Jedro

Namen popravka je, da oseba zaščiti svoje pravice, v katere je posegel članek, s tem, da javnosti predstavi lastna nasprotujoča stališča. Na ta način se vzpostavlja potrebno ravnotežje med pravico medija do svobode izražanja in varstvom osebnostnih pravic posameznika. S tem pa se zagotavlja tudi pravica javnosti do celovite in objektivne obveščenosti. Interes prizadetega posameznika je postavljen pred interes javnosti do celovite in objektivne obveščenosti, obstoj obeh predpostavk pa je podlaga za utemeljenost zahteve za objavo popravka. Zahteva posameznika za objavo popravka namreč ni utemeljena, čeprav je njegova pravica z objavo članka prizadeta, če v popravku v ničemer ni zanikal navedb iz članka in ni navedel drugih ali nasprotnih dejstev, s katerimi bi spodbijal oziroma dopolnjeval navedbe iz članka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 257,02 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v nadaljevanju sodba) zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka, kot je razviden iz II. točke izreka sodbe. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je članek temeljil na visoko konkretiziranih in preciziranih podatkih, zato bi tožeča stranka morala v popravku zanikati in prikazati dejstva v enaki konkretizirani obliki, česar pa ni storila, saj popravek ne vsebuje prikaza nasprotnih dejstev, pač pa le vsebinsko prazne navedbe na ravni golega zanikanja.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 646/2018 z dne 21. 3. 2018 zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 140/2018 z dne 9. 8. 2018 (v nadaljevanju sklep) ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje1. V sklepu je pojasnilo, da medij oziroma njegov odgovorni urednik nima diskrecijske pravice presojati o tem, ali so bolj pravilne in resnične navedbe v objavljenem besedilu ali navedbe v popravku, temveč se mora omejiti na presojo, ali popravek izpolnjuje zakonske zahteve za objavo. Pri objavi popravka je namreč po predstavitvi argumentov obeh strani javnosti prepuščena presoja, kdo ima bolj prav. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z razlago, da za zavrnitev objave popravka zadošča ugotovitev, da navedba v njem ni točna, zmotno uporabilo materialno pravo in da je zmoten tudi nosilni razlog sodišča druge stopnje za zavrnitev objave popravka, ker naj bi bila sporna poved, da so "v preostalem delu bila pojasnila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način", preveč nejasna, ker iz nje ni razvidno, v katerem preostalem delu so pojasnila bila podana, katera niso bila upoštevana in katera so bila predstavljena na zavajajoč način. Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da revidentka v tem delu utemeljeno graja, da tožena stranka objave popravka ni zavrnila iz razloga, ker bi bila izpostavljena poved nejasna, niti se ni na to sklicevala med postopkom. Trdila je le, da celoten odstavek, v katerem je poved vsebovana, bistveno ne spreminja navedb iz prispevka in da je odstavek o zavajanju do novinarjev žaljiv. Ker vprašanje jasnosti tega dela popravka med pravdnima strankama ni bilo sporno in pred sodiščem prve stopnje tudi obravnavano, je utemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče s presojanjem, ali je izpostavljena poved nejasna, poseglo v pravico tožeče stranke do izjave. Vrhovno sodišče RS pojasnjuje, da sodišče druge stopnje ni opravilo presoje, kakšno je bilo osrednje sporočilo članka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interese tožeče stranke, ter ali na te očitke popravek vsebinsko in dovolj jasno odgovarja. V napotkih je Vrhovno sodišče RS sodišču druge stopnje naložilo, da mora v novem sojenju presoditi, kakšno je bilo osrednje sporočilo objavljenega članka, ki je poseglo v pravice tožeče stranke, ker bo šele odgovor na to vprašanje omogočal presojo, ali je popravek na nosilne navedbe iz prispevka vsebinsko in dovolj jasno odgovoril. 