Jedro

1. Gre za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec v zvezi z delom tožnika kot tretji osebi. Dogodek se je zgodil v času opravljanja redarske službe, dejstvo, da je prvi toženec ravnal preko danih pooblastil ali v nasprotju z njimi, pa petega toženca ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Delodajalec je namreč odgovoren tudi v primeru, ko delavec ravna nedopustno in krši svoje delovne obveznosti, če je bilo dejanje storjeno v zvezi z delom. Tako so v sodni praksi kot ravnanja v zvezi z delom opredeljena tudi tista, ki so bila le navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila.

2. Po 170. členu ZOR za ravnanje delavca ne moreta odgovarjati dva subjekta, saj delavec ni delal v dveh različnih organizacijah ali imel dveh delodajalcev. V ravnanju samega lastnika lokala tudi ni najti takega ravnanja, ki bi ga bilo lahko opredeliti za protipravno ravnanje zaradi kršitve profesionalne skrbnosti.

3. Zmotno je stališče obeh sodišč o zastaranju odškodninskih terjatev obeh tožnic. Škodno dejanje je bilo hkrati tudi kaznivo dejanje, zaradi česar je treba upoštevati pravila o daljšem zastaralnem roku in o pretrganju zastaranja odškodninske terjatve, če pride do pretrganja zastaranja kazenskega pregona. Tožnici sta tožbo vložili v času, ko je tekel kazenski postopek zoper storilca, zaradi česar je bilo pretrgano tudi zastaranje njene odškodninske terjatve proti prvemu tožencu in zanj odgovornim osebam.

Izrek

Revizija prvega tožnika z 8. 7. 2010 se zavrne, revizija druge in tretje tožnice z istega dne pa se zavrže. Revizija petega toženca se zavrne.

Reviziji druge in tretje tožnice z 22. 4. 2011 se ugodi in se: drugostopenjska sodba v odločitvi o zavrnitvi njune pritožbe v razmerju do prvega in petega toženca (drugi odstavek izreka pritožbene odločbe), v odločitvi o njima naloženih pravdnih stroških (osmi odstavek izreka) in o njunih pritožbenih stroških (del enajstega odstavka izreka), prvostopenjska sodba pa v odločitvi o zavrnitvi njunih tožbenih zahtevkov (tretji odstavek izreka) in o njima naloženem plačilu pravdnih stroškov prvemu in petemu tožencu (del četrtega odstavka izreka) razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije z 22. 4. 2011 in odgovora nanjo se pridrži za končno odločbo.

Druga, tretja in četrta toženka same krijejo stroške revizijskega odgovora na prvo revizijo tožnikov, tožniki pa sami krijejo stroške svojega odgovora na revizijo petega toženca.

Obrazložitev

1. Tožnika je 8. 2. 2000 z brco v glavo na stopnicah pri vhodu v diskoteko hudo telesno poškodoval prvi toženec, ki je kot varnostnik petega toženca delal v diskoteki, ki je bila last prvotnega drugega toženca, njegove dedinje pa so sedanje druga, tretja in četrta toženka. Tožnik je zaradi hude možganske poškodbe postal tetraplegik. Zahteval je nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo od vseh tožencev, njegova mati in sestra pa plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojca prav tako od vseh tožencev. Sodišče prve stopnje je vsem tožencem naložilo, da morajo nerazdelno plačati prvemu tožniku 100.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, njegov presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožbeni zahtevek obeh tožnic je zaradi zastaranja zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah vseh treh tožnikov in vseh petih tožencev. Pritožbi prvega tožnika je delno ugodilo tako, da je odškodnino zvišalo na vseh zahtevanih 166.917,04 EUR (prej 40,000.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar jo je naložilo v nerazdelno plačilo le prvemu in petemu tožencu ter pri tem za prvega toženca določilo petnajstdnevni izpolnitveni rok, za drugega toženca pa premaknilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti od 23. 3. 2004 (vložitev tožbe) na 17. 5. 2004 (vročitev tožbe). Le v tem manjšem delu je ugodilo pritožbama navedenih tožencev, sicer pa ju je zavrnilo. V ostalem delu je zavrnilo tudi pritožbo tožnika ter ob tem ugodilo pritožbi druge, tretje in četrte toženke tako, da je prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov proti njim v celoti zavrnilo. Pritožbo druge in tretje tožnice je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo o zavrnitvi njunih tožbenih zahtevkov. Navedene odločitve so zajete v prvih petih odstavkih izreka pritožbene sodbe, v nadaljnjih šestih odstavkih izreka pa je pritožbeno sodišče odločilo o prvostopenjskih in pritožbenih stroških pravdnih strank.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča so pravočasno revizijo vložili vsi trije tožniki in peti toženec. Druga in tretja tožnica sta vložili še predlog za dopustitev revizije.

