Jedro

Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru obdolženo spoznalo za odgovorno za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP ter ji izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk. 2. Zoper sodbo se storilka pritožuje po svojem zagovorniku. Najprej očita sodišču, da je prekoračilo obdolžilni predlog. V obdolžilnem predlogu so namreč policisti očitali storilki, da je vozila avtomobil v cestnem prometu, pri čemer je imela v krvi več kot 0,52 mg alkohola v litri izdihanega zraka in sicer po travniku ob objektu A. 14, ki je bil v času storitve prekrška začasno parkirišče, s katerim so upravljali gasilci PGD A. V sodbi pa je sodišče zapisalo, da je obdolžena vozila po parc.št. 516/1 k.o. A., ki v naravi predstavlja travnik ob lokalni cesti v bližini naslova A. 14 in se je v času prireditve Šagra A. kot parkirišče uporabljal za javni promet. Sodišče je s tem, ko je prekrškovni organ pozvalo na predložitev skice in fotografij kraja domnevnega prekrška in dejansko na opredelitev kraja storitve domnevnega prekrška poseglo v pravice obdolženke do enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva. Ker se sodba ne nanaša na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga, so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da naj bi bil prekršek storjen v cestnem prometu. Očitani dogodek se je namreč zgodil na zemljišču v zasebni lasti, ki ni bilo dano v javno uporabo, kar izhaja iz prilog, ki jih je obdolžena priložila na naroku 25.9.2023 in do katerih se sodišče ni opredelilo. Zaključek, da je mogoče tretirati parc.št. 516/1 k.o. A. kot nekategorizirano cesto, je napačen. Sodišče niti ni ugotavljalo pogojev za nekategorizirano cesto po določbi 38. točke prvega odstavka 2. člena in 6. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Tudi sicer je bil v obdolžilnem predlogu očitek obdolženi, da je vozila po travniku in ne po nekategorizirani cesti. Ne drži niti, da je parcela v bližini stavbe A. 14, saj je od nje oddaljena kakih 400 metrov (v bližini je stavba A. 14c). Obdolženka se ni strinjala z rezultatom elektronskega alkotesta. Policisti namreč niso počakali 15 minut, preizkus je morala ponavljati 6x, zaradi česar se poraja dvom v zanesljivost naprave. Da bi policisti obdolženo sploh vprašali, ali je od takrat, ko je popila zeliščni liker, minilo 15 minut, ne izhaja niti iz posnetka, predvajanega na naroku. Sodišče se ni opredelilo do navedb obdolžene, da je bil preizkus izveden ob 1.46 uri in ne ob 1.20 uri. Sodišče bi zato moralo ugotavljati koncentracijo alkohola pri obdolženi ob 1.20 uri, ko naj bi vozila avtomobil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obdolžilnem predlogu so policisti Postaje prometne policije Koper zapisali, da je obdolžena dne 27.8.2023 ob 1.20 uri vozila osebni avtomobil znamke Citroen, tip DS3, reg.št. KP AR-096 po začasnem travnatem parkirišču ob objektu A. 14 pod vplivom alkohola in sicer je imela več kot 0,52 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Zaradi prireditve je bilo na travniku ob cesti pri objektu A. 14 v uporabi začasno parkirišče, s katerim so upravljali gasilci PGD A. V nadaljevanju je bilo še pojasnjeno, da je obdolžena speljala po parkirišču in bila nato udeležena v prometni nesreči s pešcem. Za presojo objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljen prekršek, ostane v mejah dejstvene podlage obdolžilnega predloga, sodišče pa v izrek sodbe zajame opis dejanja, ki mora biti istoveten z opisom dejanja v obdolžilnem predlogu glede tistih dejstev in okoliščin, ki so potrebne, da se prekršek čim bolj natančno opredeli. Sodišče prve stopnje je v opis dejanskega stanja zapisalo zgolj tista dejstva in okoliščine, ki imajo podlago v vsebini obdolžilnega predloga in iz katerih izhajajo zakonski znaki obdolženki očitanega prekrška, zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 5. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

5. Prav tako sodišče s tem, ko je prekrškovni organ pozvalo, da se natančneje opredeli do očitka, da je bila obdolžena udeležena v cestnem prometu, ni kršilo pravice obdolžene do sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Gre za zakonski znak prekrška in naloga sodišča je, da ugotovi, ali je ta izpolnjen. Če je obdolžilni predlog nepopoln, zahteva od predlagatelja postopka, naj ga v petnajstih dneh dopolni oziroma popravi (prvi odstavek 106. člena ZP-1). O rezultatu poizvedbe je obdolženo obvestilo in ji s tem dalo možnost, da se o odgovoru prekrškovnega organa izjavi, kar je obdolžena tudi storila.

6. Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče (nasprotne navedbe v pritožbi ne držijo). Po določbi 43. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (ZCes-2) je nekategorizirana cesta1, ki se uporablja za javni cestni promet, zasebna cesta, po kateri poteka promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja pravila cestnega prometa, določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec. Prav za tak primer je glede na povedano pri spornem parkirišču šlo, kar je vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje2. Na razloge v točki 6. izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu. V zvezi z opisom lokacije parkirišča pa ni dvoma, za katero parkirišče je šlo, in niti ni pomembno, ali je bil parkirišču bližji objekt A. 14 ali A. 14a.

7. Dogodek se je pripetil ob 1.20 uri, preizkus alkoholiziranosti pa je bil opravljen po prihodu policistov prekrškovnega organa ob 1.46 uri. Preizkus je pokazal 0,61 mg alkohola na liter izdihanega zraka. Z rezultatom se obdolžena ni strinjala, zato ji je policist odredil strokovni nadzor, ki pa ga je odklonila. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola (drugi odstavek 107. člena ZPrCP). Navedbe, da naj policisti ne bi počakali 15 minut pred preizkusom, so nesmiselne, saj je bil preizkus opravljen 26 minut po nesreči, obdolžena pa ni trdila, da naj bi vmes karkoli pila3. 8. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Pritožnica mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 255,00 EUR sodne takse za pritožbo.

1 Po osmi alineji prvega odstavka 11. člena ZCes-2 je parkirišče sestavni del ceste. 2 In se pri tem opredelilo tudi do listin, ki so dokazovale, da je bila prireditev prijavljena. 3 Kar pomeni, da je od trenutka, ko naj bi obdolženka po navedbah iz zagovora popila zeliščni liker, minulo skoraj pol ure in je bila koncentracija alkohola ob nesreči kvečjemu višja.