Jedro

Za priznanje azila mora biti izkazan utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov iz drugega odstavka 1. člena ZAzil (zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja) oziroma če so podani humanitarni razlogi iz tretjega odstavka 1. člena ZAzil (utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve v matično državo). V 6. členu ureja ZAzil prepoved prisilne odstranitve ali vračanja osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. V obravnavani zadevi se tožnik sklicuje na strah pred preganjanjem zaradi izmikanja vojaški obveznosti in pred preganjanjem nekdanjih vojakov Osvobodilne vojske Kosova, kar ni utemeljen strah, niti razlog za prepoved vračanja, glede na ugotovitve o stanju v njegovi matični državi, ki izhajajo iz vsebine poročil mednarodnih nevladnih organizacij in splošno znanih podatkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1570/2002-9 z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko izreka je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.7.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. Z 2. točko izreka je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odločba US RS, 113/2000-odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), ker pri tožniku ne gre za preganjanje zaradi razlogov, navedenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska Konvencija), niti ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v izvorno državo. Pridobitev statusa begunca temelji na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo in ocene stanja oziroma objektivnih okoliščin v matični državi. Tožena stranka je subjektivno ogroženost ugotovila iz tožnikove vloge z dne 14.11.2001 in njegovih izjav, danih na zaslišanju dne 7.12.2001. Po lastnih navedbah je tožnik po narodnosti Albanec in po veroizpovedi musliman, Republiko Makedonijo pa je zapustil v juliju 2001, ko je trikrat prejel vpoklic makedonske vojske, enkrat pa so na njegov dom prišli zamaskirani in oboroženi pripadniki Osvobodilne vojske Kosova (v nadaljevanju OVK) in ga pozvali, da se jim pridruži. Po lastnih navedbah tožnik ni pripadnik nobene politične stranke in v matični državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Odhod mu je organiziral oče, ker ni želel, da bi se pridružil makedonski vojski niti OVK. Oceno objektivne ogroženosti je tožena stranka oprla na vsebino poročil mednarodnih nevladnih organizaciij in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNCHR) ter atašeja misije OSCE na Kosovu (Poročilo atašeja misije na Kosovu v času od 11.do 15.12.2000, MCIC Situacijsko poročilo o Makedoniji - humanitarna situacija, Nasilje in posledice le tega - Makedonija, Razvoj človekovih pravic za leto 2002 - Makedonija) in člankov BBC o situaciji v Makedoniji v letih 2001-2002 ter Zakona o amnestiji (Uradni list Republike Makedonije, št. 18/2002) ki je začel veljati 8.3.2002. Uporabljeni dokumenti so, po mnenju sodišča prve stopnje, verodostojni viri, mednarodni organizaciji UNCHR in Human Rights Watch pa vredni zaupanja. Z določbo 10. člena Zazil je zakonodajalec celo uzakonil dolžnost sodelovanja državnih organov Republike Slovenije z UNHRC. Glede na vsebino navedenih dokumentov so se nemiri v Republiki Makedoniji končali v avgustu 2001. Na podlagi določb navedenega zakona o amnestiji, ki se, glede na vsebino objavljenih člankov BBC, tudi v praksi uresničuje, bi bil tožnik nedvomno pomiloščen zaradi izogibanja služenja vojaške obveznosti. Tožnika ne ogroža niti preganjanje s strani OVK, saj je bila ta, po podatkih v upravnih spisih, razpuščena in ne deluje več. Neutemeljen je tožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tožena stranka, po podatkih upravnih spisov, ugotovila vse pravno pomembne okoliščine, tožnik pa v tožbi ne navaja nič takega, kar bi moglo vplivati na drugačno odločitev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da tožena stranka ni ugotovila vseh pomembnih dejstev in okoliščin. Predvsem ni ugotovila, kakšno je v praksi vračanje oseb, ki so se izognile služenju v vojski OVK, saj o tem v dokumentih, ki so bili uporabljeni, ni nič izrecno navedenega. Zato bi moral pristojni organ svojo odločitev opreti na dokument, ki vsebuje kakšno informacijo o tem. Če bi se vrnil v Makedonijo, bi bil brez dvoma v veliki nevarnosti, saj bi se nad njim znesli nekdanji vojaki OVK.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pogoje za priznanje azila določa ZAzil. Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna iz humanitarnih razlogov, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjen ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve v matično državo. V 6. členu pa Zazil ureja prepoved prisilne odstranitve ali vračanja osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Za priznanje statusa begunca mora biti izkazan utemeljen strah pred preganjanjem iz že navedenih razlogov, za uporabo načela prepovedi prisilne odstranitve ali vračanja pa okoliščine, ki kažejo na ogroženost življenja ali svobode osebe v primeru vrnitve. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, se v azilnem postopku ugotavlja subjektivna in objektivna ogroženost prosilca, pri čemer je tudi od vsebine njegovih izjav o razlogih za zapustitev matične države odvisno, katere dejanske okoliščine so pomembne za odločitev v posameznem primeru.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikova subjektivna ogroženost oziroma njegov strah zaradi izmikanja vojaški obveznosti in pred preganjanjem nekdanjih vojakov OVK, ni utemeljen v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, po podatkih upravnih spisov, oceno stanja v Republiki Makedoniji oprla na vsebino navedenih dokumentov UNHRC in Human Rights Watch in člankov BBC, ki so, tudi po presoji pritožbenega sodišča, verodostojni viri informacij, kot tudi na pravo, ki velja v Republiki Makedoniji in daje med drugim amnestijo tudi osebam, ki so se izognile vojaški službi v času spodadov med vojsko in uporniki Nacionalne osvobodilne armade, ki so potekali od februarja do avgusta 2001 in se končali s podpisom mirovnega sporazuma, in tistim, ki so se bojevali na strani Nacionalne osvobodilne armade. Tudi, po presoji pritožbenega sodišča, je tožena stranka ugotovila vse za odločitev v obravnavanem primeru pomembne okoliščine in utemeljeno zavrnila tožbene ugovore, glede na ugotovitve, da je po uporabljenih virih informacij v Republiki Makedoniji mir, da so se begunci začeli vračati na svoje domove že avgusta 2001, da se dejansko uresničujejo mirovni sporazum in nova ustava, ki daje Albancem večje pravice, ter navedeni zakon o amnestiji in da ni informacij o nasilnem delovanju albanskih upornikov oziroma pripadnikov bivše OVK.

Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, s katerim tožnik pravzaprav le ponavlja tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne navaja pa nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da naj bi vsebina uporabljenih informacij ne bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bil tožnik ob vrnitvi dejansko ogrožen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.