4. Tožniki v reviziji izpodbijajo ves za njih neugodni del drugostopenjske sodbe, uveljavljajo pa revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Opozarjajo, da so že v postopku na prvi stopnji kot pravno podlago odgovornosti lastnika lokala navedli (tudi) 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. Obligacijskega zakonika), ker je lastnik lokala solidarno odgovoren z lastnikom varnostne službe. Dolžan je bil poskrbeti za varnost svojih gostov. Varnostnik oziroma redar je delal v njegovo korist in v njegovem interesu. Ob spremembi prvostopenjske sodbe bi se moralo pritožbeno sodišče opredeliti tudi do te pravne podlage in do v zvezi z njo predlaganega izvedenca. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo iz drugih razlogov in je zato ta dokazni predlog zavrnilo. Ker bi ob drugačni presoji pritožbeno sodišče o tem dokaznem predlogu moralo odločiti, pa ni, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožniki omenjajo stališča v pravni teoriji o pojmu delavca in delodajalca iz 170. člena ZOR, kaj vse je pomembno pri presoji teh pojmov in drugostopenjski sodbi očita, da o tem nima razlogov. Tožniki vztrajajo pri stališču, da je lastnik lokala odgovoren tudi zaradi slabe izbire izvajalca – petega toženca, o čemer v izpodbijani sodbi ni razlogov. Opozarjajo na nekatere nedoslednosti v izpovedi petega toženca o potrebnih kvalifikacijah za to delo in da lastnik diskoteke ni s potrebno skrbnostjo preverjal izpolnjevanja pogodbe in tudi ne usposobljenosti redarjev. Ob povzemanju izpovedi priče Skoka in petega toženca omenjajo še, da so redarji vsak večer dobivali navodila lastnika oziroma njegove žene. Na koncu utemeljujejo tudi, zakaj tožbeni zahtevek druge in tretje tožnice ni zastaral. 5. Peti toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zanj neugodni del, uveljavlja „vse revizijske razloge“, predlaga pa spremembo z ugoditvijo njegovi pritožbi, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Najprej vztraja pri svojem stališču, da bi morala biti tožba proti D. zavržena, ker je bila nepopolna in brez oznake naslova, bila pa je vročena D., torej njemu, na naslov, ki po njegovi razlagi pomeni opredelitev druge stranke. Svoje stališče na dveh straneh utemeljuje s povzemanjem podatkov iz vlog, vabil, zapisnikov in zatrjuje, da so se v postopku pojavljali toženci kot fizična oseba brez naslova, nato kot pravna oseba in nato kot D. D. Sodišče naj bi kar samo spremenilo toženo stranko v sedanjega toženca in mu pri tem ni dalo možnosti, da se do te spremembe opredeli. V nadaljevanju v zvezi s tem vprašanjem toženec tudi dobesedno prepiše eno stran svoje pritožbe. Vztraja, da je tožbeni zahtevek prvega tožnika zastaran, ker je bilo njegovo stanje znano takoj po škodnem dogodku. Graja razloge izpodbijane sodbe o temelju odškodninske odgovornosti in stališče, da je bistveno, da je bil redar zaposlen pri njem. Opozarja, da ne gre za ravnanje v zvezi z delom, temveč popolnoma izven dela. Do poškodovanja je prišlo izven lokala, kjer redar ni imel nikakršnega dela. Res je prišlo do konflikta najprej v lokalu, vendar je tožnika iz lokala pospremil drug redar, zato je lahko dogajanje izven lokala le stvar osebne zamere med tožnikom in prvim tožencem. Gre torej za povzročitev poškodbe izven delovnega mesta in izven službene dolžnosti, za pretep na stopnicah pred lokalom in za ravnanje prvega toženca v nasprotju z navodili. Podrejeno peti toženec vztraja pri ugovoru soodgovornosti tožnika, saj je bil prvi toženec izzvan in napaden. Višina odškodnine je objektivno gledano previsoka.

