Jedro

Ob ugotovitvah, da je na tožničinem delovnem mestu delalo večje število delavcev in da je prenehala potreba po delu le manjšega števila teh, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni upoštevalo, da tožena stranka ni opravila izbire tožnice na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 252,83 EUR stroškov revizije v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 2.11.2004, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19.12.2004 ter ji traja še naprej, zaradi česar je naložilo toženi stranki, da jo pozove nazaj na delo na prejšnje delovno mesto oziroma drugo ustrezno delovno mesto in ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je zaradi pričetka obratovanja nove strojne opreme prišlo do tehnološkega razloga na strani delodajalca in s tem prenehanja potreb po opravljanju določenih del. Tožnica je bila razporejena na delovno mesto "sestavljalec elektro in mehanskih sklopov III", na katerem je zaradi racionalizacije proizvodnje postalo nepotrebnih 6 delavcev. Ker glede na število 150 zaposlenih delavcev ni šlo za večje število delavcev, tožena stranka ni bila dolžna določiti kriterijev za posamezne presežne delavce. Kljub temu je pri tožnici upoštevala kriterij slabega odnosa s sodelavci in kršitve delovnih obvez, ki je temeljil na subjektivni oceni direktorja proizvodnje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke tožnice za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo. S posebnim sklepom je odločilo tudi, da se glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku za izplačilo odpravnine zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Kot pravno zmotno je štelo zaključek sodišča prve stopnje, da je v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnih razlogov potrebno upoštevati določene kriterije za oceno delovne uspešnosti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002) v takšnem primeru ne določa nobenih kriterijev. Zato je stvar sodne presoje le vprašanje, ali je bilo dejansko delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nepotrebno. Izbira presežnega delavca med več izvajalci ni predmet sodne presoje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Izhaja iz ugotovitve sodišč, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi njen slab odnos do sodelavcev in kršitev delovnih obveznosti oziroma nezadovoljivo opravljanje delovnih obveznosti. To po njenem mnenju ne more biti kriterij oziroma razlog za določitev presežnega delavca. Ne strinja se z zaključkom sodišča druge stopnje, da izbira delavcev ni stvar sodne presoje. V konkretnem primeru je šlo za njeno šikaniranje in postavljanje v neenakopraven položaj zaradi zdravstvenih težav, in ker je starejša delavka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče glede tega izpodbijane sodbe ni moglo in smelo preizkusiti.

Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

Pravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga izbira delavcev med več izvajalci na istem delovnem mestu ni predmet sodne presoje. Tako stališče je nepravilno že na podlagi določbe 4. odstavka 81. člena ZDR v povezavi s 6. členom ZDR, ki govori o prepovedi diskriminacije (na kar se je tožnica med postopkom večkrat sklicevala). Četrti odstavek 81. člena ZDR namreč določa neveljavnost redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona, ki v 1. odstavku prepoveduje diskriminacijo delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi - med drugim tudi zaradi starosti in zdravstvenega stanja. V četrtem odstavku istega člena je v korist delavca posebej urejeno tudi dokazno pravilo. Če namreč delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prejšnjega odstavka, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičuje vrsta in narava dela, na strani delodajalca.

Prvenstveno pa je sodišče druge stopnje v zvezi s stališčem, da izbira presežnih delavcev ni stvar sodne presoje, spregledalo med sodnim postopkom večkrat zatrjevano dejstvo, ki ni bilo sporno in izhaja tudi iz izvedenih dokazov, da je razmerje med strankama v sporu urejala tudi Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 37/96 in nadalj.). Ta v 19. členu določa kumulativno uporabo kriterijev delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, delovnih izkušenj in delovne dobe za določanje trajno presežnih delavcev in te kriterije tudi ustrezno ovrednoti. Kot korekcijska kriterija določa zdravstveno stanje delavca in njegovo socialno stanje.

Čeprav je bila navedena kolektivna pogodba sprejeta pred uveljavitvijo ZDR in določa kriterije za presežne delavce, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da je potrebno določbe takšne pogodbe upoštevati tudi pri izbiri delavcev, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Avtonomne ureditve pravic in obveznosti delavcev s kolektivnimi pogodbami ne bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, če bi ta ureditev pomenila ureditev v nasprotju z ustavo in zakonom ali če bi delavcem dajala manj pravic kot zakon. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tudi primerljiv s prejšnjim prenehanjem delovnega razmerja iz operativnih razlogov, zlasti pri odpovedi večjemu številu delavcev. Vseeno ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah, ki ne loči med odpovedjo manjšemu ali večjemu številu delavcev. Zakon tudi ne preprečuje možnosti novega kolektivnega dogovarjanja o določitvi primerljivih delavcev in kriterijev za primerjavo v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27.2.2007).

Ob ugotovitvah, da je na tožničinem delovnem mestu delalo večje število delavcev in da je prenehala potreba le manjšemu številu teh, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri presoji zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo, da tožena stranka ni opravila izbire tožnice na podlagi določb navedene kolektivne pogodbe dejavnosti. Že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila zakonita.

Glede na navedeno in na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in potrdilo to sodbo.

Ker je tožnica uspela z revizijo, ji je tožena stranka dolžna povrniti revizijske stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Gre za revizijske stroške v višini 450 točk (5. točka tarifne št. 15 Odvetniške tarife - OT, Uradni list Republike Slovenije, št. 67/2003), 2 % iz naslova izdatkov za stranko (13. člen OT) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 252,83 EUR. Če tožena stranka tega zneska ne bo povrnila tožnici v izpolnitvenem roku v skladu z 29. členom ZDSS-1, pripadajo tožnici naslednji dan po poteku tega roka do plačila tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).