3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje nepravilno ugotavlja, da je popravek tožeče stranke vsebinsko prazen in povprečnemu bralcu v ničemer ne bi prikazal nasprotne plati zgodbe oziroma stališč tožeče stranke. Sodišče od tožeče stranke zahteva dokazovanje (ne)resničnosti posameznih očitkov iz članka, kar pa ni namen popravka. V popravku tožeča stranka najprej zanika bistvene očitke prispevka, nato pa prikazuje nasprotna dejstva z namenom izpodbijanja in dopolnitve navedb iz prispevka. Navedbe iz članka so pavšalne, ki na podlagi selektivnih in nepopolnih podatkov ustvarjajo vtis o korupcijskem in nezakonitem poslovanju tožene stranke. Sodišče očita tožeči stranki, da ni dala dovolj obširnih vsebinskih pojasnil, hkrati pa v sodbi pojasnjuje, da tožeča stranka v popravku ne sme širiti navedb in odpirati širše debate, ki ni predmet prispevka. Od tožeče stranke se zahteva, da bi morala v popravku navesti finančno analizo poslovanja skupine X., po drugi strani pa se ji nalaga, da ne sme širiti in odpirati širše debate, ki ni predmet prispevka. Zoper vrednostne očitke, kot so navedeni v članku, se ne da braniti drugače kot z zanikanjem. Enako velja glede neresničnih očitkov o prejemanju bogatih „darov“ iz C., skrivnostnih 20 milijonov kreativnega knjigovodstva, antidatiranih poročil, dolgov do tožeče stranke, posojil ter vrednostnih oznak, kot so navedene v članku („grobar K., ...krava molznica“ itd.). Zanikanje očitka, da je prišlo do prirejanja bilanc in računovodskih izkazov, ni mogoče, ne da bi se s tem presegla dolžina popravka ali prekršila dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Tožeča stranka je v popravku vsebinsko zanikala navedbe iz prispevka in predstavila stališča o ugotovitvah poročila revizijske hiše A. in glede razrešitve M. M., pri čemer gre v tem delu za ključni vir informacij, ki je novinarjema služil za pisanje članka. Na ta način je tožeča stranka pojasnila, da ugotovitve iz članka ne odražajo dejanskega stanja, ker pregled poslovanja v zvezi s poročilom M. M. ni bil opravljen in ker originalna dokumentacija ni bila posredovana revizijski hiši, zato poročilo ne odraža resničnega dejanskega stanja, kar izhaja tudi iz poročila revizijske hiše. Popravek vsebuje kratek vsebinski prikaz nasprotnih dejstev in okoliščin glede delovanja tožeče stranke, glede spornosti revizijskega poročila in navedb M. M., zanika obstoj finančnih težav družbe, kar vse vsebinsko obrazloži, da si družba ne izplačuje dividend, da posluje v več kot 70 državah po svetu, da zaposluje več kot 400 zaposlenih in ima 50 milijonov dolarjev prometa na leto. V članku ni pojasnjeno, zakaj bi bilo kreditno razmerje med tožečo stranko in drugimi povezanimi družbami sporno ali napačno. Tak sklep dopušča uporaba izraza "plenilsko financiranje", kar nakazuje na vrednostno oznako poslovanja tožeče stranke, zoper takšno navedbo se tožeča stranka drugače kot z zanikanjem težko brani, saj bi bil v nasprotnem popravek zavrnjen zaradi predimenzioniranosti. Sporočilo članka je zatrjevano sporno financiranje, zloraba tožeče stranke za domnevno sporne in nezakonite posle ter pritekanje denarja sumljivega izvora v in iz tožeče stranke, kar izhaja iz naslednjih navedb iz članka: "ključno vlogo v planinskem financiranju slovenskih in drugih povezanih podjetij v ozvezdju B. B.", "več povezanih podjetij ni poravnalo svojega dolga do X.", "največji dolžnik X. podjetje I. I.", "nemalo teh posojil ni bilo nikoli vrnjenih in ni videti, da kdaj bodo", "posojilo pretakala iz ene povezane družbe v drugo", "friziranje bilanc", "poročilo X., ki so na voljo v ciprskem registru zadevajo leta 2006, 2007, 2008 in 2009, vendar so vsa antidatirana". V popravku je pojasnjeno, da ne držijo navedbe iz članka, da je tožeča stranka v slabem finančnem položaju, saj gre za finančno in poslovno uspešno družbo. Popravek pojasnjuje, da ne drži navedba v članku, da naj bi M. M. odstopila sama, s čimer se v članku ustvarja vtis, da je M. M. odstopila iz tožeče stranke potem, ko naj bi bili sklenjeni sumljivi in netransparentni posli. Dejansko je bila razrešena iz krivdnih razlogov. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni zanikala navedb iz članka, da naj bi bila tožeča stranka brez zaposlenih in poslovnih prostorov na C., kar naj bi potrjevalo, da se proizvodnja naj ne bi odvijala v tožeči stranki, temveč v Sloveniji ali v ZDA. Kaj je v tem spornega in kako se lahko pojavi dilema, da naj bi bila tožeča stranka le "poštni nabiralnik" na C., ko pa ustvari 50 milijonov dolarjev na leto z več kot 400 zaposlenimi po svetu. Tožeča stranka je gospodarska družba zasebnega prava, glede katere ne obstaja interes javnosti, da se seznani z njenim delovanjem. Razkrivanje njenih poslovnih dokumentov in podatkov je zato nedopustno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče RS in sodišče prve stopnje sta v sklepu in sodbi navedli materialnopravne predpise, ki so podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema. V sodbi se sodišče prve stopnje sklicuje in povzema sodno prakso, na kateri utemeljuje materialnopravne ugotovitve, enaka stališča sodne prakse pa je v sklepu zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je navedlo razloge, zaradi katerih je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in ko je dalo sodišču druge stopnje napotke za novo sojenje. Ob upoštevanju materialnopravnih predpisov in sodne prakse ter glede na sporna dejstva je zahteva tožeče stranke za objavo popravka utemeljena: a) če je bila z objavo članka2 v časopisu Y. in na spletnem mediju Y. prizadeta njena pravica ali interes (40. člen Ustave RS3), b) če popravek ni žaljiv, c) če popravek ni nesorazmerno daljši od članka in d) če v bistvenem popravek odgovarja na osrednje sporočilo članka. Članek posega v pravico in interese tožeče stranke. Popravek ni žaljiv4 in tudi ni nesorazmerno daljši od obvestila. Sporno je torej le, ali je tožeča stranka v popravku vsebinsko odgovorila na osrednje sporočilo iz članka oziroma ali je za objavo popravka zadostovalo zgolj zanikanje dejstev iz članka.

6. Namen popravka je, da oseba zaščiti svoje pravice, v katere je posegel članek, s tem, da javnosti predstavi lastna nasprotujoča stališča. Na ta način se vzpostavlja potrebno ravnotežje med pravico medija do svobode izražanja in varstvom osebnostnih pravic posameznika. S tem pa se zagotavlja tudi pravica javnosti do celovite in objektivne obveščenosti. Interes prizadetega posameznika je postavljen pred interes javnosti do celovite in objektivne obveščenosti5, obstoj obeh predpostavk pa je podlaga za utemeljenost zahteve za objavo popravka. Zahteva posameznika za objavo popravka namreč ni utemeljena, čeprav je njegova pravica z objavo članka prizadeta, če v popravku v ničemer ni zanikal navedb iz članka in ni navedel drugih ali nasprotnih dejstev, s katerimi bi spodbijal oziroma dopolnjeval navedbe iz članka. Če bi bila dopuščena objava takšnih popravkov, bi se izvotlil namen varstva osebnostnih pravic, ki se zagotavlja s tem pravnim institutom, pravica do popravka pa bi se na ta način preoblikovala v pravico do dostopa do medijev in s tem do oblikovanja programskih vsebin. V sodni praksi je zato enotno stališče, da v primerih, ko članek vsebuje podrobne očitke o delovanju tožeče stranke, tožeča stranka lahko doseže namen popravka le, če je njen odgovor vsebinski6. Vrhovno sodišče je v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, pojasnilo, da se je „ v sodni praksi izoblikovalo merilo, da se mora popravek nanašati na bistveno vsebino novinarskega prispevka. Ker je namen pravice do objave popravka obrambni, se ima prizadeti pravico odzvati na tiste navedbe, ki so v njegove pravice ali interese posegle. Popravek mora biti ustrezno vsebinski, torej mora biti iz njega jasno razvidno, katere objavljene navedbe prizadeta oseba zanika in s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovani popravek lahko služi obrambi pravic prizadetega, javnosti pa omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.“