6. Druga in tretja tožnica sta vložili tudi pravočasen predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom II DoR 376/2010 z 31. 3. 2011 delno ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je zahtevek teh dveh tožnic zastaran. V pravočasno vloženi dopuščeni reviziji z 22. 4. 2011 tožnici predlagata tako spremembo, da se njunima tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, kar izhaja tudi iz pravnomočne kazenske sodbe. To pa pomeni tako daljši zastaralni rok kot tudi pretrganje teka zastaranja v času kazenskega postopka. Ker gre za povzročitev posebno hude telesne poškodbe, bi daljši 10 letni zastaralni rok iztekel 8. 2. 2010, če ne bi že pred tem prišlo tudi do pretrganja teka zastaralnega roka. Tožnici sta tožbo vložili 7. 2. 2005, do zastaranja zato ni moglo priti. Omenjata še, da daljši zastaralni rok ne velja le za zastaranje tožbenih zahtevkov proti neposrednemu storilcu kaznivega dejanja temveč proti vsaki odgovorni osebi.

7. Revizije so bile vročene nasprotnim strankam. Druga, tretja in četrta toženka so odgovorile na prvo revizijo vseh treh tožnikov in na dopuščeno revizijo obeh tožnic ter predlagale zavrnitev obeh. Tožniki so odgovorili na revizijo petega toženca in predlagali zavrnitev njegove revizije.

8. Revizija prvega tožnika ni utemeljena, prva revizija druge in tretje tožnice ni dovoljena, njuna dopuščena revizija je utemeljena, revizija petega toženca pa ni utemeljena.

9. V tej zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo 4. 11. 2009, torej po uveljavitvi zadnje novele ZPP-D, zaradi česar je treba uporabiti spremenjene določbe zakona o reviziji. Če se revizijska vrednost spora giblje v razponu med 2.000 EUR do 40.000 EUR, je revizija dovoljena le, če jo pred tem dopusti sodišče (določbe 367. člena ZPP). Tožnici izpodbijata zavrnitev njunih tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine vsaki po 29.910,40 EUR (prej 7,000.000 SIT). Vložili sta dve reviziji, prvo že 8. 7. 2010 skupaj s tožnikom, čeprav (še) ni bila dopuščena, drugo pa 22. 4. 2011 po predhodni dopustitvi s sklepom z 31. 3. 2011. Ker njuna prva revizija ni bila dopuščena, po jasni določbi tretjega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena. Drugače velja za z isto vlogo vloženo revizijo prvega tožnika, ki izpodbija zavrnitev svojega tožbenega zahtevka proti drugi, tretji in četrti toženki v višini 166.917,04 EUR, in za revizijo petega toženca, ki izpodbija enak znesek odškodnine, ki mu je bil naložen v nerazdelno plačilo s prvim tožencem.

10. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je do spora med tožnikom in prvim tožencem kot redarjem res prišlo v sami diskoteki, vendar je tožnika nato iz lokala odstranil drug redar, pa je prvi toženec kljub temu prišel za njima in tožnika na stopnicah pred vhodom v lokal z nogo brcnil v glavo. Prvi toženec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in obsojen na zaporno kazen. Njegova odškodninska odgovornost v sedanji fazi postopka ni več sporna, temelji pa na prvem odstavku 154. člena ZOR. Prvi toženec je v lokalu opravljal redarsko službo kot pogodbeni delavec petega toženca, ki se je z organizacijo te dejavnosti takrat ukvarjal kot samostojni podjetnik posameznik in je sklenil pogodbo o opravljanju storitev varovanja z lastnikom diskoteke. Pravno podlago za odškodninsko odgovornost petega toženca sta obe sodišči našli v določbah 170. člena ZOR, ki urejajo posebno odgovornost delavne organizacije za ravnanje delavca za škodo, ki jo povzroči med delom ali v zvezi z delom tretjim osebam. Taki presoji revizijsko sodišče v celoti pritrjuje. Peti toženec neutemeljeno skuša prikazati, da ne gre za škodo v zvezi z delom, ker je do poškodbe prišlo zunaj lokala in ker je prvi toženec ravnal v nasprotju z navodili. Že pritožbeno sodišče je enak pritožbeni očitek zavrnilo s pravilnimi razlogi, da gre za preozko prostorsko razlago, saj ni mogoče ločevati notranjih prostorov diskoteke od vhodnega območja v lokal. Dogodek se je zgodil v času opravljanja redarske službe, dejstvo, da je prvi toženec ravnal preko danih pooblastil ali v nasprotju z njimi, pa petega toženca ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Delodajalec je namreč odgovoren tudi v primeru, ko delavec ravna nedopustno in krši svoje delovne obveznosti, če je bilo dejanje storjeno v zvezi z delom. Tako so v sodni praksi kot ravnanja v zvezi z delom opredeljena tudi tista, ki so bila le navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici zlorabi svoja pooblastila(1). Zato ne moti v reviziji petega toženca grajana presoja obeh sodišč, da je šlo pri ravnanju prvega toženca za maščevanje zaradi prejšnjega konflikta v notranjosti diskoteke.

11. Opisani potek škodnega dogodka tudi ne utemeljuje revizijskega vztrajanja petega toženca pri ugovoru o tožnikovi soodgovornosti. O pravno upoštevni izzvanosti prvega toženca ni mogoče govoriti že zaradi prostorske in časovne razlike med dogajanjem v diskoteki in pred njo. Pritožbeno sodišče je v razlogih svoje sodbe še pravilno pojasnilo, da trditve, da naj bi tožnik ponovno napadel prvega toženca medtem, ko je bil sam na tleh na stopnicah pred lokalom, nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča. 12. Presoja obeh sodišč pa je bila različna glede vprašanja, ali tudi lastnik diskoteke oziroma sedaj njegove dedinje odgovarjajo za tožnikovo škodo. Odgovor prvostopenjskega sodišča je bil pritrdilen zato, ker sta tudi lastnik lokala in njegova žena dajala navodila redarjem, v čemer je videlo določeno razmerje podrejenosti, pa tudi zato, ker lastnik kljub sklenjeni pogodbi s petim tožencem ni nadzoroval redarjev, ali so dovolj profesionalno skrbni in izkušeni. Po njegovem stališču bi moral glede prvega toženca ob potrebni profesionalni skrbnosti ugotoviti, da gre za mladega fanta brez izkušenj. Odgovor pritožbenega sodišča pa je bil negativen. Lastnik lokala glede na ugotovljene okoliščine ni mogel predvidevati takega neprimernega in grobega ravnanja prvega toženca, pa tudi sicer ni bil usposobljen preizkušati zadostno strokovnost redarjev za opravljanje tega dela. To je bil dolžan in sposoben preverjati peti toženec, s katerim je lastnik sklenil ustrezno pogodbo in ki je pridobil tudi licenco za opravljanje takega dela. Zato v ravnanju lastnika po presoji pritožbenega sodišča ni najti protipravnosti v smislu premajhne profesionalne skrbnosti iz 18. člena ZOR. Poleg tega je pritožbeno sodišče poudarilo, da med lastnikom lokala ter neposrednim povzročiteljem ni bilo vzpostavljeno takšno pravno upoštevno razmerje, ki bi lahko predstavljalo podlago za odškodninsko odgovornost lastnika lokala. Zato je v tem delu spremenilo prvostopenjsko sodbo in tožbeni zahtevek prvega tožnika proti dedinjam lastnika lokala zavrnilo.

