Jedro

Zaradi že sprejete pravnomočne odločitve o odmeri stroškov cenilki o zahtevnosti cenitve v fazi naložitve stroškov postopka v plačilo dolžniku ni več mogoče razpravljati.

Tako vložitev predloga za odlog izvršbe kot vložitev predloga za preklic dražbenega naroka ne vplivata na potek izvršilnega postopka.

Sklicevanje na podobnost z zadevo Vaskrsić proti Sloveniji ni utemeljeno iz več razlogov.

Za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine na prodajnem naroku ne zadošča kakršenkoli dokazni predlog, temveč se zahteva predložitev mnenja sodnega cenilca.

Odlog izvršbe predstavlja izjemo od običajnega poteka in namena izvršilnega postopka. Za takšno izjemo morajo obstajati posebej tehtni razlogi.

Izrek

I. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 15. 3. 2018 se zavrne in se sklep v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Pritožba upnika zoper sklep z dne 15. 3. 2018 se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 15. 3. 2018. II. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 24. 4. 2018 na red. št. 131 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (to je v 1., 2., 3. in v naložitvenem delu 4. točke izreka) potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 24. 4. 2018 na red. št. 131. III. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 24. 4. 2018 na red. št. 133 se zavrne in se sklep potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 24. 4. 2018 na red. št. 133.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 3. 2018 (v nadaljevanju: sklep o stroških) dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 448,60 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje (1. točka izreka), ter zavrnilo upnikov predlog z dne 9. 6. 2016 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku, ki presega 131,20 EUR (2. točka izreka).

2. S sklepom z dne 24. 4. 2018 na red. št. 131 (v nadaljevanju: sklep o procesnih predlogih) je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog z dne 22. 3. 2018 za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin z ID znaki parcela X 1, X 2, X 3 in X 4 (1. točka izreka), zavrnilo dolžnikov predlog za preklic dražbenega naroka z dne 5. 4. 2018 (2. točka izreka) in predlog za odlog izvršbe z istega dne (3. točka izreka) ter dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 1.438,07 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje, v presežku pa je upnikov zahtevek zavrnilo (4. točka izreka).

3. S sklepom z dne 24. 4. 2018 na red. št. 133 (v nadaljevanju: sklep o oprostitvi položitve kupnine) je sodišče prve stopnje oprostilo kupca - upnika položitve kupnine do višine 525.280,00 EUR (1. točka izreka) ter kupcu - upniku naložilo, da v roku 60 dni od prejema tega sklepa na račun sodišča plača znesek 10.720,00 EUR (2. točka izreka).

4. Zoper sklep o stroških sta se po pooblaščenih odvetniških družbah pravočasno pritožila tako dolžnik kot upnik, zoper sklep o procesnih predlogih in zoper sklep o oprostitvi položitve kupnine pa le dolžnik.

5. Dolžnik v svojih pritožbah ni izrecno navedel, katere dele sklepov izpodbija, upoštevaje njegov pravni interes za pritožbo zoper sklep o stroških in zoper sklep o procesnih predlogih, pa je višje sodišče štelo, da ta dva sklepa izpodbija le deloma: sklep o stroških izpodbija le glede odločitve v 1. točki izreka, sklep o procesnih predlogih pa glede odločitev v 1., 2., 3. in v naložitvenem delu 4. točke izreka, saj mu navedene odločitve niso v korist, medtem ko se v preostalem delu zoper navedena sklepa ne pritožuje (odločitvi o zavrnitvi upnikovih stroškovnih zahtevkov v presežku - v 2. točki izreka sklepa o stroških oziroma v zadnjem delu 4. točke izreka sklepa o procesnih predlogih - sta namreč zanj ugodni). Izpodbijane sklepe je višje sodišče nato v izpodbijanih delih preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Nobena od obravnavanih pritožb ni utemeljena.

**Glede pritožb obeh strank zoper sklep o stroških**

7. Dolžnik v pritožbi zoper sklep o stroških opozarja, da so bili stroški napačno izračunani. Meni, da je bilo cenilno poročilo z dne 29. 2. 2016 manj zahtevno, zaradi česar so tako nagrada kot stroški odmerjeni previsoko. V nadaljevanju utemeljuje, zakaj cenilno poročilo ne more biti zahtevno in zakaj je treba za njegovo pripravo odmeriti le znesek 184,00 EUR. Tudi v primeru nasprotne odločitve pa opozarja, da sam ne more kriti stroškov pritožbe, s katero je uspel. Že sam pritožbeni uspeh namreč jasno kaže, da je bila pritožba potrebna in utemeljena. Poudarja, da sam ni povzročil stroškov pritožbe, temveč so ti stroški nastali izključno zaradi napake izvedenke oziroma morebiti celo upnika, ki ji je posredoval napačne informacije. V vsakem primeru meni, da mora navedene stroške nositi upnik, in sicer bodisi po krivdnem načelu bodisi zaradi naključja, ki se mu je pripetilo. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep o stroških razveljavi in izda nov sklep oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

