Up-263/99

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z. na seji senata dne 4. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Sodnika za prekrške Šentjur pri Celju št. P-1304/98 z dne 9. 7. 1998 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper odločbo sodnika za prekrške, s katero ji je bila izrečena denarna kazen in kazenske točke zaradi storitve prekrška po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Zatrjuje, da ji je bila z izvršitvijo izpodbijane odločbe kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navaja, da ji izpodbijana odločba nikoli ni bila vročena, opravljena pa naj tudi ne bi bila nadomestna vročitev. Za izdajo odločbe naj bi izvedela šele po prejemu sklepa o prisilni izterjavi dolga. Takoj po prejemu tega sklepa naj bi zahtevala vročitev odločbe sodnika za prekrške, vendar temu ni bilo ugodeno. Meni, da ji s takim ravnanjem ni bila zagotovljena pravica do pritožbe. Predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi pravnomočnost in izvršljivost izpodbijane odločbe ter zadevo vrne sodniku za prekrške v novo odločanje, da izvede pravilen postopek z vročitvijo odločbe in nato s pritožbo zoper odločbo.

2.Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), saj naj bi bila zatrjevana kršitev očitna, z izvršitvijo izpodbijane odločbe pa naj bi ji nastajale tudi nepopravljive posledice. Glede roka za vložitev ustavne pritožbe pa predlaga, naj Ustavno sodišče postopa po tretjem odstavku 52. člena ZUstS, ker ji izpodbijana odločba sploh ni bila vročena.

3.Po določbi 50. člena ZUstS lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno pritožbo je torej možno vložiti le zoper posamične akte državnih organov. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

4.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper odločbo o prekršku, izdano na prvi stopnji v skrajšanem postopku na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju ZP). Zoper takšno odločbo je dopustno vložiti ugovor v roku osmih dni od vročitve odločbe. Zoper odločbo, s katero se ugovor zavrže, je v skladu s šestim odstavkom 159. člena ZP dovoljena pritožba, v kateri je mogoče uveljavljati tudi morebitne kršitve v zvezi z vročitvijo, če je bil ugovor zavržen kot prepozen. Dejstvo, da odločbe ni prejela, in s tem povezane kršitve v zvezi z vročanjem bi pritožnica lahko uveljavljala tudi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, o katerem odloča organ, ki je izdal odločbo o prekršku na prvi stopnji.[1] Ta mora o tem izdati ustrezno odločbo. Zoper sklep o prisilni izterjavi dolga je v skladu z določbo 45. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. - v nadaljevanju ZDavP) dovoljena pritožba. Po 47. členu ZDavP davčni organ ustavi postopek prisilne izterjave med drugim tudi v primeru, če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Šele po izčrpanju teh pravnih poti je možno vložiti ustavno pritožbo.

5.Iz ustavni pritožbi priloženih listin in podatkov spisa Sodnika za prekrške Šentjur, ki ga Ustavno sodišče vpogledalo v postopku preizkusa ustavne pritožbe, je razvidno, da je pritožnica dne 20. 4. 1999 pri Sodniku za prekrške Šentjur podala vlogo, ki jo je naslovila kot "zahteva za vročitev odločbe št. 1304/98 in pritožba zoper citirano odločbo". Iz vloge je razvidno, da pritožnica podredno predlaga, naj se vloga obravnava kot pritožba zoper citirano odločbo o prekršku. Iz spisa pa ni razvidno, da bi bilo o navedeni vlogi že odločeno, niti ni pritožnica tega izkazala. Prav tako ni izkazala izčrpanosti drugih pravnih poti, ki jih je imela na voljo za uveljavitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

6.Izpolnjeni pa tudi niso pogoji za obravnavanje ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Navedena določba namreč dopušča izjemno predčasno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Ker pritožnica ni izčrpala niti rednih pravnih sredstev, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

[1]Glej načelni mnenji Senata za prekrške z dne 27. 11. 1984, Zbirka RSP 2/84, str. 28 in z dne 28. 2. 1989, Zbirka RSP 6/89, str. 28, PP 4/90, objavljeni tudi v elektronski zbirki podatkov STAIRS.