7. Iz teh razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zahteva za objavo popravka utemeljena že iz razloga, ker je tožeča stranka v popravku zanikala odločilna dejstva, ki se zatrjujejo v članku. Članek namreč navaja zelo konkretna dejstva glede spornega finančnega poslovanja tožeče stranke s hčerinskimi in drugimi družbami, z navedbo denarnih zneskov, lastniških povezav med temi družbami, ki jih večinoma nadzira direktor tožeče stranke. Pritožba zatrjuje, da bi bil popravek zavrnjen kot preobsežen, če bi tožeča stranka želela odgovoriti na navedbe iz članka, s tem, ko bi predstavila finančne transakcije, ki jih navaja članek. Na ta način tožeča stranka posredno priznava, da vsebina njenega popravka ne odgovarja na osrednje sporočilo članka in na posamezne odločilne vsebinske navedbe iz članka, to ugotovitev pa potrjuje tudi njena navedba, da zaradi poslovne tajnosti ne želi razkriti teh informacij. Če pa je temu tako, tožeča stranka ni izbrala pravega pravnega instituta za sodno varstvo, saj je namen tega pravovarstvenega zahtevka, da se prizadeti osebi omogoči zavarovanje njenih osebnostnih pravic na način, da javnosti sporoči nasprotna dejstva, s katerimi opredeljeno spodbija oziroma dopolnjuje navedbe iz članka. Tožeča stranka bi morala v popravku določno odgovoriti na navedbe iz članka glede posameznih (bistvenih) finančnih transakcij, kar bi bilo mogoče storiti tudi na način, da popravek ne bi bil nesorazmerno daljši. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla dejstev in dokazov, ki bi potrjevali neresničnost navedb iz članka, marveč iz razloga, ker je popravek vsebinsko prazen, saj ne izpodbija ali popravlja nobene izmed bistvenih posamičnih trditev iz članka, ki temeljijo na visoko konkretiziranih in preciznih podatkih, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe vsak odstavek popravka vsebinsko ocenilo, zato se pritožbeno sodišče v tem delu na te ugotovitve sklicuje, in pravilno ugotovilo, da so predstavljena dejstva iz popravka vsebinsko prazna, ker ne odgovarjajo na bistvene očitke iz članka.

8. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je zanikanje in prikaz drugih nasprotnih dejstev mogoč le na enaki ravni konkretiziranih nasprotnih podatkov, kot so objavljeni. Bistvena vsebina članka so sporne večmilijonske finančne transakcije med tožečo stranko in družbami, od katerih so nekatere tudi lastniško povezane s tožečo stranko oziroma njenim direktorjem. V nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema tiste posamične bistvene vsebine članka, na katerih temelji osrednje sporočilo članka, kar pa je sporno finančno poslovanje tožeče stranke. Tožeča stranka bi se morala v popravku do teh navedb (oziroma vsaj do nekaterih) vsebinsko določno opredeliti z navajanjem nasprotnih ali dodatnih dejstev, saj bi le na ta način lahko predstavila drugačna dejstva glede osrednjega sporočila iz članka, s tem pa bi tudi izkazala upravičenje za pravovarstvo, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