8. Upnik sklep o stroških izrecno izpodbija le v 2. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ. V pritožbi izpostavlja, da je 2. točka izreka sklepa v nasprotju z njegovo 1. točko. Pojasnjuje, da je po obvestilu o pravnomočnosti sklepa z dne 19. 7. 2017 o odmeri dodatnih stroškov cenilke dne 19. 2. 2018 priglasil tudi stroške po tem drugem sklepu in utemeljil, da še vedno vztraja pri priglašenih stroških, o katerih še ni bilo odločeno, za del zahtevka v znesku 317,40 EUR pa je spremenil utemeljitev. Sodišče je obe njegovi priglasitvi stroškov štelo za samostojni priglasitvi (pri čemer je prvi priglasitvi ugodilo le deloma in drugi v celoti), kar pa ni pravilno, saj je o osnovni priglasitvi z dne 9. 6. 2016 odločalo šele z izpodbijanim sklepom ter bi glede na takratno stanje in ugodilni del v 1. točki izreka moralo v 2. točki odločiti, da se zahtevek za povrnitev stroškov zavrne v znesku, ki presega 448,60 EUR (to je za znesek iz 1. točke izreka). Pravilno bi namreč bilo, da se celotno priglasitev stroškov obravnava kot enotno priglasitev in da se upošteva enotno stanje v času odločanja. Pojasnjuje še, zakaj ima v vsakem primeru pravni interes za pritožbo, ter zakaj se pritožuje le zoper 2. točko izreka sklepa. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep o stroških v 2. točki izreka spremeni tako, da črta del izreka "z dne 9. 6. 2016" in da znesek 131,20 EUR nadomesti z zneskom 448,60 EUR, oziroma podredno, naj izpodbijano 2. točko izreka razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, dolžniku pa v vsakem primeru naloži povrnitev upnikovih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Upnik v odgovoru na pritožbo dolžnika zoper sklep o stroških višjemu sodišču predlaga, naj dolžnikovo pritožbo zavrne ter v zvezi s tem sklepom ravna, kot je v svoji pritožbi predlagal sam, dolžniku pa naloži plačilo upnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Obe pritožbi zoper sklep o stroških sta neutemeljeni.

11. Iz razlogov izpodbijanega sklepa o stroških je razvidno, da je sodišče prve stopnje s tem sklepom odločilo o dveh upnikovih predlogih za povrnitev stroškov v zvezi s cenitvijo nepremičnin, in sicer o predlogih v vlogah z dne 9. 6. 2016 in z dne 19. 2. 2018. Po vlogi z dne 9. 6. 2016 je upniku (glede na delno razveljavitev sklepa o odmeri stroškov z dne 17. 5. 2016 za znesek 476,10 EUR) priznalo stroške cenitve v znesku 131,20 EUR (pri navedbi zneska 130,20 EUR v obrazložitvi gre glede na podatke v spisu za očitno pisno pomoto), po vlogi z dne 19. 2. 2018 pa mu je priznalo stroške v znesku 317,40 EUR (glede na odmero stroškov s sklepom z dne 19. 7. 2017), skupno 448,60 EUR. Glede na povzeto obrazložitev torej z izpodbijanim sklepom o stroških ni bilo odločeno le o upnikovem predlogu za povrnitev stroškov z dne 9. 6. 2016, posledično pa ni mogoče pritrditi upnikovemu pritožbenemu očitku, da je 2. točka izreka sklepa v nasprotju z njegovo 1. točko. Izrek sklepa o stroških je upoštevaje njegovo obrazložitev logičen in razumljiv.

12. Tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje upnikova zahtevka za povrnitev stroškov cenitve nepremičnin obravnavalo le kot en sam zahtevek, glede na pravnomočna sklepa o odmeri stroškov cenilki z dne 17. 5. 2016 in z dne 19. 7. 2017 upniku v zvezi s tema zahtevkoma ne bi moglo priznati več kot 448,60 EUR stroškov (seštevek priznanih zneskov 131,20 EUR in 317,40 EUR). Zato ni bistveno, kako je oblikovana odločitev o zavrnitvi presežka upnikovih zahtevkov. V primeru ugoditve predlagani spremembi odločitve v 2. točki izreka sklepa (zavrnitev stroškovnega predloga brez navedbe datuma in v znesku, ki presega 448,60 EUR) se upnikov pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal, temveč bi šlo zgolj za tehnični popravek brez vsebinske vrednosti.

