Jedro

Pri izrekanju disciplinskega ukrepa mora delodajalec upoštevati olajševalne okoliščine na strani delavca (narava kršitve delovne obveznosti, nekaznovanost, trajanje delovne dobe pri delodajalcu, skrb za mladoletne člane družine, priznanje in obžalovanje dejanja, težke družinske razmere in socialni položaj,...).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Sklep odbora za varstvo pravic tožene stranke z dne 13.6.1997 se spremeni tako, da se ugovor vodje proizvodnega obrata zavrne kot neutemeljen in se potrdi sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 6.5.1997, s katerim je bila izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložena za dobo enega leta, zahtevek za razveljavitev navedene odločbe disciplinske komisije z dne 6.5.1997 pa se zavrne kot neutemeljen.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 16.6.1997 in še traja.

3. Tožena stranka je dolžna poklicati tožečo stranko nazaj na delo in ji od 16.6.1997 do nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v višini 74.511,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo; " - delno razveljavi glede dela tožbenega zahtevka na plačilo plače v znesku 41.000,00 SIT mesečno od 16.6.1997 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov disciplinskiih organov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, reintegracijo in reparacijo, ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper tako sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Iz pritožbe je mogoče smiselno povzeti, da predlaga razveljavitev in ponovno odločanje oziroma spremembo izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je kršitev določb postopka podana v tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, oziroma da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami. Navaja, da je tožnik delal zadnji dan bolniškega staleža, zato se mu zdravje ne bi moglo tako poslabšati, da bi bilo potrebno z zdravljenjem nadaljevati.

Nadalje navaja, da bi se moral delavec, ki opravlja nadzor, izkazati s predložitvijo pooblastila, kot to zahtevajo Obvezna navodila delodajalca o ravnanju v času bolniškega staleža. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje s tem, ko sodišče ni preverilo, do kdaj je imel tožnik sploh bolniški stalež, saj ni imel predpisane kontrole po izteku bolniškega staleža, zato ni moglo z gotovostjo zaključiti, da bi ogrožal svoje zdravje, poleg tega pa je imel namen iti naslednji dan na delo. Prav tako ni sodišče v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin, temveč je upoštevalo predvsem obteževalne.

Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na ugotovljeno disciplinsko kršitev, ne pa tudi glede denarnega zahtevka za plačilo nadomestila plače. Pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), vendar pa je pri presoji zakonitosti sklepov disciplinskih organov deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo delno spremeniti, glede denarnega zahtevka pa razveljaviti in v tem obsegu vrniti v novo sojenje.

Pritožba sicer neutemeljeno poudarja, da se zdravstvno stanje delavcu ne bi moglo več poslabšati, saj se je dogodek zgodil zadnji dan staleža, poleg tega pa delavec ni imel predpisane kontrole pri svojem zdravniku. Gre za irelevantne navedbe, ki v ničemer ne vplivajo na pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožnik z delom v času, ko mu je bil odobren bolniški stalež, delal oz. izvajal aktivnosti, ki niso v skladu s terapijo za obolelost tožnika (angina in vnetje sinusov). Nedvomno pa je bila disciplinska kršitev delavcu dokazana, podana pa je tudi disciplinska odgovornost tožnika, ki je s svojim ravnanjem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 30. točki 42. člena Pravilnika o odgovornosti, ki velja pri toženi stranki.

Poleg tega pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi delavec, v kolikor se je počutil povsem zdravega, lahko prišel kritičnega dne v službo, česar pa ni storil. Ne držijo tudi očitki v pritožbi, da vodja proizvodnje ni bil pooblaščen za izvajanje kontrole bolniškega staleža. Takšne navedbe bi bile relevantne le v primeru, če bi pooblaščeni delavec obiskal tožnika na domu. Takrat bi moral izkazati ustrezno pooblastilo, kot to predvideva 4. odstavek IV. člena Obveznih navodil, ki jih je sprejel delodajalec. Ne gre prezreti, da je bil delavec zaloten na delu na hmeljišču, na javnem mestu, ne pa doma, zato bi za uvedbo disciplinskega postopka zadoščalo že zgolj dejstvo, da bi kdorkoli obvestil o tem delodajalca, in sploh ni bistveno, da sta bila to ravno delavca, zaposlena pri toženi stranki.