9. Članek že v uvodu izpostavlja nezavarovano posojilo v višini 20 milijonov EUR med družbo S. v „davčni oazi“ Deviški otoki, katere lastnik je direktor tožeče stranke in tožečo stranko, ki ima sedež na C., nima pa zaposlenih in tudi ne poslovnih prostorov. Članek kot enega izmed virov navaja poročilo revizijske hiše A., ki je pregledala 105 transakcij in v poročilu pojasnila, da več družb ni poravnalo dolga do tožeče stranke. Iz članka izhaja, da so bila letna poročila tožeče stranke antidatirana, da je tožeča stranka financirala družbe v Sloveniji, višina teh transakcij pa je bila v obdobju 2007 do 2013 20 milijonov EUR. Članek v nadaljevanju podrobno predstavi nepregledne transakcije med družbami (tudi iz davčnih oaz) in tožečo stranko ter nezavarovanimi posojili, ki jih je tožeča stranka dajala drugim družbam, ob tem, da je imela v letih 2006 do 2009 izgubo. V članku je podrobno predstavljena povezanost tožeče stranke in družbe S., znova pa se izpostavlja, da je tožeča stranka prejela od te družbe posojilo v višini 20 milijonov. Podrobno, po posameznih letih, je v članku predstavljeno, kako je tožeča stranka ta sredstva „počrpala“. V članku se navaja, da je imela tožeča stranka leta 2009 v bilancah 24 milijonov EUR posojil, ki jih je prejela od povezanih družb. Določno so navedene družbe, ki so sodelovale v posojilnih poslih in kakšni so bili denarni zneski. V članku je tudi navedeno, da so bili administrativni stroški tožeče stranke 4,5 milijona EUR, da si je menedžment izplačal 1,5 milijona EUR, stroški prodaje pa so bili v družbi, ki „nima zaposlenih in nima poslovnih prostorov milijon EUR“ v letih 2006 in 2007, ki so se v kasnejših letih zvišali na 5 milijonov EUR, kasneje pa na 21 milijonov EUR. Predstavljen je dolg družbe I., ki je 43 % lastnica K., do tožeče stranke, ki jo vodi bratranec direktorja tožeče stranke in prenos terjatve do K. med tožečo stranko in družbo F. ter prodaja nepremičnine K. V članku se zatrjuje, da je družba I. leta 2008 kupila od tožeče stranke „nekaj, kar naj bi bilo vredno 19,9 milijona EUR“ in da je tožeča stranka posojala denar družbam na zahtevo njenega direktorja, da pa direktor tožeče stranke ni predstavil načrta, kako bodo te družbe posojila vrnile tožeči stranki, saj večina teh družb ni finančno zmožna vrniti teh posojil. V tej zvezi se posebej izpostavlja primer družbe I. V članku se zatrjuje, da je direktor tožeče stranke predlagal izplačilo divident, čeprav bi to ogrozilo finančno stabilnost družbe.

10. Te navedbe iz članka tožeča stranka v drugem odstavku popravka le pavšalno zanika kot neresnične. V nadaljevanju popravka se tožeča stranka ne opredeli do očitanih posamičnih netransparentnih finančnih transakcij. Popravek le navaja, da niso resnične navedbe, da družbe niso poravnale dolga do tožeče stranke iz posojilnih pogodb in da ni resnična navedba v članku, da je „največji dolžnik družbe X. podjetje I.“. Popravek se tudi ne opredeli do trditev o prirejenih oziroma antedatiranih bilancah. Popravek se vsebinsko opredeli glede poročila revizijske hiše, vendar ne navaja nasprotnih trditev in tudi bistveno ne dopolnjuje dejstev, ki so glede revizijskega poročila navedeni v članku. Iz članka izhaja, da revizijska hiša ni imela vpogleda v vse transakcije in da niso mogli preveriti usklajenosti med računovodskimi evidencami in začetnim stanjem. Popravek se tudi ne opredeli do navedb iz članka, da iz revizijskega poročila izhaja, da se je v več transakcijah ista oseba podpisala pogodbe za obe pogodbeni stranki. Glavna teza tega dela popravka je, da revizijska hiša v poročilu ne navaja, da bi tožeča stranka poslovala v neskladju s predpisi, kar pa glede na navedbe iz članka, v katerem so predstavljene številne sporne transakcije, v ničemer ne dopolnjuje trditev iz članka, še manj pa s tem ne prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev. Glede na osrednje sporočilo članka niso odločilni razlogi, zaradi katerih je bila „odstranjena“ M. M. iz poslovne skupine tožeče stranke, ki je naročila posebno poročilo revizijske hiše A. Glede finančnega poslovanja družbe tožeča stranka v popravku le navaja, da je tožeča stranka poslovno uspešna, ker ima številne poslovne partnerja, da ima 400 zaposlenih po svetu, manjši del tudi v Sloveniji in da je obseg prodaje 50 milijonov na leto. V popravku