Jedro

Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo in lahko ugotovi neutemeljenost ugovorov, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej; opredeliti pa se mora do vseh bistvenih dejstev, pomembnih za odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega L.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.2004 je bil L.H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 183. člena KZ. Izrečena je bila pogojna obsodba, v kateri je sodišče določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.4.2005 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in odločbo o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen osmih mesecev zapora. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obsojenčeva zagovornica je dne 23.5.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, podrejeno pa, da spremeni sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in izreče pogojno obsodbo oziroma razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navaja, da ne drži trditev, da se sodišče ni opredelilo glede nasprotja v izpovedbah zaslišanih prič in izpovedbo oškodovanke. Prav tako ne drži trditev, da drugostopna sodba ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je pritožbeno sodišče pogojno obsodbo spremenilo v zaporno kazen. Neutemeljen je tudi očitek v zahtevi, da bi moralo pritožbeno sodišče opraviti obravnavo po 380. členu ZKP, saj je pritožbeno sodišče le presojalo okoliščine, ki jih je že ugotovilo prvostopno sodišče. B.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ni ocenilo, da bi bili podani pogoji za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, zato ni odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži (četrti odstavek 423. člena ZKP).

5. Vložnica zahteve najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče naj ne bi podalo ustrezne obrazložitve na pritožbene navedbe v zvezi z nekritično presojo oškodovankine izpovedi. S tem pa naj bi bila kršena tudi obdolženčeva ustavna pravica do (učinkovitega) pravnega sredstva.

Te navedbe v zahtevi niso utemeljene. Pritožbeno sodišče je po presoji pritožbenih navedb ugotovilo, da je dokazna oceno sodišča prve stopnje pravilna. Na 3. strani sodbe je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, da izpoved oškodovanke potrjujejo vsi ostali izvedeni dokazi, ki seveda glede na naravo kaznivega dejanja ne morejo biti neposredni. Nadalje je sodišče druge stopnje obrazložilo, zakaj niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s postopkom zoper F.E., dokazno oceno oškodovankine izpovedbe in zagovora, zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po pritegnitvi izvedenca klinične psihologije ter glede časovnega zamika med časom storitve kaznivega dejanja in časom pregledov. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta bi bila podana samo v primeru, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi pritožbenega sodišča sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih. V skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je ugotavljalo po uradni dolžnosti. Pri tem sodišče druge stopnje z navedbo sklepov glede dejanskih in pravnih vprašanj zavzame stališče do pritožbenih navedb, vendar le do tistih, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, ki izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, če se ta ne veže na odločilna dejstva. Zato lahko sodišče postranske pritožbene navedbe, ko oceni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v celoti pravilno in popolno, zavrne s skupno oceno in ugotovi neutemeljenost ugovorov, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo in se opredelilo do vseh bistvenih dejstev, pomembnih za odločitev, v skladu z ustavnosodno prakso obsojencu tudi ni bila kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v 25. členu Ustave RS (odločbi Ustavnega sodišča, opr. št. Up-8/00 z dne 6.2.2001 in opr. št. Up-127/00 z dne 28.3.2002). Ob tem je potrebno poudariti, da se v Ustavi RS zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva nanaša le na pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje, ne tudi na redna ali izredna pravna sredstva zoper odločbe sodišča druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedencem klinične psihologije, ki naj bi bolj natančno opredelil posledice pri oškodovanki, zavrnilo, ker je ocenilo, da tak dokaz ni potreben, saj je na vprašanja v zvezi s tem odgovorila že postavljena izvedenka. Dokaz bi bil potreben kvečjemu zaradi odločanja o premoženjskopravnem zahtevku, vendar bi tako odločanje preveč zavleklo kazenski postopek. Pritožbeni očitek v zvezi s tem je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljen, saj sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo tako, kot v pritožbi neutemeljeno trdi pritožnica, namreč, da naj bi sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, ker bi izvedba takega dokaza zavlekla kazenski postopek. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna, ne drži. Iz obrazložitve drugostopne sodbe jasno izhaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Glede na to je pritrdilo sodišču prve stopnje, da izvajanje drugih dokazov ni potrebno.

Iz vsebine zahteve v bistvu izhaja nasprotovanje presoji sodišča glede oškodovankine izpovedbe, obsojenčevega zagovora in ostalih izvedenih dokazov. Na podlagi navedb v zahtevi je mogoče sklepati, da vložnica ocenjuje, da zbrano dokazno gradivo ni dovolj kritično ocenjeno in da izvedeni dokazi ne zadostujejo za izrek obsodilne sodbe. S tem zahteva nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

6. V nadaljevanju zahteve vložnica izpodbija odločbo o kazenski sankciji, s katero je sodišče druge stopnje po pritožbi okrožnega državnega tožilca sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenemu izreklo kazen osem mesecev zapora. Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva je v tem delu nejasna in sama s seboj v nasprotju, saj v istem stavku najprej trdi, da drugostopna sodba nima nobenih razlogov glede izreka zaporne kazni, v nadaljevanju stavka pa trdi, da so ti (neobstoječi) razlogi s seboj v nasprotju. Neutemeljena je navedba zahteve, da sodišče druge stopnje ni utemeljilo, zakaj meni, da pozitivna prognoza kot pogoj za izrek pogojne obsodbe ni podana. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da je pritožbeno sodišče ocenilo, da zgolj dejstvo, da obsojeni še ni bil kaznovan, ni dovolj za oblikovanje pozitivne prognoze pri obsojencu. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo teže kaznivega dejanja ter dejstva, da je obsojeni zlorabil stisko oškodovanke, njegova pomoč je bila zgolj navidezna. Uveljavljana kršitev torej ni podana, saj je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnilo, iz katerih konkretnih okoliščin in dejstev je izhajalo, ko je obsojencu namesto pogojne izreklo zaporno kazen in kateri razlogi so bili pri tem zanj odločilni. Obrazložitev drugostopne sodbe je v tem pogledu razumljiva in tudi povsem jasna in natančna.

7. Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da bi moralo pritožbeno sodišče opraviti obravnavo v skladu s 380. členom ZKP. Sodišče druge stopnje je le drugače presodilo dejstva in okoliščine, ki jih je v postopku ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako nobenega dejstva ni ugotavljalo samo, ampak je že ugotovljena dejstva presodilo drugače kot prvostopno sodišče, in sicer v povezavi z dejstvi, ki jih prvostopno sodišče ni dovolj upoštevalo. Zato ni bilo potrebno opraviti obravnave. S tem, ko je sodišče druge stopnje na pritožbo državnega tožilca spremenilo odločbo o kazenski sankciji, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka na način, kot to zatrjuje vložnica.

8. Prav tako sodišče druge stopnje ni kršilo ali nepravilno uporabilo kazenskega zakona, in sicer določbe 51. člena KZ, kar je naslednji očitek zahteve. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena sodišče izreče pogojno obsodbo, če spozna, da je mogoče pričakovati, da storilec več ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Glede na tako besedilo zakona ni pravilno stališče vložnice, da mora sodišče oblikovati negativno prognozo bodočega obnašanja obsojenca. Osnovni koncept kazenskega zakona je, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, le ob posebnih zakonskih pogojih pa se namesto kazni izreče pogojna obsodba. V primeru, ko pritožbeno sodišče spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da namesto pogojne obsodbe izreče kazen zapora, torej zadostuje, da sodišče ugotovi in ustrezno obrazloži, da ne obstajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče pričakovati, da obsojeni več ne bo ponavljal kaznivih dejanj, torej da niso izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe. Kot je obrazloženo že v prejšnji točki, je sodišče druge stopnje to tudi storilo.

9. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega L.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).