Jedro

Če upnik svojo zahtevo za hrambo pri dolžniku vloži pisno pri izvršitelju, ni nobene ovire, da izvršitelj takšni zahtevi ne bi sledil, saj mu ni treba presojati smotrnosti upnikove zahteve. V takšnem primeru namreč nevarnost poškodovanja, uničenja in odtujitve zarubljenih stvari, ali drugega škodljivega ravnanja dolžnika ali tretje osebe, preide na upnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo upnika za presojo stroškov izvršitelja zavrglo in izvršitelju priznalo stroške v višini 1.741,98 EUR po stroškovniku z dne 20. 6. 2009 (pravilno: z dne 20. 7. 2009). Ugotovilo je, da ni mogoče slediti navedbam upnika, da je izvršitelj ravnal nepravilno, ker je zarubljene stvari odpeljal. Po presoji sodišča upnik ni navedel dovolj dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je izvršitelj ravnal nesmotrno in neekonomično.

Zoper sklep se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Predlaga, da se izvršitelju ne priznajo materialni stroški, ki so povezani z odvozom stvari in drugi stroški, ki so večji zaradi odvoza stvari. Izvršitelj je izvedel rubež na predmetih dolžnika in zarubljene predmete odpeljal v hrambo, čeprav ga je upnik skladno s Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja in v skladu z načelom gospodarnosti pisno izrecno prosil in opozoril, da naj rubež izvede s čim manjšimi stroški, naj predmetov fizično ne odpelje, odpelje pa naj le pijačo. Izvršitelj pa je vse zarubljene predmete odpeljal v hrambo. Upnik je stroškovniku nasprotoval, ker so bili po njegovem stroški nepotrebni in v nasprotju s pisno izraženo voljo upnika. Med strankama ni sporno, da je izvršitelj dobil obvestilo od upnika in da ima kljub temu izvršitelj diskrecijsko pravico pri odločanju. Vendar ni soglasja, glede česa ima diskrecijsko pravico in ali je bila pravilno uporabljena, sodišče pa je to napačno presodilo. Če že sodišče meni, da je imel izvršitelj prav, da je kljub opozorilu, izvedel odvoz predmetov, potem bi moralo upnikov zahtevek zavrniti in ne zavreči. Iz obrazložitve pa izhaja, da je sodišče vlogo upnika vsebinsko obravnavalo in zavrnilo. Zato je prišlo do nasprotja med obrazložitvijo in izrekom in obstaja bistvena kršitev določb postopka. Odločitev pa je tudi vsebinsko nepravilna. Zmotno je stališče sodišča, da so bili stroški za izvršbo potrebni in da ima izvršitelj popolno diskrecijsko pravico, kaj stori pri izvršbi in kaj ne. Tudi pri uporabi diskrecijske pravice mora izvršitelj spoštovati zakone, gospodarnost, ekonomičnost, učinkovitosti in celotno situacijo zadeve. Če bi zakonodajalec menil, da ima izvršitelj vedno pri odločanju o hrambi polno pravico odločanja, potem niti ne bi napisal omenjene določbe v pravilniku, češ da praviloma izvršitelj odnese predmete v lastno hrambo, razen če drugače pisno zahteva ali privoli upnik. Če upnik zahteva, da se predmeti pustijo pri upniku, potem izvršitelj načeloma spoštuje njegovo voljo. Res lahko odloči drugače, vendar mora imeti za to utemeljene razloge, ki jih tu ni bilo. S tem namreč upnik prevzame nevarnost, da bo dolžnik stvari odtujil ali skril in za to upnik ne more kriviti izvršitelja. Ker pa je upnik izrecno izrazil željo in jo tudi podrobno obrazložil, ni bilo nobenega razloga za odvoz in hrambo predmetov v druge prostore, saj upnikova zahteva ni v nasprotju z zakonom. Tukaj zakon izvršitelju izjemoma daje možnost, da opusti odvoz predmetov na nevarnost upnika. Četudi ne bi spoštoval volje upnika, mora vseeno presoditi druge okoliščine primera, in bi moralo po lastni presoji izvršitelja biti na prvi pogled popolnoma neekonomično in negospodarno, da bi predmete odnašal. Upnik poziva sodišče, da ponovno presodi vse argumente in dokaze v upnikovi vlogi, ki so bili napačno ocenjeni in spregledani. Kajti tudi dejansko stanje je nepopolno in napačno ugotovljeno. Razlogi sklepa so med seboj v nasprotju, prav tako je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, sami razlogi pa so pomanjkljivi in tudi v nasprotju z materialnim pravom, zato je izrek nepravilen. Več kot dovolj dokazov in argumentacije izkazuje, da izvršitelj ni ravnal v skladu s pravili stroke in bi moralo sodišče znižati izvršiteljeve stroške vsaj za stroške selitve, hrambe in odvoza predmetov ter s tem povezane stroške. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba je bila vročena izvršitelju, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj ga je mogoče preizkusiti. Ne glede na to, da se je sodišču prve stopnje v izreku zapisalo, da se zahteva upnika za presojo stroškov izvršitelja zavrže, iz obrazložitve jasno izhaja, da je upnikovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo, za takšno odločitev pa je navedlo zadostne razloge. Iz teh razlogov pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 67. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št. 18/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik), zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V skladu s prvim odstavkom 67. člena Pravilnika se zarubljene stvari lahko pusti ali izroči v hrambo pri dolžniku, če je to zahteval upnik ali pristojni organ. Upnik mora svojo zahtevo za hrambo pri dolžniku vložiti pisno pri izvršitelju (drugi odstavek 67. člena Pravilnika). Če torej upnik svojo zahtevo za hrambo pri dolžniku vložiti pisno pri izvršitelju, ni nobene ovire, da izvršitelj takšni zahtevi ne bi sledil, saj mu ni treba presojati smotrnosti upnikove zahteve. V takšnem primeru namreč nevarnost poškodovanja, uničenja in odtujitve zarubljenih stvari, ali drugega škodljivega ravnanja dolžnika ali tretje osebe, preide na upnika. Upnik s tem, ko od izvršitelja zahteva takšno ravnanje, nase prevzame tveganje, kaj se z zarubljenimi stvarmi v hrambi pri dolžniku utegne zgoditi. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da lahko izvršitelj kljub takšnemu predlogu (oziroma zahtevi) upnika, presoja ali bo stvari pustil v hrambi pri dolžniku ali ne, materialnopravno zmotno. Zato je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral upnik navesti dejanske okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je izvršitelj v konkretnem primeru ravnal nesmotrno in neekonomično.

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do upnikove zahteve izvršitelju, s katero je (kot opozarja v pritožbi in kot je zatrjeval tudi v svoji zahtevi za presojo stroškov izvršitelja po obračunu z dne 20. 7. 2009), od izvršitelja zahteval, naj zarubljenih predmetov fizično ne odpelje, odpelje pa naj le pijačo. Posledično pa se ni opredelilo niti do ostalih, s tem povezanih navedb v upnikovi zahtevi za presojo stroškov izvršitelja po obračunu z dne 20. 7. 2009, iz katere izhaja, da upnik v celoti oporeka materialnim stroškom v višini 996,00 EUR, porabi časa 500 točk oziroma 104,32 EUR, glede ostalih stroškov pa predlaga, da sodišče preveri njihovo ustreznost po višini.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno obravnava upnikovo zahtevo za presojo stroškov izvršitelja po obračunu z dne 20. 7. 2009 in svojo odločitev v zvezi s tem ustrezno obrazloži.