Jedro

Zoper odločitev o delni ustavitvi izvršbe dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izpodbijanega sklepa se z a v r ž e , pritožba zoper 2. točko pa se zavrne in potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršba, ki se vodi na podlagi sklepa o izvršbi z dne 19.01.1999, ustavi za znesek 45.837,00 SIT, ki je bil plačan dne 28.02.2006 ter da se nadaljnji stroški upnika odmerijo na 85.932,30 SIT. Odločitev o delni ustavitvi izvršbe je sodišče prve stopnje oprlo na upnikov predlog z dne 05.05.2006, glede priglašenih stroškov pa je sodišče ugotovilo, da je izvršitelj v predmetni zadevi opravil dva rubeža in razpisal javno dražbo ter v tej zvezi obračunal izvršilne stroške v znesku 85.932,00 SIT. Ker gre za izvršilna dejanja, ki so bila potrebna za realizacijo izvršilnega sredstva in posledično poplačilo upnika, je sodišče zaključilo, da je upnik upravičen do povrnitve nastalih stroškov.

Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep v celoti razveljavi, sodišču prve stopnje pa naloži, naj preveri njegove trditve o tem, da s pravdnim oziroma izvršilnim postopkom sploh ni bil seznanjen. Pritožnik navaja, da upnik ni reagiral na več kot očitno previsok stroškovnik izvršitelja, ki je za znesek 47.837,00 SIT zaračunal skoraj dvakrat višje stroške. Pritožba tudi ugotavlja, da so bili z izpodbijanim sklepom upniku prisojeni nadaljnji stroški, torej so bili očitno v tem postopku obstajali še drugi stroški, tako da je ugotoviti, da samo nadaljnji stroški znašajo kar 42-kratnik glavnice, dolžniku se je do sedaj prisilno izterjalo 23-kratno glavnico, tako da stroški tega postopka zaenkrat presegajo glavnico kar 65-krat, čeprav je Ustavno sodišče v zvezi s 1060. členom OZ odločilo, da niti obresti ne morejo teči neomejeno. Nadalje dolžnik izpostavlja, da sodišče ni odgovorilo na njegovo vlogo z dne 27.06.2005, v kateri je dolžnik pojasnil, da sploh ne ve za ta izvršilni postopek ter predlagal, da se ga prekine do ugotovitve resničnosti njegovih trditev. Dolžnik namreč redno izpolnjuje svoje obveznosti do RTV, o čemer ima ustrezna potrdila, ki bi jih sodišču tudi posredoval, če bi vedel na katero obdobje se izvršilni postopek nanaša oziroma če bi bil seznanjen s pravdo, na kateri izvršilni postopek temelji. Po mnenju pritožbe je izpodbijani sklep v celoti nezakonit in sicer ne le glede nadaljnjih stroškov, temveč tudi v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka za znesek 45.837,00 SIT, ki je bil dolžniku prisilno izterjan iz njegove pokojnine, ne da bi se pred tem ugotovilo, ali je dolžnik ta znesek sploh dolžan. Po navedbah pritožbe dolžnik torej z izvršilnim postopkom sploh ni bil seznanjen, očitno sta oba postopka, tako pravdni kot izvršilni, temeljila na fikciji vročitve, s čimer pa so bile kršene njegove ustavne pravice do sodelovanja v postopku, saj bi mu pošta v primeru fikcije morala pustiti obvestilo o prispeli pošiljki.

Pritožba zoper 1. točko izpodbijanega sklepa je nedovoljena, pritožba zoper 2. točko izpodbijanega sklepa pa je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi upnikovega obvestila, da zaradi plačila zneska 45.837,00 SIT delno umika izvršilni predlog ter priglaša stroške v znesku 85.932,30 SIT, ki so nastali v postopku rubeža premičnin. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o višini nadaljnjih upnikovih stroškov upoštevalo tri obračune izvršitelja (ki se nahajajo v prilogi A1), katerih skupni seštevek znaša 85.932,30 SIT in v zvezi s tem ocenilo, da gre za stroške, ki so bili potrebni za izvršbo ter jih upniku priznalo. Dolžnik v pritožbi navaja, da upnik ni reagiral na več kot očitno previsok znesek izvršitelja, pri čemer pa svojih navedb o tem, zakaj naj upnik ne bi bil upravičen do takega zneska, ne konkretizira. V zvezi s tem pritožba navaja le, da samo nadaljnji stroški znašajo kar 42-kratnik glavnice, pri čemer se popolnoma neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča v zvezi s 1060. členom OZ, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti in ne na stroške postopka. Nato pritožba navaja, da sodišče ni odgovorilo na dolžnikovo vlogo, s katero je pojasnil, da sploh ne ve za ta izvršilni postopek in predlagal, da se ga prekine do ugotovitve resničnosti te njegove trditve. Ta pritožbena navedba je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil dolžniku sklep o izvršbi vročen osebno in ne s fikcijo (vročilnica z dne 04.02.1999), zoper sklep o izvršbi pa dolžnik ni vložil ugovora. Prvostopenjsko sodišče mu zato ni bilo dolžno odgovarjati, saj take vloge ni mogoče šteti za ugovor po izteku roka. Prav tako protispisna je pritožbena trditev, da bi dolžnik, ki redno plačuje prispevke za RTV, takoj posredoval ustrezna potrdila sodišču, če bi vedel, na katero obdobje se izvršilni postopek nanaša, saj je v izvršilnem predlogu jasno navedena verodostojna listina, ki je podlaga za izvršbo in iz katere je razvidna vsebina upnikove terjatve. Pritožbene trditve, da je bil očitno pred izvršilnim postopkom izveden tudi pravdni postopek, ki je podlaga izvršilnemu, so popolnoma neutemeljene, saj iz predloga za izvršbo in tudi samega sklepa o izvršbi jasno izhaja, da gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je dolžnikova pritožba zoper 2. točko izpodbijanega sklepa neutemeljena, saj dolžnik ni konkretiziral navedb o tem, kateri stroški izvršitelja so po njegovem mnenju neutemeljeni in zakaj. Zgolj pavšalnih pritožbenih navedb o tem, da so ti stroški previsoki, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, pa tudi sicer iz obračuna stroškov (ki je postal dokončen, saj mu upnik ni ugovarjal) ne izhaja, da bi izvršitelj zajel kakšne stroške, ki bi bili za predmetno izvršbo nepotrebni. Končni obračun izvršitelja je bil namreč sestavljen dne 09.07.2005 (oba delna obračuna pa še prej), torej pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe na premičnine z dne 15.07.2005. Dolžnik se pritožuje tudi zoper 1. točko izpodbijanega sklepa, t.j. odločitev o delni ustavitvi izvršbe. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da dolžnik nima pravnega interesa za tako pritožbo, zato je njegovo pritožbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o delni ustavitvi izvršbe za znesek 45.837,00 SIT, v skladu z določbo 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot nedovoljeno zavrglo. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni zasledilo, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zoper 2. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.