se tožeča stranka ne opredeli glede trditev iz članka o izplačilih za administrativne stroške, menedžment in stroškov prodaje, ki presegajo milijonske zneske, čeprav družba nima zaposlenih. Tudi glede plačila dividend iz popravka ne izhaja, ali je direktor tožeče stranke predlagal njihovo izplačilo, s tem, da v popravku ni nobene vsebinske navedbe, s katero bi tožeča stranka opredeljeno navedla dejstva, da so ji konkretni dolžniki plačali posojena denarna sredstva oziroma da zaradi milijonskih terjatev, ki jih ima iz naslova posojilnih pogodb ni v likvidnostnih težavah. Navedbe v popravku, da se je tožeča stranka „s svojimi proizvodi umestila na svetovni trg in je s svojimi proizvodi prisotna v 70 državah“, ni moč šteti kot vsebinske dopolnitve navedb v članku, ki se nanašajo na problematiko vračila posojil tožeči stranki in na njene finančne (likvidnostne) težave. Zadoščalo bi že, da bo tožeča stranka navedla npr. katere družbe so ji posojilo vrnile, v kakšni višini in v katerem časovnem obdobju. Glede lastniških povezav tožeča stranka le zatrjuje, da se njene hčerinske družbe v ničemer ne razlikujejo od poslovanja slovenskih ali tujih družb, ki imajo hčerinska podjetja in si z različnimi zakonitimi načini posojajo likvidnostna sredstva, konkretno pa se ne opredeli do transakcij, ki so navedene v članku. V petem odstavku tožeča stranka sicer vsebinsko predstavi del njenega poslovanja, vendar pa vsebinsko ne odgovarja na očitke iz članka, zato je tudi v tem delu popravek vsebinsko prazen. Navedbe od tretjega do petega odstavka popravka so torej nebistvene in obrobne glede na osrednjo sporočilo članka. Iz njih tudi ne izhaja, katere konkretne bistvene navedbe iz članka tožeča stranka zanika in katera posamična dejstva dopolnjuje.

11. Tožeča stranka še zatrjuje, da je gospodarska družba zasebnega prava, glede katere ne obstaja interes javnosti, da se seznani z njenim delovanjem. Razkrivanje njenih poslovnih dokumentov in podatkov je zato po njenem mnenju nedopustno. V članku so predstavljene sporne finančne povezave in finančni posli tožeče stranke z družbami, od katerih nekatere delujejo v finančno spornih okoljih, vrednost teh spornih transakcij pa bistveno presega milijonske zneske, v članku je predstavljeno netransparentno poslovanje in delovanje tožeče stranke, zato ni dvoma, da je za predstavljeno problematiko iz članka izkazan javni interes.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

13. Tožena stranka je na podlagi Odvetniške tarife upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na revizijo 450 točk in za materialne stroške (2%) 9 točk, kar je skupaj 459 točk oziroma 210,68 EUR. Ob upoštevanju DDV (22%) v višini 46,34 EUR, je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 257,02 EUR v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1 Zadeva je bila zaradi spoštovanja zakonskega roka za izdajo odločbe iz tretjega odstavka 39. člena Zakona o medijih zaradi odsotnosti sodnika, ki je poročal v zadevi v prvem pritožbenem obravnavanju, dodeljena drugemu sodniku poročevalcu. 2 Izraz članek se uporablja za prispevka, ki sta bila objavljena v časopisu Y. in na spletni strani www...si dne 28. 8. 2017 z isto vsebino z naslovom „Vse skrivnosti ... K.“. 3 Izvedbeno je ta pravica zakonsko urejena v 6. oddelku Zakona o medijih; v nadaljevanju ZMed. 4 Zatrjevani izrazi, da sta novinarja v članku dala zavajajoče navedbe oziroma na zavajajoč način, niso žaljivi, ker je treba tudi prizadeti osebi dopustiti, da se v popravku na sorazmerno enak (oster, kritičen) način odzove na vsebino članka, ko s popravkom prikazuje nasprotna dejstva oziroma dejstva, ki bistveno dopolnjuje navedbe iz članka. 5 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 238/2017. 6 O tem se je VSRS že večkrat izreklo. Primerjaj npr. zadnje odločbe VSRS II Ips 209/2017 in II Ips 212/2017.