Jedro

Če je sporna le odločitev o stroških postopka, sodišče o zadevi ni dolžno razpravljati in izvajati dokaznega postopka. Odločitev je odvisna od presoje trditev in njihove skladnosti z listinami.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema tega sklepa dolžna tožeči stranki plačati 946,01 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema tega sklepa dolžna tožeči stranki plačati 383,44 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 397,95 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da stroške postopka krije tožena stranka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je v tožbi pojasnila, da je formalni najemnik prostorov sicer P. d.o.o., dejanski uporabnik pa (tudi) tožena stranka. Obe družbi sta v 100 % lasti iste osebe. Iz zapisnika stečajnega upravitelja je sicer razvidno, da je prostore izpraznila družba P. d.o.o., vendar je svoje predmete odstranila tudi tožena stranka. Prej so namreč predmeti bili v prostoru (fotografije), sedaj pa jih ni več. Takoj po izpolnitvi zahtevka (izpraznitvi prostorov) je bila tožba zaradi izpolnitve zahtevka umaknjena. Tožena stranka je na vprašanje sodišča, ali se z umikom strinja, odgovorila, da se strinja le v primeru, če dobi povrnjene stroške. Sodišče je to izjavo štelo za zavrnitev soglasja k umiku tožbe in je tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Sklicuje se na pravno teorijo1 in meni, da je izjava tožene stranke konkludentno dejanje, s katerim tožena stranka soglaša z umikom tožbe. Drugačna interpretacija te izjave pripelje do nevzdržnega rezultata. Zmotna je torej razlaga, da tožena stranka ni dala soglasja za umik tožbe. Po tem, ko je zahtevek izpolnjen, je treba to zgolj preveriti in soglasja k umiku tožbe ni treba iskati. Sodišče prve stopnje je obšlo drugi del prvega odstavka 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki skuša preprečiti zlorabo, do kakršne je prišlo. Uporabljeno bi moralo biti določilo prvega odstavka 158. čl. ZPP in ne splošna določba 154. čl. ZPP. Po tem, ko je zahtevek izpolnjen, ni več mogoče govoriti o uspehu oz. je izpolnitev treba šteti za pripoznavo zahtevka in uspeh tožnika. Sporno je, kdo je izpraznil prostore, oziroma ali je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče bi se moralo s tem vprašanjem ukvarjati, da bi lahko pravilno odločilo o stroških postopka. Pri tem ne bi šlo za odločanje o utemeljenosti zahtevka. Da je prostor prazen, ni sporno. Tožeča stranka je predložila vrsto dokazov o tem, da je toženka naselila prostore s svojimi predmeti in stroji. Primopredajni zapisnik je sicer podpisal najemnik v stečaju, a svoje stroje in predmete je odstranila tudi toženka. Prej so bile v prostoru fotografije, ki jih sedaj ni več. Tožnika sta morala vložiti več tožb, da so člani družine V. zapustili njune poslovne prostore. Če tožbe ne bi vložila zoper toženo stranko, bi se poslovanje v poslovnih prostorih nadaljevalo. Isti akterji bi nastopali pod drugim imenom. Toženka je navajala dejstva o znižani najemnini ter o tem, da so prostori izpraznjeni.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da izrecnega soglasja k umiku tožbe ni podala; tudi iz njenih dejanj na umik tožbe ni mogoče sklepati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožena stranka soglasja k umiku tožbe ni podala. Pod pogojem, da dobi povrnjene pravdne stroške, podanega soglasja k umiku tožbe sodišče ne more sprejeti. Taki izjavi ni mogoče pripisati učinka soglasja k umiku tožbe, ker mora sodišče – tudi v primeru umika tožbe – o stroških postopka odločiti na osnovi pravil pravdnega postopka. V pravni teoriji, na katero se sklicuje pritožba, je kot dejanje, iz katerega je mogoče sklepati na soglasje k umiku tožbe (konkludentno dejanje) opisan drugačen primer (tožena stranka se o umiku ne izjavi, priglasi pa stroške postopka).

6. Sicer pa mora biti odločitev enaka, kot bi bila v primeru, da bi bilo soglasje k umiku tožbe podano. Pravdni postopek bi bil v tem primeru zaradi umika tožbe ustavljen. Treba je uporabiti 158. čl. ZPP, ki določa, da mora pravdna stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Drugače je le v primeru, če je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Pritožba torej pravilno izpostavlja, da je bistveno, kdo je izpraznil poslovne prostore, torej kdo je izpolnil zahtevek. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, kdo je dolžan kriti pravdne stroške. Če je bila to izključno tretja oseba (P. d.o.o.), tožba očitno ni bila utemeljeno vložena. Če je zahtevek izpolnila – prostore izpraznila – (tudi) tožena stranka, ali če je zanjo to storila tretja oseba, pa je bila tožba potrebna in torej utemeljeno vložena. Ker je od rešitve tega vprašanja odvisna le odločitev o stroških postopka, sodišče o zadevi ni dolžno razpravljati in izvajati dokaznega postopka2. O stroških postopka sodišče odloči brez obravnavanja (prvi odstavek 163. čl. ZPP). Odločitev je odvisna od presoje trditev in njihove skladnosti z listinami.