13. Dolžnik neutemeljeno nasprotuje izračunu stroškov cenilke. Da so bili stroški cenilke odmerjeni v previsokem znesku, ker bi bilo treba njeno cenitev šteti za manj zahtevno, posledično pa bi ji zanj pripadali tudi nižji stroški, je dolžnik v predmetnem postopku že neuspešno uveljavljal. Njegovi argumenti niso bili sprejeti kot pravilni, saj je bila njegova pritožba z dne 30. 8. 2017 zoper sklep z dne 19. 7. 2017 s sklepom višjega sodišča I Ip 3636/2017 z dne 18. 1. 2018 (v II. točki izreka) zavrnjena kot neutemeljena, v obeh sklepih pa je bilo tudi obrazloženo, zakaj gre za zahtevno cenitev. Zaradi že sprejete pravnomočne odločitve o odmeri stroškov cenilki zato o zahtevnosti cenitve v tej fazi postopka ni več mogoče razpravljati in odgovor na pritožbene navedbe glede napačnega izračuna stroškov ni potreben.

14. Smiselno enako velja za pritožbeni očitek glede nepravilnosti odločitve, da dolžnik sam krije stroške pritožbe, s katero je uspel,1 pri čemer je treba poudariti, da se izpodbijani sklep o stroških ne nanaša na nobene takšne stroške, saj je bilo z njim odločeno le o stroških, priglašenih s strani upnika. Zato pritožbene navedbe glede dolžnikove upravičenosti do povračila stroškov v zvezi z uspešno pritožbo za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o stroških niso pravno pomembne že iz tega razloga.

