Jedro

Kot nadalje izhaja iz zanesljivih zaključkov sodišča prve stopnje, pa je prav to, da je obdolženka šla z dvignjeno roko nad oškodovanca, bil razlog, da je oškodovanec obdolženko prijel za roko in takrat bi lahko obdolženka res utrpela poškodbe, ki jih izpostavlja zagovornik v pritožbi in za katere je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da bi lahko nastale z nohti. Vendar ti poškodbi obdolženka ni utrpela, ker bi se morala braniti pred oškodovancem, pač pa zato, ker je sama šla z dvignjeno roko nad njega in se je slednji pričakovanega udarca ubranil. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tedaj obdolženka oškodovanca udarila v predel obraza, kar pomeni, da ni ravnala v silobranu, saj je ta mogoč le zoper istočasen protipraven napad, ne pa zoper obrambo pred napadom (silobran zoper silobran ni dovoljen).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep o sodnem opominu sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženi A. A. na podlagi 68. člena KZ-1 izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri tem pa odločilo, da je dolžna obdolženka po prvem odstavku 95. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka oškodovanca in stroške ter nagrado njegovega pooblaščenca (8. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovanca C. C. je po drugem odstavku 105. člena ZKP z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženke zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe (pravilno sklepa) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma v pritožbi navaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri tem pa na koncu pritožbene obrazložitve doda, da je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče kršilo kazenski zakonik. Kršitve kazenskega zakona pritožnik nadalje ne obrazloži, saj ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Pri tem pa ne more uspeti s pritožbenimi izvajanji, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kršilo kazenski zakonik, saj je ta lahko kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tako se izkaže, da pritožnik v bistvu ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč le izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zagovornik v pritožbi poudarja zagovor obdolženke, za katerega meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje slediti. Obdolženka je izpovedala, da se v družini preveč ne razumejo, ker oče drži s sestro Č. Č. in z oškodovancem, saj naj bi imel od njiju več koristi. Pojasnila je, da je bila z očetom v sporu, ker jo je tožil, naj mu vrne nepremičnino, katero ji je prej izročil s pogodbo. Od takrat, ko je oče izgubil tožbo, pa prihaja do sporov tudi z njeno sestro Č. Č. in z oškodovancem C. C. V nadaljevanju pritožnik ponavlja obdolženkin zagovor, češ da je prišlo kritičnega dne do prepira v verandi starega dela hiše, v kateri živi njen oče B. B., in sicer zaradi sporočila oškodovanca njenemu partnerju dan prej, nakar sta oškodovanec in njena sestra naslednjega dne prišla na obisk in jo je partner D. D. poklical, naj se jim pridruži. Njen partner je vprašal oškodovanca, zakaj je obdolženki pred leti pisal, da bi jo rad „nategnil“, pri čemer sta oškodovanec in njena sestra vse to zanikala. Zaradi sestrinih očitkov, da si piše z nekom iz C., o čemer naj bi imela dokaze, je sestra odšla po telefon, obdolženka pa je zahtevala, naj se oškodovanec in njena sestra odstranita iz hiše. Tudi oče je tedaj dejal, da je „kurba“. Kot nadalje poudarja zagovornik v pritožbi, je oškodovanec takrat vstal iz klopi in obdolženko s svojo desno roko zgrabil za njeno levo roko v predelu lakta ter ji odvrnil, naj se iz hiše „spokata“ obdolženka in njen partner. Oškodovancu je obdolženka dejala, naj jo spusti, ker jo je zabolelo, tedaj pa jo je oškodovanec še bolj stisnil, zato se je obrnila in ga udarila v predel obraza. Tako je bil prijem oškodovanca, ki je za razliko od šibke obdolženke moški in fizični delavec, razlog za obrambo obdolženke, ki je bila brez dvoma potrebna zaradi istočasnega napada, ki ga oškodovanec ni hotel izvesti na način, da bi jo kakorkoli udaril, ampak ga je v resnici že izvajal z močnim stiskom obdolženkine levice. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju zagovornika zmotno ocenilo, da je bila obdolženka tista, ki naj bi oškodovanca prva napadla, zaradi česar naj se ne bi mogla sklicevati na silobran. Pritožnik še poudarja, da je obdolženka v zagovoru določno pojasnila, da sta bila v kritičnem času v prostoru poleg obdolženke prisotna le njen partner D. D. in oškodovanec, saj je sestra pred tem odšla po telefon, njen oče pa je šel nalagat drva na štedilnik. Zagovornik nadalje v pritožbi analizira tudi izpovedbo Č. Č. z očitkom, da se sodišče prve stopnje z njeno izpovedbo ni ukvarjalo, enako ne z izpovedbo B. B. ter zaključi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo niti vrstnega reda dogodkov v kritičnem času, kar je botrovalo nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijanem sklepu natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa le še dodaja:

7. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in pritrjevanju zagovoru obdolženke, ki se je sklicevala na silobran, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Ravnalo je namreč pravilno, ko je po eni strani sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca C. C., po drugi strani pa je zagovor obdolženke, ki je zanikala storitev kaznivega dejanja, utemeljeno zavrnilo ter svojo odločitev v razlogih izpodbijanega sklepa obširno in tehtno pojasnilo. Četudi sodišče prve stopnje ni v celoti verjelo oškodovancu C. C., to ne pomeni, da bi moralo njegovo celotno izpovedbo ovreči. Dokazna ocena izpovedbe določene priče namreč ne predpostavlja, da se priči verjame vse ali nič, temveč se njena izpovedba ocenjuje v povezavi z ostalimi dokazi in je tako mogoče priči tudi le deloma slediti.

8. Tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca C. C. v delu, ko je opisoval ravnanje obdolženke, ki je prišla do njega okoli mize ter ga udarila, kar je skladno tudi s tem, kar je razbrati iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 7. 5. 2022. Izpovedba C. C. pa je v tem delu zanesljivo podprta še z drugimi dokazi, ne le s fotografijami poškodb oškodovanca in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke A. N., temveč tudi z izpovedbo obdolženkinega partnerja D. D., kateremu je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno verjelo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil oškodovanec tisti, ki je napadel obdolženko, da bi se morala ta pred njim braniti, pač pa je bilo ravno obratno. Obdolženkin partner D. D., ki je kljub povezanosti z obdolženko in očitni nenaklonjenosti oškodovancu resnicoljubno izpovedal, da je bila obdolženka tista, ki je med verbalnim konfliktom oziroma prepirom šla do oškodovanca, in sicer z dvignjeno levo roko, pokrčeno v predelu komolca. Nenazadnje je tudi sama obdolženka v zagovoru povedala, da je med prepirom stopila do oškodovanca. Kot nadalje izhaja iz zanesljivih zaključkov sodišča prve stopnje, pa je prav to, da je obdolženka šla z dvignjeno roko nad oškodovanca, bil razlog, da je oškodovanec obdolženko prijel za roko in takrat bi lahko obdolženka res utrpela poškodbe, ki jih izpostavlja zagovornik v pritožbi in za katere je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da bi lahko nastale z nohti. Vendar ti poškodbi obdolženka ni utrpela, ker bi se morala braniti pred oškodovancem, pač pa zato, ker je sama šla z dvignjeno roko nad njega in se je slednji pričakovanega udarca ubranil. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tedaj obdolženka oškodovanca udarila v predel obraza, kar pomeni, da ni ravnala v silobranu, saj je ta mogoč le zoper istočasen protipraven napad, ne pa zoper obrambo pred napadom (silobran zoper silobran ni dovoljen).

9. Zagovornik graja zaključke sodišča prve stopnje tudi v delu, ko naj se slednje ne bi ukvarjalo z izpovedbama prič Č. Č. in B. B., vendar hkrati sam poudarja v pritožbi, da sta bila v kritičnem času v prostoru, kjer se je dogodek odvil, poleg obdolženke prisotna le še njen partner D. D. in oškodovanec C. C., saj je sestra pred tem odšla po telefon, njen oče B. B. pa je šel nalagat drva na štedilnik. Tako je povedal tudi obdolženkin partner D. D., zato izpovedbi obdolženkine sestre Č. Č. in njenega očeta B. B. tudi po presoji pritožbenega sodišča nista bistveni za razjasnitev odločilnih dejstev, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Slednje se je tako utemeljeno oprlo na izpovedbi prisotnih prič D. D. in oškodovanca C. C., ki sta prepričljivo ovrgli zagovor obdolženke, ob tem pa njuni izpovedbi potrjujejo tudi ostali dokazi, ki jih je ustrezno ocenilo sodišče prve stopnje (fotografije poškodb oškodovanca, izvedensko mnenje medicinske stroke, SMS sporočila na prilogi B4). Ob pravilni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča tako ni odločilen odgovor obdolženke na vprašanje državnega tožilca glede morebitnega udarca s strani oškodovanca, saj je bila teza obrambe, da je šlo za napad oškodovanca z močnim prijemom, prepričljivo ovržena. Obdolženka namreč glede na vse doslej navedene razloge ni ravnala v silobranu, temveč je bila ona tista, ki je napadla oškodovanca, slednji pa je v posledici obdolženkinega udarca utrpel v izreku izpodbijanega sklepa o sodnem opominu navedeno poškodbo, katere pritožba ne problematizira.

10. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. tako v ničemer ne more omajati tehtnih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj so bila vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se pritožba zagovornika obdolženke, vložena zoper sklep o sodnem opominu, izkaže za neutemeljeno.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženki za storjeno kaznivo dejanje izreče sodni opomin, je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženke in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (četrti odstavek 68. člena KZ-1) in je tako obdolženki utemeljeno izreklo zgolj sodni opomin, torej najblažjo sankcijo opozorilne narave, ki je glede na okoliščine obravnavane zadeve povsem primerna kazenska sankcija. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženke.

12. Glede na vse obrazloženo in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolžene A. A. odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 450. člena ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).