevana tudi tožnikova mladost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7,800.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremenilo, da je toženima strankama naložilo, da morata tožniku plačati še nadaljnjih 700.000,00 SIT odškodnine ali skupno 8,500.000,00 SIT s pripadki. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo dosojena odškodnina zvišana v mejah tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč uveljavljal odškodnino iz vseh pravnih naslovov na podlagi določbe 200. člena ZOR v skupnem znesku 35,500.000,00 SIT. Posebej je treba upoštevati, da je tožnik utrpel zaradi raztrganja jetrnega režnja z izlivom krvi v trebušno votlino smrtno nevarno poškodbo. Upoštevati je treba tudi celovitost vsega telesnega poškodovanja in posledic. Skupna ocena trajne tožnikove invalidnosti je podana v višini 45 %, izvedenec pa je tudi podrobno opisal, v čem je podano zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti tožnika. Dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 5,000.000,00 SIT je torej daleč prenizka. Tudi odškodnina za telesne bolečine v znesku 2,000.000,00 SIT je prenizka in je v znesku 10,000.000,00 SIT postavljena odškodnina primerna. Podlaga za odločitev v tej smeri je prav tako v izvedenskem mnenju. Upoštevati je tudi treba, da je tožnik prestajal, ko je prišel k zavesti, smrtni strah, zaradi česar njegov zahtevek iz tega naslova v znesku 5,000.000,00 SIT ni pretiran, dosojena odškodnina v znesku 1,000.000,00 SIT pa je prenizka.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stopnjo tožnikovih telesnih in duševnih bolečin in strahu ter njihovo trajanje, upoštevaje tudi bodoče bolečine (200. in 203. člen ZOR) sta nižji sodišči ocenjevali predvsem na podlagi objektivnih meril, med katere je mogoče uvrstiti tudi mnenji izvedencev ortopeda in neuropsihiatra. Ni dvoma, da je po posledicah mogoče tožnikova prikrajšanja in prestano trpljenje uvrstiti že v kategorijo večjih škod. Vendar pa je ob uporabi določb 200. in 203. člena ZOR treba opraviti tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Taka primerjava ne izključuje upoštevanja individualnih lastnosti primera. Te posebne lastnosti pa morajo vendar biti upoštevane v skladu z objektivnimi merili, ki glede na razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. V navedenem okviru presojana višina dosojene odškodnine pa je realna. Sodišče druge stopnje je opravilo z zvišanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost potrebno korekcijo ter skupno dosojeno odškodnino (tudi z upoštevanjem razmerja znotraj posameznih prikrajšanj) spravilo v sklad z obstoječo sodno prakso.

Revizija sicer korektno povzema dejanske ugotovitve o obsegu in trajanju telesnih in duševnih bolečin in strahu, vendar za zvišanje odškodnine po povedanem nima utemeljitve. Že sodišče druge stopnje je posebej upoštevalo tožnikove omejitve v življenjskih aktivnostih, naštete v sodbi sodišča prve stopnje (predvsem stanje po odstranitvi jetrnega režnja, močnejšo kontrakturo in srednje močno omejeno gibljivost v levem komolcu, lažjo omejeno gibljivost v levem kolku, pa tudi posledice možganskega pretresa, ki pa jih revizija posebej ne omenja) in ocenilo, da je iz tega naslova na prvi stopnji dosojena odškodnina prenizka. Zvišalo jo je na 5,000.000,00 SIT. Ta satisfakcija za sedanje in bodoče duševne bolečine iz tega naslova je primerna in je ni mogoče še zviševati, saj bi v nasprotnem primeru ne vzdržala primerjave z drugimi podobnimi primeri odškodnin. V tem obsegu je v zadostni meri upoštevana tudi tožnikova mladost. Enako sklepanje obvelja tudi glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti in za strah. Vse, kar revizija ponuja v tej smeri, je bilo na nižjih stopnjah v zadostni meri upoštevano - tako intenzivnost in trajanje telesnih bolečin kot tudi obdobje hudega strahu za izid zdravljenja. Razmerje znotraj posameznih prikrajšanj, zaradi katerih se uveljavlja odškodnina, je prišlo do primernega izraza. Dosojena odškodnina v skupnem znesku 8,500.000,00 SIT pa je že v mejah visokih odškodnin. Zviševanje po posameznih postavkah bi tako ne doseglo namena denarne odškodnine za povrnitev nepremoženjske škode iz določbe 200. člena ZOR.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.