**Glede pritožb dolžnika zoper sklep o procesnih predlogih in zoper sklep o oprostitvi položitve kupnine**

15. Dolžnik se zoper oba sklepa z dne 24. 4. 2018 (na red. št. 131 in 133) pritožuje v eni vlogi, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je dan pred razpisano dražbo (12. 4. 2018) vložil zahtevo za izločitev sodnice, o kateri do vložitve pritožb (17. 5. 2018) še ni bilo odločeno. Posledično meni, da sta bila izpodbijana sklepa izdana s strani sodnice, ki ju ne bi smela izdati, ter da sta že zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Opozarja na pristranskost sodišča oziroma na neenakopravno obravnavanje v postopku v primerjavi z upnikom. Če bi se spoštovalo ustavne kavtele in procesne pravice, bi dolžnik imel še pred samo dražbo pravico biti seznanjen z razlogi za zavrnitev svojih procesnih predlogov. Trdi, da ni bil obveščen o okoliščini, da izvedenka ni več sodna izvedenka, poleg tega upnik ni predložil dokazila, da bi bila odločba o razrešitvi cenilke resnično veljavna. Meni, da ne gre samo za vprašanje formalnosti, ampak tudi za vprašanje argumentov. Nesporno je izvedenka v preteklosti bila sodna izvedenka, sedanje stanje pa očitno ni bilo ustrezno ugotovljeno. Zgolj Ministrstvo za pravosodje lahko namreč dá uradni podatek o tem, kdo je sodni cenilec in od kdaj oziroma kdaj je postala dokončna njegova morebitna razrešitev, pri čemer pa morebitna pritožba in tožba na upravno sodišče zadrži izvrševanje odločbe. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih argumentov v zvezi s priloženim mnenjem, temveč je nekritično sledilo upnikovim navedbam in tako poseglo v dolžnikovo ustavno pravico do lastnine. Opozarja, da ZIZ izrecno predvideva upnikov nakup nepremičnin od dolžnika in je to vezano na neposreden dogovor strank na naroku, vsi ostali nakupi pa so lahko vprašljivi, še posebej v luči okoliščin, da upnik ni plačal kupnine. Poudarja, da ima on sam zakonit in ustavno zavarovan interes, da se nepremičnine proda po čim večji ceni. Meni, da je upnik nepremičnine kupil izključno zaradi višje realne cene oziroma z namenom nadaljnje prodaje, kar samo po sebi pomeni naklepno oškodovanje dolžnika, obstajajo pa tudi indici za goljufijo. Izpostavlja, da so bile nepremičnine prenizko ocenjene in da je bil celoten postopek uperjen proti njemu, da se ga čimbolj oškoduje, upnik pa je bil obogaten na njegov račun. Upniku ne brani poplačila, vendar ne na način, ki nedopustno (prekomerno) posega v njegovo ustavno zagotovljeno lastninsko pravico. Opozarja, da je bila Slovenija zaradi takšnih posegov v izvršilnih postopkih že obsojena pred ESČP, in sicer v zadevi Vaskrsić. Trdi, da bi bil v primeru hitrejšega postopanja sodišča lahko seznanjen s problematiko sodne izvedenke in bi še pravočasno predložil novo cenitev s strani drugega izvedenca. Meni, da je bila prodaja v celoti nezakonita in protiustavna, zaradi česar se mora razveljaviti; v nasprotnem primeru napoveduje vložitev ustavne pritožbe in zahteve za zadržanje. Opozarja na dejstvo, da je upnik kupil zemljišča po smešno nizki ceni, to je skoraj trikrat nižji ceni od realne vrednosti. Trdi, da bi že trikratna razlika v vrednosti nepremičnin morala biti dovolj za preklic dražbe in za njegovo možnost pridobitve nove cenitve. Vse navedene okoliščine, ki so bile sodišču nesporno znane 20 dni pred dražbo, bi morale zadoščati vsaj za preklic naroka, če ne že za odlog izvršbe. V zvezi s predlogom za ponovno določitev vrednosti ponavlja, da je vsebina predloženega cenilnega poročila povsem koherentna, pravilna in utemeljena. Zgolj okoliščina, da cenilka nima več licence, ne bi smela biti relevantna v smislu, da se poročilo v ničemer ne upošteva. Še posebej glede na to, da dolžnik kot navadna laična fizična oseba z odvzemom licence sploh ni bil seznanjen, bi se moralo sodišče bodisi opredeliti do vsebine poročila bodisi k temu pozvati dosedanjo cenilko bodisi dolžniku dati možnost za pridobitev nove cenitve. Naknadna zavrnitev določitve nove vrednosti je po njegovem mnenju ustavno sporna, saj upnikom omogoča, da imajo zaradi počasnega ravnanja sodišča bistveno ugodnejši procesni položaj, kar se v pritožbenem postopku ne zgodi. Sprašuje se o vzroku za razlikovanje med pritožbo in procesnim predlogom ter o smislu ustavno nedopustnega določila ZIZ, da lahko sodišče o vrednosti zemljišča odloči šele takrat, ko je prepozno. Ob tem posebej opozarja, da je predlog vložil skoraj en mesec pred dražbo, odločitev o predlogu pa je prejel šele 11. 5. 2018, četudi je upnik nanj odgovoril že 6. 4. 2018. Da je sodišče o vsebini procesnih predlogov odločalo po dražbenem naroku in ne na njem, pa kaže tudi datum na sklepih. V zvezi z odločitvijo o predlogu za preklic dražbenega naroka posebej opozarja, da evidentno ni obrazložena, v zvezi z odločitvijo o predlogu za odlog izvršbe pa, da se nevarnost nepopravljive in nenadomestljive škode že izvaja, saj je upnik s procesnimi manevri povzročil dolžnikovo oškodovanje za razliko med tržno ceno in vrednostjo upnikove terjatve. Če bi bile namreč nepremičnine kupljene po pošteni tržni vrednosti, bi dolžnik dobil nazaj razliko v kupnini med stroški, terjatvijo in davkom, tako pa te razlike nikoli ne bo prejel, pri čemer je bila razlika med cenitvama približno 1 milijon EUR. Meni, da je odločitev o zavrnitvi predloga nekoherentna in prenagljena. Sodišču očita, da ne obrazloži, zakaj bi bila škoda upnika ob odlogu večja od škode dolžnika ob ne-odlogu, posredno pa iz obrazložitve izhaja, da je treba dolžnika kaznovati in upnika nagraditi. Glede na vrednost izterjevane terjatve (približno 780.000,00 EUR s pripadki) in različni oceni vrednosti nepremičnin (530.000,00 EUR in 1.451.000,00 EUR) ter upoštevaje dolžnost sodišča, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno, se zdi nepravilna, čudna in nekoherentna presoja sodišča, da bi bila upnikova škoda večja od dolžnikove. Po dolžnikovem stališču je bil namreč upnik zaradi zavrnitve odloga izvršbe oziroma preklica dražbe obogaten za 1 milijon EUR, sam pa je bil oškodovan vsaj za nekaj 100.000,00 EUR. Poudarja, da upniku ne brani poplačila, vendar ne na način, da se njegove ustavno zavarovane dobrine razglasi za ničvredne in se jih kupi za bagatelo (podobno kot v primeru Vaskrsić). V zvezi z odločitvijo o stroških pojasnjuje, da to odločitev izpodbija zaradi izpodbijanja vseh drugih procesnih odločitev. Meni, da bi odločitev o stroških morala slediti glavni odločitvi, to je ugoditvi vsem njegovim procesnim predlogom. Ker mu je upnik povzročil stroške, jih je dolžan povrniti on in ne obratno. V zvezi z odločitvijo o oprostitvi položitve kupnine posebej opozarja, da pravna podlaga predvideva zgolj pravno situacijo, ko se dolžnik in upnik dogovorita za prodajo s pogodbo, ki jo je sprejelo sodišče, ne pa tudi manipulirane situacije, ko upnik domnevno kupi nepremičnino in hkrati zahteva oprostitev plačila kupnine. V primeru "normalne" dražbe namreč ni zakonske podlage za oprostitev plačila kupnine, ta podlaga je zgolj v primeru neposredno sklenjene pogodbe. Tudi sicer pa sklep izpodbija zaradi prenizke kupnine. Višjemu sodišču predlaga, naj razveljavi tako odločitve o vseh treh procesnih predlogih (predlog za ponovno določitev vrednosti nepremičnin, predlog za preklic dražbe in predlog za odlog izvršbe) kot tudi sklep o oprostitvi položitve kupnine, prav tako pa naj razveljavi tudi dražbena opravila ter sklep o domiku in pošlje zadevo v ponovno obravnavo in presojo drugemu sodniku oziroma ugodi odlogu izvršbe za vsaj 6 mesecev. V zvezi z odločitvijo o oprostitvi položitve kupnine alternativno predlaga, naj upnik položi kupnino v višini 1.451.700,00 EUR v celoti na račun sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