13. Po presoji revizijskega sodišča so materialnopravno pravilni razlogi pritožbenega sodišča. Nazadnje navedeni razlogi o neobstoju pravno upoštevnega razmerja med lastnikom lokala in prvim tožencem pomenijo, da je pritožbeno sodišče imelo v mislih prav morebitno odgovornost po 170. členu ZOR. Zato so neutemeljeni materialnopravni in procesni očitki prvega tožnika o izostanku presoje odškodninske odgovornosti na tej pravni podlagi. Pritožbeno sodišče je takoj v naslednjem stavku poudarilo, da je bil prvi toženec v delovnem oziroma (temu razmerju podobnem) pogodbenem razmerju le s petim tožencem, ki zanj odgovarja prav na podlagi 170. člena ZOR. Po navedeni zakonski določbi za ravnanje delavca ne moreta odgovarjati dva subjekta, saj delavec ni delal v dveh različnih organizacijah ali imel dveh delodajalcev. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom pritožbenega sodišča, da v ravnanju samega lastnika lokala (odgovornost na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR) ni najti takega ravnanja, ki bi ga bilo lahko opredeliti za protipravno ravnanje zaradi kršitve profesionalne skrbnosti iz 18. člena ZOR.

14. Neutemeljeni so tudi procesni očitki prvega tožnika pritožbenemu sodišču, da bi moralo pred spremembo prvostopenjske sodbe odločiti o dokaznem predlogu za izvedenca za varovanje in za izvedenca za varstvo pri delu, ki ga je sodišče prve stopnje zaradi drugačne materialnopravne presoje zavrnilo kot nepotrebnega. Že iz revizijskega povzemanja o utemeljevanju tega dokaznega predloga, kaj naj bi izvedenca pojasnila, izhaja, da gre za takoimenovani informativni dokaz, torej tak, ki naj bi šele pomagal najti, kaj bi lahko bilo narobe v ravnanju lastnika lokala. Informativni dokaz v našem pravu ni dopusten. Je namreč v nasprotju s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena, kot je opredeljena v 212. členu ZPP, saj naj bi šele njegova izvedba dala podlago za manjkajoče trditve(2). Zavrnitve očitno nedopustnega dokaznega predloga pa ni bilo treba utemeljevati nobenemu od nižjih sodišč. Tožnik neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da nima razlogov o odgovornosti lastnika zaradi slabe izbire izvajalca, to je petega toženca, saj tudi tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi oseba s predpisanimi in pridobljenimi licencami pomenila slabo izbiro. Kljub uvodni opredelitvi procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik teh v nadaljevanju, razen pravkar zavrnjenih, ni vsebinsko zadosti opredelil. 15. Peti toženec v svoji reviziji neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve v zvezi z vprašanjem pravilne označbe petega toženca. Kljub obširnemu utemeljevanju o domnevnem neobstoju stranke, nepopolnosti tožbe in subjektivnih spremembah revizijsko sodišče tem njegovim izvajanjem ne pritrjuje. V celoti se strinja namreč z razlogi pritožbenega sodišča, da je bil ves čas tožen prav peti toženec kot fizična oseba, da je šlo le za pisno napako v eni črki njegovega priimka in dodajanje različnih naslovov, med drugim tudi naslova njegove vmesne službe zaradi vročanja vlog petemu tožencu, skratka, da ni šlo za spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče je pojasnilo tudi, da je bila tožeča stranka tista, ki je popravila ime in naslov tega toženca (več v razlogih na 13. strani pritožbene sodbe).

16. Neutemeljeno je revizijsko vztrajanje petega toženca, da je zastaralni rok odškodninske terjatve prvega tožnika začel teči pred njegovo odpustitvijo z rehabilitacije. Materialnopravno pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je bilo šele z zaključkom zdravljenja v rehabilitacijskem centru z gotovostjo znano, kakšen bo obseg trajnih posledic pri tem tožniku (razlogi pritožbene sodbe na 9. strani). Glede dolžine zastaralnega roka pa sicer za prvega tožnika velja enako kot za drugo in tretjo tožnico, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Ugovor višine prisojene odškodnine je povsem pavšalen. Zato revizijsko sodišče le napotuje petega toženca na pravilne razloge pritožbenega sodišča, da se prisojeni znesek v višini 178 povprečnih plač nahaja na spodnji meji za tetraplegike prisojenih odškodnin.