8. Trditve so diametralno nasprotne. Tožeča stranka trdi: – da tožena stranka brez pravnega naslova posluje v prostorih, katerih izpraznitev in izročitev se zahteva; torej, da uporablja navedene poslovne prostore; – da je v izvršilnem postopku, ki se vodi proti družbi P. d.o.o., tožena stranka uveljavljala ugovor tretjega; da so v najetih prostorih stvari, ki jih je kupila od družbe P. d.o.o.: – da so lastniki obeh družb – P. d.o.o. in tožene stranke – iste osebe in pri upravljanju družb sodelujejo isti ljudje. V odgovoru na tožbo je tožena stranka odločno zatrdila, da spornih prostorov ne uporablja, jih nima v posesti in jih zato ne more izprazniti; pojasnila je, da prostore zaseda najemnica – družba P. d.o.o., zoper katero tožnika vodita spor I Pg 183/2017. V vlogi z dne 4. 1. 2018 je tožeča stranka zatrdila, da tožena stranka za poslovne prostore plačuje elektriko in najemnikove dolgove, verjetno pa tudi druge stroške, ker ima formalni najemnik zaprte račune. Umik tožbe je utemeljila z dejstvom, da je tožena stranka dne 15. 5. 2018 izpraznila sporni prostor in da ji ga je izročil stečajni upravitelj družbe P. d.o.o. - v stečaju. V vlogi z dne 25. 5. 2018 je tožena stranka navedla, da je sporne prostore izpraznila družba P. d.o.o. Opozorila je na pravdno zadevi IV P 1557/2017, v kateri je tožeča stranka odpovedovala najem spornih prostorov in zahtevala izpraznitev od družbe P. d.o.o. – v stečaju. Ponovila je, da ni najemnik in ne uporabnik spornih prostorov. Na osnovi trditev, ki sta jih v postopku pred sodiščem prve stopnje podali pravdni stranki, spornega dejstva – ali je tožena stranka zasedala poslovne prostore – ni mogoče presoditi, saj obe smelo vztrajata pri svojih trditvah.

9. Iz Primopredajnega zapisnika z dne 15. 5. 2018 (listina A16) je razvidno, da je sporne poslovne prostore tožnikoma v posest predal in ključe izročil stečajni upravitelj družbe P. d.o.o. – v stečaju. Zapisnik vsebuje stanje števcev elektrike, vode, plina. Iz dejstva, da je prostore tožnikoma izročila družba P. d.o.o. - v stečaju, je mogoče sklepati, da je zahtevek izpolnila tretja oseba. Ta dokaz torej govori v prid tožene stranke: da je bila uporabnica prostorov tretja oseba. Ni pa mogoče izključiti, da je – zaradi povezanosti družb – ta družba iz prostorov odstranila tudi stvari tožene stranke. Na to je mogoče sklepati, ker je tožena stranka v izvršilnem postopku zoper P. d.o.o. podala ugovor tretjega, v katerem je trdila, da so v spornih prostorih njene stvari (neprerekana trditev). Iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 20. 2. 2017 v zadevi VL 101774/2016 je razvidno, da sta predstavnika dolžnika (P. d.o.o.) izjavila, da sporne prostore uporablja tudi tožena stranka. Listinski dokazi torej potrjujejo, da so bile v spornih prostorih tudi premičnine tožene stranke oz. da je te prostore uporabljala tudi tožena stranka.

10. Gornja ugotovitev je podlaga za zaključek, da so bile v teku tega postopka iz spornih prostorov odstranjene tudi stvari tožene stranke oz. da je tudi tožena stranka pred odstranitvijo stvari uporabljala sporni prostor. Tudi tožena stranka je torej (skupaj z družbo P. d.o.o. - v stečaju) odstranila stvari oz. prenehala uporabljati sporne prostore, torej izpolnila zahtevek. Tak zaključek, upoštevajoč 158. čl. ZPP, terja odločitev, da je stroške tega postopka dolžna kriti tožena stranka. Tožeči stranki je dolžna plačati potrebne stroške postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: tožba 440 točk po Odvetniški tarifi3, prva vloga 440 točk, druga vloga 330 točk, materialni stroški 11,10 EUR, DDV 124,52, sodna taksa za tožbo 255,00 EUR, skupaj 946,01 EUR.

11. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi uspeha strank v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP in drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka v pritožbenem postopku izpodbija odločitev o stroških postopka v višini 397,95 EUR. S pritožbo je uspela. Upravičena je do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: sestava pritožbe 225 točk, materialni stroški 2,06 EUR, DDV 23,10 EUR, sodna taksa za pritožbo 255,00 EUR, skupaj 383,44 EUR.

1 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 215, odstavek 3 k členu 188, GV Založba 2010, A Galič 2 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 55, GV Založba 2010, N. Betetto 3 Ur. list RS, št. 2/2015