16. Upnik v odgovorih na dolžnikovi pritožbi zoper sklepa z dne 24. 4. 2018 višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi zavrže oziroma zavrne ter izpodbijana sklepa potrdi, dolžniku pa naloži plačilo upnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške obeh odgovorov na pritožbi.

17. Dolžnikovi pritožbi zoper sklepa z dne 24. 4. 2018 (na red. št. 131 in 133) nista utemeljeni.

18. Dolžnik nima prav, ko opozarja, da o njegovi zahtevi za izločitev sodnice z dne 12. 4. 2018 do vložitve pritožb zoper oba sklepa z dne 24. 4. 2018 (to je do 17. 5. 2018) še ni bilo odločeno, saj je bila njegova zahteva za izločitev sodnice zavržena kot nepopolna s sklepom predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 5. 2018 (red. št. 134). Iz predložene zahteve za izločitev je razvidno, da je dolžnik predlagal izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (to je zaradi drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti in niso naštete v 1. do 5. točki 70. člena ZPP), v takem primeru pa sodnik takoj po seznanitvi s strankino zahtevo za izločitev ni dolžan prenehati z vsakim nadaljnjim delom v zadevi, temveč lahko opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča (prvi odstavek 74. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Poleg tega dolžnikovi zahtevi za izločitev sodnice ni bilo ugodeno, zaradi česar ne velja, da procesna dejanja, ki jih je sodnica opravila po seznanitvi z zahtevo za izločitev, od vložitve zahteve za izločitev ne bi imela pravnega učinka (drugi odstavek 74. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno vložitev zahteve za izločitev sodnice v konkretnem primeru ne predstavlja razloga, zaradi katerega sodnica ne bi smela izdati izpodbijanih sklepov z dne 24. 4. 2018 in očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

19. Tako vložitev predloga za odlog izvršbe kot vložitev predloga za preklic dražbenega naroka ne vplivata na sam potek izvršilnega postopka, saj ne predstavljata okoliščin, zaradi katerih se postopek izvršbe po zakonu ne bi smel nadaljevati (po ZIZ oziroma ZPP vložitev navedenih predlogov nima suspenzivnega učinka). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moral biti dolžnik že pred samo dražbo seznanjen z okoliščinami za zavrnitev svojih procesnih predlogov. Na dražbi, ki se je dolžnik niti ni udeležil, je bilo o navedenih predlogih odločeno, z razlogi za zavrnitev predlogov pa se je imel dolžnik možnost seznaniti naknadno - s sklepom z dne 24. 4. 2018 na red. št. 131, zoper katerega je imel možnost vložiti pritožbo, kar je tudi izkoristil. Ob tem dejstvo, da je bil obrazložen sklep o zavrnitvi dolžnikovih procesnih predlogov izdan šele po uspešno opravljeni dražbi (vse dolžnikove prodajane nepremičnine so bile domaknjene upniku), ni pravno pomembno, temveč je bistveno, da je bil ta sklep izdan v času, ko dolžnik še lahko prepreči izgubo svoje lastninske pravice na domaknjenih nepremičninah, kajti sklep o izročitvi nepremičnin kupcu po podatkih spisa še ni izdan.

