Jedro

Po 1. odst. 46. čl. ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razen če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Ker v konkretnem primeru zakonske določbe, ki bi izključevala opravljanje izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper družbenika ni, je pritožba upnika tudi v tem delu neutemeljena.

Izrek

1. Pritožba upnika zoper odločitev sodišča, da se zahteva za odpravo nepravilnosti dela izvršitelja zavrne, se zavrže. 2. Pritožba upnika zoper sklep o odmeri stroškov izvršitelju pa se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. zavrnilo zahtevo za odpravo nepravilnosti dela izvršitelja, ki ga je dne 1.3.2005 podal upnik po svoji pooblaščenki; pod točko 2 pa je odmerilo stroške izvršitelja R.M. v višini 109.047,84 SIT.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev. Glede zavrnitve njegove zahteve za odpravo nepravilnosti dela izvršitelja navaja, da je nesprejemljivo stališče sodišča, ko se sklicuje na 1. odst. 49. čl. ZIZ. Izvršitelj namreč mora izvršilna dejanja opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na način, s katerim se najhitreje in najbolj učinkovito doseže poplačilo upnika. V konkretnem primeru pa izvršitelj ni ravnal s tako skrbnostjo. Po liniji najmanjšega odpora je namreč zarubil vozilo, v katerem se je dolžnik peljal kot sopotnik. Tako ravnanje izvršitelja pa je nestrokovno in nekorektno, odločitev sodišča v zvezi s tem pa nesprejemljiva oz. arbitrarna. Nesprejemljivo pa je tudi razlogovanje sodišča, da je odločanje o zahtevi za odpravo nepravilnosti v tej fazi brezpredmetno, saj je sodišče izvršbo že razveljavilo v delu, ki se nanaša na opravljeni rubež. Napačna pa je tudi odločitev o stroških izvršitelja. Izvršitelj bi moral kot osnovo za odmero stroškov upoštevati le vrednost zahtevka (500 točk). Stališče sodišča, ki mu je priznalo obračun po višji postavki (800 točk) pa je napačno in v nasprotju z določbami ZIZ in ZPP ter z uveljavljeno sodno prakso. Zakon o pravdnem postopku namreč določa, da se kot vrednost predmeta upošteva le vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti in stroški ne upoštevajo. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Upnik je dne 2.11.2004 tudi umaknil izvršbo zoper dolžnico T.B.. Sodišče je v zvezi s tem dne 29.11.2004 izdalo sklep o ustavitvi postopka, zaradi česar se rubež zoper to dolžnico sploh ne bi smel opraviti. V kolikor sodišče o umiku izvršbe ni (pravilno) obvestilo izvršitelja, to ne more biti v škodo upniku, pač pa lahko izvršitelj izstavi račun sodišču, ki mu je povzročilo škodo. Izvršitelj torej ni bil upravičen da opravi rubeža pri dolžnici T.B., s tem pa tudi ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z "neopravljenim" rubežem. Tudi zoper dolžnika S.Ž. izvršitelj ne bi smel razpisati rubeža. Tudi v primerih nadaljevanja izvršbe zoper izbrisane družbenike se do pravnomočnosti sklepa v nadaljevanju izvršbe rubež ne sme opraviti pred pravnomočnostjo sklepa. Do pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper izbrisane družbenike namreč ni z gotovostjo ugotovljena njihova pasivna legitimacija. Ker pa je v primeru rubeža v zvezi z dolžnikom M.K. izvršitelj zarubil vozilo, ki ni bilo niti v lasti niti v posesti dolžnika, saj se je ta v njem peljal le kot sopotnik, tudi tega rubeža ni mogoče šteti kot uspešno opravljen rubež. Izvršitelj pa v tem primeru niti ni preveril ali ima dolžnik mogoče še kakšne druge stvari, ki bi jo bilo mogoče zarubiti, zato tudi ni mogoče šteti ta rubež kot neuspešen rubež in zato tudi v tem primeru izvršitelj ni upravičen do nagrade. Upnik pa mu tudi ne priznava stroškov, ki so nastali s prevozom avtomobila v hrambo v višini 20.000,00 SIT.

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo upnikovo zahtevo za odpravo nepravilnosti dela izvršitelja, ni dovoljena, pritožba zoper sklep o odmeri stroškov izvršitelja pa je neutemeljena.