17. Druga in tretja tožnica v dopuščeni reviziji utemeljeno opozarjata na materialnopravno zmotno odločitev obeh sodišč o zastaranju njunih tožbenih zahtevkov. Da je bilo škodno dejanje hkrati tudi kaznivo dejanje, so v svoji trditveni podlagi navajale vse stranke, to pa je zajeto tudi v podlagi prvostopenjske sodbe. Kljub temu sta prvostopenjsko sodišče, za njim pa tudi pritožbeno, ki za razliko od revizijskega sodišča tudi po novi ureditvi na pravilno uporabo materialnega prava še vedno pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), uporabili splošni triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 367. člena ZOR. Vprašanje zastaranja odškodninskih terjatev vseh treh tožnikov bi morali presojati po prvem in tudi po drugem odstavku 377. člena ZOR: torej upoštevati pravilo o uporabi daljšega zastaralnega roka, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je bil predpisan daljši zastaralni rok, in pravilo o pretrganju zastaranja tudi odškodninskega zahtevka, če pride do pretrganja zastaranja kazenskega pregona.

18. Revizijsko sodišče najprej pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je za obe tožnici začetek zastaralnega roka enak kot za tožnika. Razlogi pritožbenega sodišča na 9. strani odločbe so skladni s stališčem sodne prakse, da začetek teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojca praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno tako ustali, da je mogoče presojati, ali gre za posebno težko invalidnost(3), kot je bilo navedeno že v sklepu o dopustitvi revizije. Pojasnjuje tudi, da že v starejši literaturi(4) in sodni praksi(5) ni bilo sporno, da izraz odgovorna oseba iz prvega odstavka 377. člena ZOR ne zajema samo storilca kaznivega dejanja, ampak vsako odgovorno osebo (na primer lastnika vozila, zavarovalnico, delavno organizacijo itd.). Sicer pa revizijsko sodišče na podlagi trditvene podlage pravdnih strank in prvostopenjske sodbe ugotavlja, da je prišlo do škodnega dogodka 8. 2. 2000 in da je bilo zdravljenje prvega tožnika zaključeno z odpustom iz rehabilitacijskega centra v marcu 2001. Takrat je proti storilcu že tekel kazenski postopek. Prvi toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, za katero je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora, in sicer s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 146/2006 s 3. 6. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1277/2007 z 9. 4. 2008. Vendar je bilo to že tretje sojenje, saj sta bili pred tem izdani sodbi pod opr. št. K 40/2005 in K 99/2002, kazenska preiskava pa je tekla pod opr. št. Kpr 10/2000. Tožnici sta tožbo vložili 7. 2. 2005, torej v času, ko je tekel kazenski postopek zoper storilca in je bilo zato na podlagi navedenih zakonskih določb pretrgano tudi zastaranje njune odškodninske terjatve proti prvemu tožencu in zanj odgovornim osebam.

19. Zaradi zmotne presoje o zastaranju se nižji sodišči nista ukvarjali z drugimi ugovori proti temelju odškodninskih terjatev obeh tožnic in tudi ne z razlogi o višini teh terjatev, kar bosta storili v novem sojenju.

20. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377., 378. in drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izrekih te odločbe. Zavrnitev prve revizije vseh treh tožnikov in revizije petega toženca zajema tudi odločitev o njihovih priglašenih revizijskih stroških. Odločitev o stroških revizije z 22. 4. 2011 in odgovora nanjo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Odgovora tožnikov na revizijo petega toženca in druge do četrte toženke na prvo revizijo tožnikov (slednji je vsebinsko enak njihovemu odgovoru na dopuščeno revizijo) pa nista bila potrebna, zato te stroške v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP krijejo sami.

Op. št. (1): II Ips 370/2008 Op. št. (2): Tako tudi Zobec v Ude et alt.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 353, GV Založba, Ljubljana 2010. Op. št. (3): II Ips 642/2006 Op. št. (4): Strohshack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, tretja izdaja, Ljubljana 1996, stran 171 Op. št. (5): II Ips 295/93, VIII Ips 6/95