20. Pritožnikovo sklicevanje na podobnost z zadevo _Vaskrsić proti Sloveniji_ (pritožba št. 31371/12, o kateri je bilo odločeno s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 25. 4. 2017) ni utemeljeno iz več razlogov. V citirani zadevi je šlo za nizko višino izterjevane terjatve (s pripadki okoli 500,00 EUR) in za očitno nesorazmerje med višino izterjevane terjatve in ceno prodane nepremičnine (70.000,00 EUR), ki je povrhu predstavljala dolžnikov dom, ob tem pa bi bilo glede na zatrjevan obstoj drugih izvršilnih sredstev in upnikove predloge pred prodajo nepremičnine mogoče doseči upnikovo poplačilo terjatve na drug način, ki bi bil za dolžnika bistveno manj obremenilen. V konkretnem primeru je srž dolžnikovega problema v prodaji nepremičnin upniku za domnevno bistveno prenizko ceno glede na njihovo zatrjevano realno tržno vrednost, pri čemer dolžniku te zatrjevane realne tržne vrednosti niti ni uspelo izkazati na zakonsko predpisan način, poleg tega pa iz okoliščin primera tudi ni razvidno, da bi šlo za nizko višino izterjevane terjatve (glavnica 777.662,78 EUR s pripadki) ter za očitno nesorazmerje med višino izterjevane terjatve in ceno prodanih nepremičnin (536.000,00 EUR), niti ne, da bi šlo za prodajo nepremičnin, ki bi predstavljale dolžnikov dom, ali za obstoj drugih alternativnih možnosti za upnikovo poplačilo terjatve (dolžnik v tem postopku nastopa kot zastavitelj oziroma kot aktualni zemljiškoknjižni lastnik zastavljenih nepremičnin).

21. Pritožbene navedbe v zvezi z nezakonitostjo in protiustavnostjo prodaje nepremičnin na dražbi 13. 4. 2018 za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih sklepov z dne 24. 4. 2018 niso pravno pomembne. Morebitne nepravilnosti in nezakonitosti pri dražbi se lahko uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu (šesti odstavek 189. člena ZIZ).

**Posebej glede izpodbijane odločitve o zavrnitvi predloga za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin**

22. Dolžnik v pritožbi zatrjuje, da kot navadna laična fizična oseba ni bil seznanjen z okoliščino, da izvedenka, katere cenitev je predložil za novo ugotovitev vrednosti nepremičnine, ni več sodna izvedenka. To pritožbeno zatrjevanje ni utemeljeno iz več razlogov.

23. Iz določbe četrtega odstavka 178. člena ZIZ jasno izhaja, da za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine na prodajnem naroku ne zadošča kakršenkoli dokazni predlog, ki izkazuje precejšnjo spremembo vrednosti nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje, temveč se od strank zahteva predložitev točno določenega dokaza - mnenje _sodnega_ (in ne kakršnegakoli) cenilca.2 Poleg tega ima dolžnik v predmetnem postopku že od vložitve ugovora dalje kvalificirano pravno pomoč (zastopa ga odvetniška družba), zato se neutemeljeno sklicuje na nevednost pri uveljavljanju svojih procesnih pravic (primerjaj 12. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Angažiranje sodnega cenilca, s katerim bi izkazal precejšnjo spremembo vrednosti nepremičnin, je bilo prepuščeno dolžnikovi prosti izbiri, zato za neustreznost opravljene izbire ne more kriviti sodišča. Nenazadnje bi dolžnik na nujnost ponovne ugotovitve vrednosti nepremičnin lahko opozoril tudi na dražbenem naroku, glede katerega ni dobil obvestila o preklicu, vendar se tega naroka ni udeležil niti osebno niti po pooblaščencu. Razen tega ne gre zanemariti, da dolžnik tudi po seznanitvi z razlogom za zavrnitev njegovega predloga za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin ni predložil mnenja sodnega cenilca, s katerim bi izkazal bistveno višjo realno tržno vrednost nepremičnin, temveč se v pritožbi še vedno sklicuje zgolj na strokovnost in kvaliteto neupoštevne cenitve.

24. Dolžnik neutemeljeno izraža dvom v podatek, da je bila cenilka A. A. razrešena kot sodna cenilka, kajti sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa o procesnih predlogih ni zgolj slepo sledilo navedbam in dokazom upnika o cenilkini razrešitvi, temveč se je o resničnosti tega podatka ustrezno prepričalo tudi sámo, in to še pred dražbenim narokom (glej prilogo C3, v kateri se nahajata dokončna odločba Ministrstva za pravosodje RS o razrešitvi sodne cenilke z dne 17. 8. 2017 in dva izpiska o vpogledu v imenik sodnih cenilcev, objavljen na spletni strani istega ministrstva, z datumom 10. 4. 2018). Dokončnost odločbe o razrešitvi sodne cenilke približno pol leta pred izdelavo cenilnega poročila je zadosten dokaz za zaključek, da cenilka v času izdelave cenilnega poročila ni imela (več) statusa sodne cenilke in da posledično ne more verodostojno ocenjevati vrednosti nepremičnin na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZIZ. Da bi bila omenjena dokončna odločba o razrešitvi cenilke kasneje izpodbijana ali naknadno spremenjena ali razveljavljena, pa dolžnik v pritožbi ne zatrjuje.