Po 52. čl. ZIZ imajo stranke oz. udeleženci pravico zahtevati od sodišča, da odpravi nepravilnost, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. Namen te zakonske določbe pa je v tem, da se omogoči prizadetim (stranki ali udeležencu) odprava zagrešenih nepravilnosti. Pravico zahtevati odpravo nepravilnosti pa ima le tisti, čigar pravica je bila s storjeno nepravilnostjo neposredno prizadeta. V obravnavanem primeru pa iz upnikovih navedb izhaja, da ta izvršitelju očita nepravilnosti, ki naj bi jih storil s tem, da je opravil rubež osebnega vozila, ki ni bil niti v lasti niti v uporabi dolžnika. Tako zatrjevana nepravilnost pa po mnenju pritožbenega sodišča sploh ni posegla v upnikove pravice, zato upnik v takem primeru tudi nima pravnega interesa za vložitev zahteve za odpravo nepravilnosti, posledično temu pa tudi ne za pritožbo zoper tako odločitev. Ob takem stanju pa bi moralo že sodišče prve stopnje upnikovo zahtevo za odpravo nepravilnosti celo zavreči kot nedovoljeno. Poleg navedenega pa je iz spisovnega gradiva tudi razvidno, na kar se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno sklicuje sodišče prve stopnje, da je to sodišče s sklepom z dne 2.3.2005, ki ga je izdalo na ugovor tretjega, v pritožbi očitano nepravilnost celo že odpravilo, saj je izvršbo na osebni avtomobil razveljavilo. Ker pa je bila po upniku zatrjevana nepravilnost pri opravljanju izvršbe celo že odpravljena, pa je to le še dodatni argument za ugotovitev, da upnik sploh nima pravnega interesa za pritožbo. Zato jo je bilo potrebno glede na določilo 3. odst. 343. v zvezi s 366. čl. ZPP ter s 15. čl. ZIZ kot nedovoljeno zavreči. Neutemeljena pa je po ugotovitvah pritožbenega sodišča, pritožba upnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o odmeri stroškov postopka izvršitelju. Tako pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov glede stališča sodišča prve stopnje, da se kot osnova za odmero stroškov izvršitelju upoštevajo tudi obresti in stroški postopka. Taka odločitev namreč temelji na določbah 3. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS št. 18/2003). Trditev pritožnika, da naj bi bilo to stališče v nasprotju z določbami ZIZ in ZPP ter z uveljavljeno sodno prakso, pa je zmotno. Glede slednjega pritožbeno sodišče pripominja, da se sodna praksa, na katero se pritožnik sklicuje v svoji pritožbi, navezuje na Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS št. 32/2000), ki pa je glede na določila 14. čl. sedaj veljavnega pravilnika prenehal veljati. Neutemeljeno pa je sklicevanje na ZPP, saj se ta v tem postopku uporablja le subsidiarno, kadar ni v ZIZ oz. predpisu izdanem na njegovi podlagi določena materija urejena.

Upnik v pritožbi trdi, da je zoper dolžnico T.B. dne 2.11.2004 umaknil izvršbo, sodišče pa je v zvezi s tem dne 29.11.2004 izdalo sklep o ustavitvi postopka, zato se rubež zoper dolžnico sploh ne bi smel opraviti posledično temu pa izvršitelj nikakor ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z "neopravljenim" rubežem. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem upnika ne strinja. Po določbah 38. čl. ZIZ izvršilne stroške najprej plača upnik, pod pogoji navedenimi v tem členu pa se ti kasneje prevalijo na dolžnika. Ob taki zakonski ureditvi pa je odločitev sodišča, pravilna. Upnik, ki ni soglašal z obračunom izvršitelja, je v skladu z določilom 38.c člena ZIZ zahteval, da o obračunu odloči sodišče. V tem kontekstu pa se presoja le ali je izvršitelj v obračunu pravilno in v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnikom) obračunal dejansko opravljeno delo. To pa je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča storil in ker tega ne zanika niti upnik, mu gre za opravljeno delo tudi plačilo. Tudi trditev upnika, da izvršitelj ne bi smel razpisati rubeža zoper dolžnika S.Ž., saj sklep o nadaljevanju postopka zoper tega dolžnika še ni bil pravnomočen, nima podlage v veljavnih predpisih. Po 1. odst. 46. čl. ZIZ se namreč izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razen če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Ker v konkretnem primeru zakonske določbe, ki bi izključevala opravljanje izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper družbenika ni, je pritožba upnika tudi v tem delu neutemeljena. Končno pa upnik tudi nima prav, ko izpodbija priznane stroške v zvezi z rubežem vozila Renault Twingo dolžniku M.K.. Trditev v pritožbi, da to vozilo ni bilo v posesti dolžnika, zlasti pa, da se je dolžnik v njem peljal le kot sopotnik, predstavlja po ugotovitvah pritožbenega sodišča nedovoljeno pritožbeno novoto, ki po 1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ ni upoštevna. Nenazadnje pa je ta trditev tudi protispisna. Dejstvo, da se je kasneje, tekom postopka izkazalo, da pa je to osebno vozilo res last tretjega, pa zgolj samo po sebi tudi ne utemeljuje upnikove trditve, da so bili ti stroški neutemeljeno povzročeni. Po 83. čl. ZIZ se smejo namreč zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik. Posest pa pomeni dejansko oblast nad stvarjo. Posestnik je v takem odnosu do stvari, da lahko stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga, pri čemer ni pomembno, ali ima tudi pravico stvar rabiti, jo uživati, z njo razpolagati (24.čl. Stvarnopravnega zakonika, enako 70.čl. ZTLR). Iz spisovnih podatkov (list. št. 70 spisa) je razvidno, da naj bi dolžnik M.K. to vozilo imel v posesti že skoraj dve leti. To pa pomeni, da je bilo ravnanje izvršitelja v konkretnem primeru pravilno in v skladu s 83. čl. ZIZ. Dolžnik je izvršitelja, kot je razvidno iz rubežnega in cenilnega zapisnika (list. št. 71 spisa) opozoril, da je lastnik vozila LB Leasing, kar je izvršitelju narekovalo ravnanje v skladu s 76. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS št. 18/2003). Tako pa je, kot je, kar je razvidno iz spisovnih podatkov, tudi postopal. Zato pa je upravičen tudi do stroškov, kot jih je uveljavlja. To pa tudi v obsegu zaračunanih stroškov, nastalih s prevozom v hrambo avtomobila v višini 20.000,00 SIT.

Upoštevaje vse obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka.