Jedro

Prva toženka z uvedbo stečajnega postopka ni izgubila poslovne sposobnosti, zaradi česar bi sodišče moralo pravdni postopek prekiniti. Prva tožena stranka je poslovno (in z njo pravdno) sposobnost izgubila zgolj glede razpolaganja z njenim premoženjem, ki sodi v stečajno maso. Tako je treba ugotoviti, ali je predmet obravnavanega spora premoženje, ki spada v stečajno maso, ali ne.

Do prekinitve postopka ne pride v primerih, ko stranka kljub uvedbi postopka osebnega stečaja še vedno ima poslovno in pravdno sposobnost glede predmetna obravnavanja v določeni pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta se prva toženka in drugi toženec dolžna izseliti iz stanovanja št. 83 v XII. nadstropju večstanovanjske stavbe na K. in stanovanje izročiti tožeči stranki izpraznjeno vseh stvari in oseb v roku 15 dni. Odločilo je tudi, da je drugi toženec dolžan povrniti tožeči stranki 1.384,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje, ter da je prva toženka dolžna tožeči stranki povrniti 28,125 EUR pravdnih stroškov, tožeča pa mora skupno povrniti 445,04 EUR pravdnih stroškov. Sodišče je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjo, četrto in peto toženo stranko.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov v skupni pritožbi pritožujeta prva toženka in drugi toženec. Prva tožena stranka opozarja, da je bil zoper njo 5. 10. 2011 uveden postopek osebnega stečaja. Po 4. točki 1. odst. 205. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Dejstvo je, da z dnem začetka stečajnega postopka stranka izgubi sposobnost za lastno zastopanje v postopku, vsa upravičenja za zastopanje preidejo na stečajnega upravitelja. Dokler stečajni upravitelj postopka ne prevzame, postopek miruje. Sodišče je s tem, ko je v času po začetku stečajnega postopka ne samo izdalo sodbo, pač pa celo opravilo narok za glavno obravnavo, kršilo pravila ZPP, zaradi česar je sodba nezakonita v delu, v katerem se nanaša na prvo toženo stranko. Sodišče pa je prvi toženi stranki naložilo tudi plačilo 28,125 EUR stroškov, s čimer je sodišče ne samo kršilo določila ZPP, ampak tudi prišlo v nasprotje z obrazložitvijo sodbe, ko trdi, da o denarnih zahtevkih ne bo odločalo. Nadalje sta neutemeljeni I. in II. točka sodbe, ki se nanašata na drugo toženo stranko. Dejstvo je, da drugi toženec v stanovanju ne živi, kar je sodišče v postopku ugotovilo z zaslišanjem več prič, zaradi česar drugi toženec ni dolžan prispevati k plačevanju stanovanjskih stroškov, niti se ni dolžan iz stanovanja, ki ga ne zaseda, izseliti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, vendar je sodišče odgovor prejelo po izteku 15-dnevnega roka, zaradi česar ga kot prepoznega ni upoštevalo (2. odst. 344. čl. ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

Glede odločitve zoper prvo toženo stranko

6. Na naroku za glavno obravnavo 19. 10. 2011 je tožena stranka prvostopenjsko sodišče opozorila, da je bil zoper prvo toženko uveden postopek osebnega stečaja. Sodišče je tako s sklepom razdružilo predmetno zadevo tako, da je izločilo denarni zahtevek proti prvi toženki v samostojno obravnavanje. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da se posledice osebnega stečaja ne raztezajo na zahtevek za izpraznitev stanovanja, zato je postopek v tem delu nadaljevalo brez prekinitve.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določil postopka, in sicer 4. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP. Postopek osebnega stečaja, ki ga ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), se v mnogih značilnostih razlikuje od postopka stečaja nad pravno osebo, kar terja tudi različno obravnavo glede njegovega vpliva na tek pravdnega postopka. Za razliko od postopka stečaja nad pravno osebo, v primeru osebnega stečaja v stečajno maso ne sodi vse premoženje osebe, ampak je določeno premoženje izvzeto.

Nadalje z zaključkom stečajnega postopka pravna oseba preneha, kar za fizično osebo ne velja.