25. Ker sodišče prve stopnje glede na jasno formalno dokazno pravilo v četrtem odstavku 178. člena ZIZ ni moglo upoštevati predloženega mnenja (navadne) cenilke o spremembi vrednosti nepremičnin, pa je tudi logično, da se ni opredeljevalo do argumentov tega mnenja (v nasprotnem primeru bi prišlo v nasprotje samo s seboj). Zato so vse pritožbene navedbe glede vsebine naknadno predloženega cenilnega mnenja pravno nepomembne.

**Posebej glede izpodbijane odločitve o zavrnitvi predloga za preklic dražbenega naroka**

26. Iz obrazložitve odločitve o zavrnitvi predloga za preklic dražbenega naroka je razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri sprejemu te odločitve oprlo na določbo prvega odstavka 115. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in glede pravnega standarda "drugi upravičeni razlogi" presodilo, da v konkretnem primeru dolžnik v predlogu ni navedel takšnih razlogov, saj se je v njem neutemeljeno skliceval na nezmožnost uporabe ustreznih pravnih sredstev zoper odločitev o predlogu za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin (pravno sredstvo zoper sklep o navedenem predlogu je mogoče vložiti). Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do pravne kot tudi do dejanske podlage izpodbijane odločitve, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da izpodbijana odločitev evidentno ni obrazložena. Pa tudi sicer je ta pritožbeni očitek povsem pavšalen, saj dolžnik ne navede, v čem konkretno naj bi se kazala pomanjkljivost obrazložitve, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve.

**Posebej glede izpodbijane odločitve o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe**

27. Dolžnik nima prav, kot trdi, da je odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe nekoherentna in prenagljena. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne, logične in preverljive razloge za sprejem te odločitve, pri čemer se je opredelilo do vseh zakonskih predpostavk, ki morajo biti izkazane za odlog izvršbe. Ob tem je pravilno ugotovilo, da dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe niti po prvem niti po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Glede pogojev po prvem odstavku 71. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin ne predstavlja enega izmed desetih pogojev po navedenem odstavku, ter dodalo, da dolžnik niti ni izpolnil verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi bila večja od škode, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, saj so bile njegove navedbe glede škode zgolj pavšalne in z ničemer izkazane; glede pogojev za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ pa je ocenilo, da dolžnik ni zatrjeval obstoja posebej upravičenih razlogov.

28. Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik predlog za odlog izvršbe v konkretnem primeru utemeljeval zgolj z vložitvijo predloga za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin in z vsebino tega predloga. Glede na navedeno dolžnikovemu predlogu za odlog izvršbe ni mogoče ugoditi niti v primeru, če bi se štelo, da je odlog izvršbe predlagal iz posebno upravičenih razlogov. Obstoja takšnih razlogov dolžnik vsekakor ni izkazal, kajti s predlogom za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin mu ni uspelo na ustrezen način izkazati precejšnje spremembe vrednosti nepremičnin, s tem pa tudi ne zatrjevanj o nenadomestljivi škodi, ki mu grozi v primeru prodaje nepremičnin po občutno prenizki ceni. Tega tudi pritožbeno opozarjanje na dejansko uresničitev prej napovedane nenadomestljive škode ne more spremeniti, saj temelji na istem neizkazanem izhodišču - zgolj zatrjevani in ne tudi na ustrezen način dejansko izkazani občutno prenizki ceni nepremičnin.

29. Dolžnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni obrazložilo, zakaj je zapisalo, da bi bila škoda upnika ob odlogu večja od škode dolžnika ob ne-odlogu izvršbe. Takšen zaključek sodišča iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v zvezi z izkazom verjetnosti nastanka nenadomestljive škode navedlo le, da dolžnik takšne svoje škode, ki bi bila večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, ni izkazal, saj so bile njegove navedbe glede škode (glede primerjave škod obeh strank) zgolj pavšalne in z ničemer izkazane. Da je trditveno in dokazno breme za izkaz pogojev za odlog izvršbe na dolžnikov predlog na dolžniku, pa je logično, saj gre za izjemo od običajnega poteka in namena izvršilnega postopka (upnikovo čimprejšnje poplačilo izterjevane terjatve). Za takšno izjemo morajo obstajati posebej tehtni razlogi, kajti izvršilni postopek je v prvi vrsti namenjen varstvu upnikovega pravnega položaja in ne zaščiti dolžnikovih pravic. Tega koncepta dolžnik v pritožbi ne upošteva, temveč se neutemeljeno zavzema za povsem enakopravno obravnavo obeh strank postopka, kot da bi šlo v konkretnem primeru za pravdni in ne za izvršilni postopek.

**Posebej glede izpodbijane odločitve o oprostitvi položitve kupnine**

30. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na določbi drugega odstavka 191. člena in 2. alinejo prvega odstavka 197. člena ZIZ ter z utemeljitvijo, da je v konkretnem primeru edini upnik, ki bo poplačan iz kupnine, upnik B. d.d., zaradi česar se ga lahko oprosti plačila kupnine, razen v delu, ki predstavlja prednostno terjatev Republike Slovenije iz naslova davka na promet nepremičnin, saj je kupnina nižja od njegove terjatve. Izpodbijana odločitev je pravilna, prav tako njena obrazložitev.

31. Dolžnik nima prav, ko v pritožbi opozarja, da se upnika kot kupca lahko oprosti položitve kupnine le v primeru prodaje nepremičnin z neposredno pogodbo (način prodaje iz četrtega odstavka 183. člena ZIZ). Iz določbe 191. člena o položitvi kupnine in drugih določb ZIZ ni razvidno, da bi bila oprostitev položitve kupnine mogoča le v primeru takšne prodaje, dolžnik pa v pritožbi tudi ne navede, katero zakonsko določbo ima v mislih kot pravno podlago za svoje nasprotno stališče. 32. Dolžnikovo zavzemanje za naložitev plačila kupnine v višjem znesku ni utemeljeno, saj so bile nepremičnine na javni dražbi dne 13. 4. 2018 upniku kot kupcu domaknjene za ceno 536.000,00 EUR in ne za višji znesek, ta prodaja pa zaenkrat ostaja v veljavi v skladu z dogovorjenimi pogoji.

**Posebej glede izpodbijane odločitve o naložitvi stroškov postopka**

33. Ker nobeden od dolžnikovih procesnih predlogov ni bil utemeljen, k temu pa je v veliki meri pripomogel prav upnikov odgovor na dolžnikov predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin, ki ga je podal v vlogi z dne 6. 4. 2018 in v katerem je opozoril na neupoštevnost nove predložene cenitve, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upniku s sklicevanjem na določbo petega odstavka 38. člena ZIZ priznalo stroške, priglašene v navedeni vlogi, kot potrebne za izvršbo.

34. Dolžnik odločitvi o naložitvi stroškov postopka nasprotuje zaradi izpodbijanja vseh drugih procesnih odločitev, ki bi po njegovem mnenju morale biti spremenjene v zanj ugodne, medtem ko drugih razlogov za nasprotovanje tej odločitvi ne navaja (ne oporeka npr. pravni podlagi ali višini priznanih stroškov), zato dodatno utemeljevanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve o stroških ni potrebno.

**Sklepno in glede stroškov pritožbenega postopka**

35. Preostale pritožbene navedbe, na katere višje sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločitev niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

36. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je vse obravnavane pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in vse tri izpodbijane sklepe v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

37. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku nobeden od pritožnikov ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

38. Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa upnik z vložitvijo odgovorov na dolžnikove pritožbe ni posebej pripomogel k rešitvi pritožb, je višje sodišče odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbe (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Iz podatkov spisa je razvidno, da ima dolžnik v mislih stroške svoje pritožbe z dne 25. 5. 2016, s katero mu je uspelo delno razveljaviti prvi sklep o odmeri stroškov cenilke z dne 17. 5. 2016 in v razveljavljenem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (glej II. točko izreka sklepa višjega sodišča I Ip 3806/2016 z dne 16. 1. 2017), vendar pa nato dolžnik ob ponovnem odločanju do povrnitve stroškov navedene pritožbe ni bil upravičen, ker je sodišče ocenilo, da mu upnik teh stroškov ni povzročil neutemeljeno (glej III. točko izreka sklepa z dne 19. 7. 2017 v zvezi z II. točko izreka sklepa višjega sodišča I Ip 3636/2017 z dne 18. 1. 2018). 2 Kot v odgovoru na pritožbo pravilno poudarja upnik, se z ugoditvijo predlogu za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine poseže v pravnomočen sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, zaradi česar je logično, da mora biti standard zanesljivosti novo predložene cenitve visok in je z zakonom predpisana predložitev cenitve _sodnega_ cenilca.