Pravilnik delodajalca o disciplinski odgovornosti v 40. členu predvideva za storjeno hujšo kršitev delovnih obveznosti obligatorni izrek prenehanja delovnega razmerja. Sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno ugotavljati kvalifikatornih okoliščin po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št.71/93), poleg tega pa tudi sam delodajalec ni navedel kvalifikatornih okoliščin v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in jih tudi v disciplinskem postopku ni ugotavljal, temveč je zgolj ugotovil obteževalne in olajševalne okoliščine.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče pri osvetlitvi vseh okokliščin primera ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki nedvomno obstajajo na strani tožnika, in ki jih je ugotovil že delodajalec v disciplinskem postopku, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Tožnik še ni bil disciplinsko obravnavan, v podjetju je bil zaposlen 18 let in disciplinskih težav pri njem ni bilo in tudi pri delu z njim ni bilo problemov, skrbi za dva otroka, stara 10 in 20 let, ki oba še obiskujeta šolo ter zanju plačuje preživnino, dejanje je priznal in obžaloval, poleg tega pa je imel v kritičnem obdobju težke družinske razmere in socialni položaj. Vse to je po mnenju pritožbenega sodišča zadosten razlog, da se najstrožji disciplinski ukrep omili tako, da se izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži za dobo enega leta, saj je podana pozitivna prognoza, da tožnik v bodoče ne bo več kršil delovnih obveznosti. Glede obteževalnih okoliščin pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako delodajalec kot tudi sodišče prve stopnje delavcu očitata to, da se je zavedal protipravnosti svojega dejanja, pa je kljub temu tako ravnal, kar je v bistvu le krivdna oblika njegovega ravnanja, ki mora biti v vsakem primeru podana, da sploh lahko govorimo o disciplinski odgovornosti in disciplinski kršitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišča ugotavlja, da je sklep disciplinske komisije z dne 6.5.1997 zakonit, ker je disciplinska komisija pravilno upoštevala navedene olajševalne okoliščine in izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložila za dobo enega leta, sklep odbora za varstvo pravic tožene stranke z dne 13.6.1997 pa ni zakonit, ker je drugostopenjski disciplinski organ zmotno uporabil materialno pravo, ko je ob ugovoru vodje proizvodnje M. G. z dne 15.5.1997, sklep disciplilnske komisije spremenil in tožniku izrekel najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je vzdržalo v veljavi sklep disciplinske komisije z dne 6.5.1997, s katerim je bila izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložena, in spremenilo odločitev odbora za varstvo pravic z dne 13.6.1997 tako, da se ugovor vodje proizvodnje M. G. zavrne in navedeni sklep disciplinske komisije potrdi, s tem v zvezi pa je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter zahtevku za povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je na podlagi določb 368., 370. in 4. točke 373. člena ZPP odločilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Glede denarnega dela zahtevka je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, saj je ostalo glede višine nadomestila dejansko stanje povsem nerazjasnjeno in je potrebno po dopolnitvi dokaznega postopka o tem ponovno odločiti.

Tožeča stranka je z zahtevkom uspela, zato ji je na podlagi določb 154. in 155. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti njene stoške postopka, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče v skladu z veljavno odvetniško tarifo in zakonom o sodnih taksah v višini 74.511,00 SIT.

Tožniku je priznalo za tožbo 300 točk (Tar.št.10, tč. 1.a), za zastopanje na narokih dne 24.11.1997 in dne 18.12.1997 vsakič po 150 točk (Tar.št.10, tč. 3), za porabljen čas 18.12.1997 100 točk (13. člen odvetniške tarife), za poročilo o pravnomočnosti stranki 50 točk (Tar.št.34, tč. 1) ter 2% za stroške - 15 točk, skupno 765 točk, pri tem pa vrednost točke na dan odločanja sodišča prve stopnje znaša 87,40 SIT. Sodišče je tožniku priznalo še takso za tožbo in sodbo, po 300 točk po zakonu o sodnih taksah (61. in 62. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), kar pri vrednosti točke dne 20.6.1997 (vložitev tožbe) 12,00 SIT in dne 18.12.1997 (izdaja sodbe) 13,50 SIT znaša 3.600,00 SIT in 4.050,00 SIT, kar skupno znaša 74.511,00 SIT.

Priglašenih stroškov pooblaščenca tožeče stranke za konferenco s tožečo stranko, pregled spisa in poročilo stranki sodišče ni priznalo, ker so že zajeti v nagradi za druga opravljena dela.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).