8. Razlog za prekinitev postopka v primerih uvedbe stečaja zoper pravne osebe je v tem, da po izrecni določbi zakona (245. čl. ZFPPIPP v povezavi s 101. ZPP) z dnem nastanka pravnih posledic stečaja prenehajo vsa pooblastila, ki jih je dal stečajni dolžnik (tudi pooblastila za zastopanje v postopkih), pooblastila pa pridobi stečajni upravitelj. Prekinjeni postopek se tako nadaljuje šele s pozivom stečajnemu upravitelju, da prevzame pravdo (208. čl. ZPP). Določba 245. čl. ZFPPIPP pa ne velja za primere osebnega stečaja, zaradi česar je treba tudi 101. čl. ZPP uporabiti smiselno. Po 1. odst. 386. čl. ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika zgolj omeji, in sicer tako, da slednji ne more sklepati pravnih poslov, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Zgolj v omejenem obsegu tako z začetkom postopka osebnega stečaja preneha tudi pooblastilo, ki ga je fizična oseba dala pooblaščencu za pravdo pred začetkom stečajnega postopka (1). Polnoletna oseba, ki ji je delno omejena poslovna sposobnost, je namreč po določbi 2. odst. 77. čl. ZPP pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti in lahko v teh mejah samostojno opravlja pravdna dejanja. Logično je, da se v primerjavi s pravnimi osebami fizične osebe srečujejo z raznovrstnimi pravnimi razmerji in spori, ki nimajo nujno neposrednih premoženjskih posledic, zaradi česar jih postopek stečaja ne zadeva (npr. spori zaradi motenja posesti, ugotovitve očetovstva ali materinstva, izpraznitve stanovanja) in nanje ne bi smel vplivati.

9. Zato ni mogoče sprejeti pritožbene argumentacije, da je prva toženka z uvedbo stečajnega postopka izgubila poslovno sposobnost, zaradi česar bi sodišče moralo pravdni postopek prekiniti. Prva tožena stranka je poslovno (in z njo pravdno) sposobnost izgubila zgolj glede razpolaganja z njenim premoženjem, ki sodi v stečajno maso. Tako je treba ugotoviti, ali je predmet obravnavanega spora premoženje, ki spada v stečajno maso, ali ne. Premoženjske posledice za stečajno maso bi nedvomno imela ugoditev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine zoper prvo toženko. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je zahtevek v tem delu (s stroškovno posledico) izločilo v samostojno obravnavanje. Preostali zahtevki (za plačilo uporabnine zoper preostale tožence in za izselitev stanovanja zoper vse tožence) nimajo nikakršnega vpliva na premoženje v stečajni masi, zato v tem delu prva toženka ni izgubila svoje poslovne in pravdne sposobnosti, njenemu zastopniku pa ni prenehalo pooblastilo za zastopanje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno razdružilo obravnavano tožbo na denarni zahtevek zoper prvo toženko, ki predstavlja terjatev zoper stečajnega dolžnika, in na preostali del, kjer predmet obravnavanja ni premoženje, ki spada v stečajno maso. Glede na zgoraj navedeno je treba tudi določilo 4. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP smiselno uporabiti tako, da do prekinitve postopka ne pride v primerih, ko stranka kljub uvedbi postopka osebnega stečaja še vedno ima poslovno in pravdno sposobnost glede predmetna obravnavanja v določeni pravdi. V predmetnem primeru smiselna uporaba 4. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno nadaljevalo postopek brez prekinitve in o zadevi odločilo.

11. Neutemeljena je tudi pritožba prve toženke glede odločitve o stroških, po kateri je dolžna tožeči stranki povrniti 28,125 EUR pravdnih stroškov. Pri dosojenih pravdnih stroških gre za terjatev do prve toženke, ki je nastala po uvedbi stečajnega postopka (252. čl. ZFPPIPP), zaradi česar nanjo začetek stečajnega postopka ne vpliva. Ker za razliko od stečaja nad pravno osebo, osebni stečaj nima za posledico prenehanja osebe, je novo nastala terjatev zoper stečajnega dolžnika, ki ne vpliva oziroma ni pod vplivom stečajnega postopka, povsem mogoča. Čeprav gre za premoženjsko terjatev, se le-ta ne nanaša na premoženje v stečajni masi, in tudi ni nastala v zvezi s stečajnim postopkom, ampak gre za samostojno obveznost. Zato je tudi v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Glede odločitve zoper drugega toženca

12. Drugi toženec izpodbija I. in II točko sodbe, s katerima mu je bila naložena obveznost izselitve iz stanovanja in plačilo sorazmernega dela uporabnine, in sicer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je na drugemu tožencu dokazno breme dokazovanja, da v stanovanju ni živel (glede na to, da je bil v najemni pogodbi naveden kot uporabnik stanovanja).

Prvostopenjsko sodišče se je v svoji odločitvi v tem delu opredelilo tako do izpovedi drugega toženca, kot do izpovedi vseh zaslišanih prič, končno odločitev pa je sprejelo predvsem na podlagi listinskih dokazov (A4, B1-B20, B22), iz katerih izhaja, da je drugi toženec živel v stanovanju skupaj z mamo. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo in skrbno obrazloženo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, saj je le-to razumno ter notranje skladno obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedim drugega toženca in nekaterih prič, in iz katerih listin ter drugih okoliščin je izpeljalo svoj zaključek o njegovem bivanju v stanovanju. Zato je tožeča stranka upravičena od drugega toženca zahtevati plačilo uporabnine in izselitev iz stanovanja po 111. čl. Stanovanjskega zakonika (SZ-1) (str. 8-10 izpodbijane sodbe). Ker sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

14. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Enaki argumentaciji so sledile odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah I Cp 2273/2010 in I Cpg 367/2010.